Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključkov le na podlagi "golega" prepričanja oškodovanke, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, ampak je do tega prišlo na podlagi dejstev, ki jih je glede obravnavanega dogodka nanizala oškodovanka ter drugih okoliščin primera, ki vodijo do zanesljivega spoznanja, da je obdolženka bila tista, ki je poškodovala osebni avtomobil oškodovanke.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter ji je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, na podlagi prvega odstavka 220. člena KZ1- določilo denarno kazen štirideset dnevnih zneskov, to je 600,00 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanki Z.Š. v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 348,72 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati oškodovanki Z.Š. 348,72 EUR, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. V primeru preklica pogojne obsodbe je obdolženka dolžna plačati denarno kazen v roku dveh mesecev, v primeru, da se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 30,00 EUR, določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oz., da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in na kar opozarja tudi pritožnik, za nasprotje med zagovorom obdolženke, ki je obravnavano kaznivo dejanje zanikala ter izpovedbo oškodovanke. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to nasprotje pravilno presodilo, v skladu z načelom proste presoje dokazov ter v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tako prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, da jih pritožnik s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Analiziralo je zagovor obdolženke ter izpovedbo oškodovanke, navedlo prepričljive razloge, zakaj šteje izpovedbo oškodovanke za verodostojno in zakaj ne verjame obdolženkinemu zagovoru. Pri tem je upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze in ugotovljene okoliščine, ki v celoti potrjujejo sprejeto dokazno oceno. Ko pritožnik v pritožbi izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje trdi, da slednje temelji le na prepričanju oškodovanke oz. na njeni domnevi in sklepanju ter da drugih dokazov, da bi obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, sodišče ni imelo na razpolago.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključkov le na podlagi "golega" prepričanja oškodovanke, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, ampak je do tega prišlo na podlagi dejstev, ki jih je glede obravnavanega dogodka nanizala oškodovanka ter drugih okoliščin primera, ki vodijo do zanesljivega spoznanja, da je obdolženka bila tista, ki je poškodovala osebni avtomobil oškodovanke. Tako je oškodovanka v svoji izpovedbi podala sledeče podatke (dejstva), ki na podlagi logičnega povezovanja terjajo zaključek kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje: - da je oškodovanka kritičnega dne avtomobil parkirala na cesti tako, da obdolženka ni mogla iz svoje garaže zaviti takoj na cesto, temveč je morala vzvratno in potem avto zravnati, kar se je zgodilo točno pred njenimi vhodnimi vrati, - da je obdolženka z avtomobilom ustavila pred oškodovankinimi vhodnimi vrati, se potem peš odpravila proti oškodovankinem avtomobilu, se pri njem sklonila, kot da je nekaj izgubila in se nato vrnila do svojega avtomobila, - da med obdolženko in oškodovanko obstaja že dalj časa spor prav zaradi parkiranja oz. parkirnega mesta, kar je potrdila tudi obdolženka, - da ni bilo prvič, da je bil avtomobil oškodovanke tako poškodovan (kar tudi po oceni pritožbenega sodišča daje odgovor na vprašanje, zakaj je bila oškodovanka tedaj še posebej pozorna na morebitne poškodbe na avtomobilu), - da je oškodovanka kmalu po obdolženkinem odhodu od oškodovankinega avtomobila na njem opazila dve vreznini, ki sta bili sveži, saj nista imeli gladkih robov, kar potrjujejo tudi fotografije, ki jih je posnela policistka neposredno po dogodku. Čeprav je oškodovanka izjavila, da obdolženke ni videla "neposredno na delu", to ne pomeni, da temelji zaključek sodišča prve stopnje le na domnevi oškodovanke, saj je slednja, kot že rečeno, nanizala dejstva, ki ne dopuščajo dvoma, oškodovankino izpovedbo je tudi pravilno ocenilo za prepričljivo in logično, to je tako, ki ne vzbuja pomislekov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se verodostojnost izpovedbe oškodovanke kaže tudi v okoliščini, da obdolženki ni hotela, kot navaja sodišče v 6. točki izpodbijane sodbe, "na vsak način škodovati" tako, da bi "dodala še samo neposredno storitev". Če bi šlo za izmišljeno izpoved oškodovanke, kot trdi pritožnik, bi bila vsekakor ta bolj prepričljiva, če bi povedala, da je obdolženko videla neposredno pri poškodovanju njenega avtomobila. Okoliščina, da je oškodovanka izjavila, da je sklepala, da je obdolženka poškodovala njeno vozilo ne kaže na neverodostojnost oškodovanke oz. pomanjkanje dokazov kot trdi pritožnik, saj je bilo njeno sklepanje razumno in logično vezano na ravnanja obdolženke in okoliščine primera tako, da je tudi po oceni pritožbenega sodišča izključena možnost, da bi storilec lahko bil kdo drug.

6. Izpoved oškodovanke ter vpogled v fotografije so tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj za oceno, da so na vozilu oškodovanke res nastale ravno take poškodbe, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (da je šlo za sveže poškodbe), zato ni bilo nobene podlage (niti v dokaznih predlogih strank), da bi to ugotavljalo z pomočjo izvedenca. Možnosti, kdaj bi lahko nastale poškodbe, kot jih našteva pritožnik v pritožbi, so glede na ugotovitve sodišča prve stopnje izključene.

7. Pritožnik tudi nima prav, da se v izpovedbi oškodovanke kaže "spremenljivost ključnega dejstva", ko je oškodovanka pojasnila, kako je opazovala obdolženko "iz kuhinje v šipi odprtih vhodnih vrat". Res je, kar navaja pritožnik, da je na tretji strani zapisnika o glavni obravnavi, zapisano, da je oškodovanka izpovedala, da je "čakala v notranjosti pri vhodnih vratih", vendar je oškodovanka v nadaljevanju, na podlagi vprašanj strank ugotovila, da je prišlo do nesporazuma, zato je podrobneje pojasnila, kje je v hiši stala in od kod in kako je opazovala dogajanje skozi odprta prva vrata in tudi odprta zunanja vrata tako, da je "v šipi zunanjih odprtih vrat videla dogajanje na dvorišču", kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 42). Pritožnik skuša s fotografijami, ki jih je priložil pritožbi slednje izpodbiti, vendar pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati, ker te ne izključujejo, da je oškodovanka lahko opazovala dogajanje tako kot je izpovedala, ne glede na nizke jutranje temperature na katere opozarja pritožnik v pritožbi. Tudi okoliščina, da je na stekleni površini vrat napis "objekt je nadzorovan z video sistemom" ne pomeni, da obstaja o dogodku video posnetek, dokaznega predloga v tej smer stranke niso imele, sodišče pa po uradni dolžnosti tega ni bilo dolžno preverjati, saj je do zanesljivih ugotovitev prišlo že na podlagi drugih dokazov. Enako velja za ogled kraja dejanja. Občutek pritožnika, da je bilo odločanje sodišča prve stopnje "površno in pavšalno, tako rekoč poenostavljeno in prehitro", je zgolj njegov občutek, ki nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in v izpodbijani sodbi, v kateri je sodišče prve stopnje, na podlagi sedmega odstavka 364. člena ZKP, določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov ter prepričljivo navedlo kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (zagovor obdolženke in izpovedbo oškodovanke).

8. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno denarno kazen in primerno dolžino preizkusne dobe ter ravnalo pravilno, ko je tudi določilo poseben pogoj, to je, da oškodovanki v roku treh mesecev plača znesek 348,72 EUR. V odločbo o kazenski sankciji, ki je prepričljivo obrazložena v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tako ni bilo potrebno poseči. 9. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Ker obdolženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.