Jedro

Sodišče tega, da je obsojenka storila kaznivo dejanje, ni ugotovilo zgolj na podlagi sklepanja oškodovanke, ampak na podlagi dejstev, ki so izhajala iz njene izpovedbe in na podlagi katerih je potem sodišča napravilo sklep o obstoju odločilnega dejstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je J. P. spoznalo krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ji izreklo pogojno obsodbo v kateri ji je določilo denarno kazen 600,00 EUR in preizkusno dobo eno leto ter poseben pogoj, da oškodovanki v treh mesecih plača 348,72 EUR. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke Z. Š. tako, da je obsojenki naložilo, da ji mora plačati 348,72 EUR, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Obsojenki je sodišče v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. V obrazložitvi vložnik kot bistveni ugovor zahteve navaja, da izpodbijani sodbi ne slonita na nobenem ugotovljenem dejstvu, temveč zgolj sledita prepričanju (sklepanju) oškodovanke, medtem ko obsojenke nobeno obeh nižjih sodišč ni slišalo niti poslušalo. Vložnik vidi bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem, da sodišči nista ugotavljali dejanskega stanja na podlagi dejstev, ki bi bila povezana s kaznivim dejanjem, temveč na podlagi sklepanja (oziroma prepričanja) oškodovanke o teh domnevnih dejstvih. Po mnenju vložnika tožilstvo očitka iz obtožbe ni dokazalo z gotovostjo, sodišče zato ne bi smelo ovreči domneve nedolžnosti. Obsojenki niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega sojenja, saj ji niso bile dane ustrezne možnosti, da s predlaganjem dokazov (in izvedbo) zavzame stališče do dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Sodišči sta tako kršili tako tudi 22., 23. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo navedel, da iz nje ne izhaja, v katerem (konkretnem) delu oziroma pri katerih navedbah naj bi razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani pravnomočni sodbi bili med seboj v nasprotju. V nasprotju je bil le zagovor obsojenke v primerjavi z izpovedbo oškodovanke, sodišče pa je podrobno utemeljilo, zakaj zagovoru obsojenke ni sledilo. Nadalje vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zahteva očita pravnomočni sodbi, da temelji zgolj na „mnenju“ oškodovanke o tem, da je sporno poškodbo na vozilu povzročila obsojenka, ne pa na dejstvih. Ta očitek ni utemeljen. Obsodba namreč temelji na dejstvih, ki so konkretno, življenjsko in pravno prepričljivo in logično povezana v 6. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 5. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Tam navedene okoliščine (da je do poškodbe res prišlo, da je vozilo oškodovanke bilo parkirano tako, da je oviralo obsojenko, da se je ta zadrževala pri vozilu oškodovanke, da je le-ta zareze na avtu opazila neposredno po navedenem dogodku, da je obstajal motiv za tako dejanje itd.) so konkretno navedena dejstva (dokazni viri), ki predstavljajo zanesljivo podlago za nadaljnje sklepanje v smislu dokazne ocene o tem, da je dejanje storila prav obsojenka. Vrhovni državni tožilec meni, da očitek zahteve v sodbi, da ni obrazložila možnosti, da bi poškodbo lahko povzročila druga oseba, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe izrecno navedlo, da po analizi vseh dokazov prihaja do zaključka, da ni dvoma, da je obsojenka storila kaznivo dejanje. S tem pa je jasno in logično (po nasprotnem sklepanju) izključena možnost, da bi dejanje storil kdo drug. Zahteva uveljavlja, da je obsojenka ves čas izpovedovala skladno in prepričljivo, oškodovanka pa je le navajala svoja sklepanja. S tem pa izraža zgolj dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni dopustna pravna podlaga za presojo zakonitosti. Zagovornica v zahtevi uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe, ker naj obsojenko nobeno od sodišči „ni slišalo oziroma ni poslušalo“. To ne drži, saj je bila obsojenka v postopku zaslišana, zato ji zakonske in ustavne ter konvencijske pravice niso bile kršene. Od navedenega pa je treba ločiti presojo sodišča v tem, ali zagovor obsojenke sprejeme kot verodostojen (resničen) ali ne. Sodišče je tako na prvi kot na drugi stopnji ustrezno obrazložilo svojo dokazno oceno, v kateri je glede resničnosti zaupala oškodovanki in ne obsojenki. Zato vrhovni državni tožilec meni, da zatrjevana kršitev ni podana, ter zaključuje, da niso podane tudi kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenke. Obe sodišče sta zavrnitev posameznih dokazov prepričljivo utemeljili v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki dopušča zavrnitev dokazov, ki za odločanje niso pomembni in ne morejo spremeniti dokazne ocene sodišča. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Zagovornik obsojenke s stališčem vrhovnega državnega tožilca v njegovem odgovoru ne soglaša in izraža začudenje, da nihče v tej kazenski zadevi ni uvidel, da je obtožba, ki sta ji sledili sodbi sodišča prve in druge stopnje, temeljila zgolj na mnenju domnevne oškodovanke. Zagovornik opozarja na stisko obsojenke, ki se je znašla v kazenskem postopku na podlagi neutemeljene obtožbe in kjer mora dokazovati svojo nedolžnost namesto da bi veljalo obratno.

B.

5. Sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da je obsojena J. P. dne 20. 3. 2014 v Šempasu pristopila do osebnega avtomobila Mercedes tip A, last Z. Š. in na zadnjem desnem blatniku z neznanim predmetom naredila dve manjši zarezi dolžine približno 5 cm ter s tem storila kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Obsojenka je v zagovoru trdila, da kaznivega dejanja ni storila, da pa je prišlo do težav z oškodovankino družino, med drugim tudi zaradi parkiranja, saj si oškodovanka parkirišče lasti in tako sproža spore. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanke ugotovilo, da je ta avto na cesti parkirala tako, da obsojenka iz svoje garaže ni mogla zaviti takoj na cesto, ampak je to lahko storila šele z nekaj manevriranja. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bil očitno to motiv, da je obsojenka svoj avto ustavila pred vhodnimi vrati oškodovankine hiše, se pri njenem avtu sklonila, se vrnila do svojega avta in se odpeljala. Kakšnih deset minut po tem dogajanju je oškodovanka opazila na zadnjem desnem blatniku dve zarezi, ki sta bili sveži in ki ju pred tem na avtu ni bilo. Sodišče je tudi upoštevalo izjavo oškodovanke, da od trenutka, ko se je obsojenka sklonila pri njenem avtu pa do takrat ko je oškodovanka na njem opazila poškodbo, ni videla v bližini nikogar drugega. Sodišče prve stopnje je oškodovankino izpovedbo ocenilo kot verodostojno in nato na podlagi izpovedbe oškodovanke ter fotografij o svežih poškodbah avtomobilskega laka sprejelo sklep, da je te poškodbe povzročila obsojenka.

6. Sodišče druge stopnje je na ugovor v pritožbi zagovornika obsojenke, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek o tem, da je avtomobil oškodovanke poškodovala obsojenka, le na podlagi „golega“ prepričanja oškodovanke odgovorilo, da ta zaključek temelji na dejstvih, ugotovljenih na podlagi izpovedbe oškodovanke in sicer, da je obsojenka edina imela možnost in motiv, da poškoduje avto oškodovanke. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ugotovljena dejstva in okoliščine izključujejo možnost, da bi bil storilec kdo drug kot obsojenka.

7. Vložnik zahteve očitno ne sprejema dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje. V nasprotju s stanjem stvari, ugotovljenim v tej zadevi, trdi, da obsodilna sodba temelji na mnenju oškodovanke in ne na dejstvih, ki bi jih zatrjevalo tožilstvo in ugotovilo sodišče, zaradi česar obsojenka sploh ni imela možnosti do učinkovite obrambe. Vrhovno sodišče opozarja, da je pravilnost dokazne ocene dejansko vprašanje o katerem odloča sodišče po izvedenih dokazih. Stranke lahko sodbo zaradi zmotne dokazne ocene izpodbijajo s pritožbo, tako da uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP), medtem ko je uveljavljanje tega razloga z izrednim pravnim sredstvom - zahtevo za varstvo zakonitosti, izrecno izključeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Ugotavljanja obstoja določenega kaznivega dejanja je v nekem smislu rekonstrukcija historičnega dogodka, ki potrditvi upravičenega tožilca predstavlja uresničitev znakov določenega kaznivega dejanja. Sodna odločba - obsodilna sodba mora temeljiti na ugotovitvah dejstev, ki jih je materialno kazensko pravo predpisalo kot kaznivo dejanje in zanje določilo določeno pravno posledico. Ugotavljanje dogodkov iz preteklosti, ki jih je treba pred sodiščem v dokaznem postopku „rekonstruirati,“ je često zapletena in težavna naloga. Ne glede na to pa je potrebno po Ustavi vsakemu obdolžencu omogočiti možnost obrambe, saj se v kazenskem postopku odloča o njegovih temeljnih pravicah in svoboščinah.

9. V kazenskem postopku se ne ugotavljajo vsa dejstva in okoliščine določenega historičnega dogodka, ki naj bi predstavljal kaznivo dejanje. Ugotavljajo se samo tista dejstva, na katera materialno kazensko pravo navezuje določeno pravno posledico, to so tako imenovano materialnopravna relevantna dejstva. Poleg dejstev, na katere kazensko (materialno in procesno) pravo neposredno veže določene posledice, se v kazenskem postopku ugotavljajo tudi druga dejstva, od katerih neposredno ni odvisna uporaba pravne norme, vendar pa ta dejstva omogočajo zaključek o obstoju pravno relevantnega dejstva. Takšna dejstva imenujemo indice.

10. V kazenskem postopku sodišče dejstva ugotavlja na več načinov, med njimi na podlagi izpovedbe (zagovora) obdolženca, prič ter izvedencev. Izpovedba določenih oseb lahko predstavlja neposreden dokaz (priznanje obdolženca, izpovedba očevidca), na podlagi katerega sodišče lahko popolno ugotovi obstoj pravnorelevantnih dejstev, lahko pa so pravnorelevantna dejstva ugotovljena posredno, na podlagi enega ali več indicev. V takem primeru obstoj pravnorelevantnega dejstva sodišče ugotavlja na podlagi verige logične argumentacije.

11. Kazenskopravno relevantna dejstva morajo biti za obsodbo ugotovljena s stopnjo gotovosti. Zakon ne predpisuje, s kakšno prepričanostjo mora sodišče v posameznem primeru ugotoviti dejstva kot podlago svoje odločitve, niti ne določa vrste in količine dokazov, na podlagi katerih mora sodišče ugotavljati dejstva. Določa pa, da mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP) in da mora sodišče določno in popolnoma v svoji sodbi navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Iz tega izhaja, da mora sodišče, če sprejme obsodilno obsodbo, vsa pravnorelevantna dejstva konkretnega primera ugotoviti z gotovostjo, če pa to ne uspe, mora z uporabo pravila in dubio pro reo šteti, da dejstvo, glede katerega je podan dvom, obstaja ali ne ne obstaja, odvisno od tega, kaj je ugodnejše za obdolženca. V luči navedene razlage je glede morebitnega vprašanja, kateri način ugotavljanja dejstev je zanesljivejši, procesno pravo ne dela razlik med vrstami dokazov. To izrecno določa načelo proste presoje dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP), po katerem sodišče pri presoji ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejeno.

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo - kdo je povzročil poškodbe na avtomobilu oškodovanke, ugotovilo na podlagi posrednih dokazov - indicev. Ugotovilo je, da je oškodovanka svoj avtomobil parkirala na cesti tako, da obsojenka ni mogla iz svoje garaže zapeljati takoj na cesto, ampak je morala pri tem manevrirati, da se je obsojenka z avtomobilom ustavila pred oškodovankinimi vhodnimi vrati, se peš odpravila proti oškodovankinemu avtomobilu, se pri njem sklonila in se nato vrnila do svojega avtomobila, da med obsojenko in oškodovanko že dalj časa obstaja spor prav zaradi parkiranja oziroma parkirnega mesta, da ni bilo prvič, da je bil avtomobil oškodovanke tako poškodovan, zaradi česar je bila oškodovanka ob tej priliki še posebej pozorna na morebitne poškodbe avtomobila, da je oškodovanka kmalu po obsojenkinem odhodu od oškodovankinega avtomobila na njem opazila dve sveži zarezi, kar so potrdile tudi fotografije, ki jih je posnela policistka neposredno po dogodku. Vsa ta dejstva je sodišče povezalo na podlagi logičnega sklepanja in sprejelo sklep, da je avtomobil oškodovanke poškodovala obsojenka. Ob upoštevanju kratkega časa, v katerem so te poškodbe lahko nastale in dejstva, da oškodovanka v tem času na kraju dogodka ni videla nikogar drugega, je sodišče tudi izključilo možnost, da bi avtomobil lahko poškodoval kdo drug.

13. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodba je res v odločilnem delu oprta na izpovedbo oškodovanke, ki sicer ni videla obsojenke, da je poškodovala njen avtomobil, je pa sodišče na podlagi oškodovanke ugotovilo dejstva, na podlagi katerih je sodišče lahko napravilo zanesljiv sklep, da je le edino obsojenka lahko poškodovala avto. Sodišče torej tega, da je obsojenka storila kaznivo dejanje, ni ugotovilo zgolj na podlagi sklepanja oškodovanke ampak na podlagi dejstev, ki so izhajala iz njene izpovedbe in na podlagi katerih je potem sodišče napravilo sklep o obstoju odločilnega dejstva, to je povzročitve zarez na avtomobilskem laku in tem, da je zareze napravila obsojenka.

14. Vložnik v uvodu zahteve navaja, da zahtevo vlaga iz vseh razlogov ZKP, izrecno pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s trditvijo, da sodišči nista ugotavljali dejanskega stanja na podlagi dejstev, ki bi bila povezana s kaznivim dejanjem, temveč na podlagi sklepanja oziroma prepričanja oškodovanke o domnevnih dejstvih. Takšen očitek ne predstavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ampak po svoji vsebini nedovoljeno (in neutemeljeno) uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Zahteva zatrjuje, da gre v zadevi za vprašanje kršitve pravice obdolženke do obrambe, njene pravice do navajanja dokazov in dokazov v svojo korist in predvsem njene pravice, da je slišana. V čem naj bi bile naštete pravice obdolženke kršene, vložnik ne pove. Ker ni zadostil zahtevi, ki mu jo nalaga trditveno breme (prvi odstavek 424. člen ZKP), kršitev, na katere se vložnik sklicuje, Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkušati. Kolikor vložnik meni, da so navedene kršitve pravic obsojenke podane, ker naj bi bila obsojena le na podlagi sklepanja oškodovanke in ne na podlagi dejstev, pa je bilo že povedano, da glede tega vložnik nima prav. Tudi ne drži, da obsojenke sodišči prve in druge stopnje „nista slišali oziroma poslušali“. Obsojenka je podala svoj zagovor, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi obrazložene ocene zavrnilo, pri čemer je navedlo, da v bistvu razen samega zanikanja kaj drugega niti ni povedala. Sodišče druge stopnje je v odgovoru na pritožbene navedbe oceno dokaza sodišča prve stopnje potrdilo. Tako ni mogoče pritrditi vložniku, da sodišči nista z vso resnostjo in skrbnostjo obravnavali obsojenkinega zagovora, ki naj bi bila v položaju, v katerem je morala dokazovati svojo nedolžnost. 16. Na podlagi podanih razlogov tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da obsojenki niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega sojenja, ker ji naj ne bi bile dane ustrezne možnosti, da s predlaganjem dokazov (in izvedbo) zavzame stališče do dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Tudi tu zahteva ostaja pri pavšalnem zatrjevanju in ne navede česa in zakaj obramba ni mogla v postopku predlagati. Povsem na splošno pa zahteva zatrjuje tudi kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, zato obstoja zatrjevanih kršitev ni bilo mogoče preizkušati.

17. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojene J. P. ni utemeljena, saj je ta v pretežnem delu vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve zakona, na katere se sklicuje, pa niso podane, zato je zahtevo v skladu z določbo 425 člena ZKP zavrnilo. Odločba o stroških temelji na prvem odstavku 95. v zvezi z 98.a člena ZKP. Pri odmeri višine sodne takse so bile upoštevane premoženjske razmere obsojenke ter zapletenost in trajanje tega kazenskega postopka.