Jedro

Zgolj jezikovna razlaga 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS v primerih, kot je obravnavani, pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona. Iz zakonodajnega gradiva namreč izhaja, da ta ni bil v omogočanju prekomernega zadolževanje podjetij čez okvire svojih zmožnosti, temveč ˝zdravo˝ zadolževanje z jamstvom države do te mere, da bi se s temi krediti podjetjem omogočilo trajnostni razvoj in rast in da bi bili krediti posledično v roku deset let v večini poplačani.

Pravilna je razlaga spornega člena, ki z besedo ˝kredit˝ določa skupno višino zneska, za katerega država prevzame poroštvo za eno gospodarsko družbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

I. Kreditna pogodba št. ... z dne 22. 12. 2009, ki sta jo sklenili N. d.d. in S. d.d., je nična.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, drugotožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. ... z dne 22. 12. 2009, ki sta jo sklenili toženi stranki (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 32.945,00 EUR pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 32.945,00 EUR pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženima strankama naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pridržanje odločitve o stroških postopka do končne odločitve.

3. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo smiselno predlagala zavrnitve pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na trditvah, da je bil zadnji kredit po kreditni pogodbi št. ..., sklenjen med toženima strankama v višini 5.000.000,00 EUR uvrščen v jamstveno shemo na podlagi Pogodbe o jamstvu št. ... z dne 16. 12. 2009 N. d.d., ko je dovoljena masa plač že presegla dovoljen znesek, zaradi česar naj bi bili skladno s 17a. členom Zakona o jamstveni shemi - ZJShemRS izpolnjeni pogoji za uveljavljanje ničnosti zaradi kršitve 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS.

7. ZJShemRS ureja jamstva Republike Slovenije – RS bankam za zadolževanje gospodarskih subjektov - kreditojemalcev. Jamstva po tem zakonu so namenjena omilitvi posledic svetovne gospodarske in finančne krize ter izboljšanju likvidnosti gospodarstva z namenom lažjega pridobivanja sredstev na slovenskem finančnem trgu (1. člen ZJShemRS).

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev utemeljilo na jezikovni razlagi 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS, ki določa, da znesek kredita ne sme presegati skupne letne mase plač, ki jih je izplačal kreditojemalec za leto 2008 (vključno z zaposlenimi pri podizvajalcih, s katerimi delajo na skupnem projektu), pri podjetjih, ustanovljenih po 1. januarju 2008 pa ne sme preseči ocenjene letne mase plač v prvih dveh letih delovanja, v obeh primerih vključno s prispevki za socialno varnost. Po oceni sodišča prve stopnje iz navedene določbe jasno in nedvoumno izhaja, da se pogoj preseganja skupne letne mase plač kreditojemalca ugotavlja za vsak posamezen kredit, zato zakonskega besedila ni mogoče tolmačiti drugače, kot je zapisano, čeprav je videti, da bi bila drugačna zakonska ureditev v resnici bolj smiselna.

9. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da jezikovna razlaga 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS v obravnavanem primeru ne zadošča, ampak bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi namen te določbe in celotnega ZJShemRS. RS, ki z ZJShemRS prevzema poroštvo, mora namreč v javnem interesu zagotavljati zakonito dodeljevanje državnih jamstev, ki predstavljajo njene potencialne obveznosti, ki nastopijo ob izpolnitvi zakonskih pogojev, saj bi bilo v nasprotnem primeru njeno ravnanje škodljivo v smislu oškodovanja državnega premoženja. Zgolj jezikovna razlaga sporne določbe pa v primerih, kot je obravnavani, pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona. Iz zakonodajnega gradiva namreč izhaja, da ta ni bil v omogočanju prekomernega zadolževanje podjetij čez okvire svojih zmožnosti, temveč ˝zdravo˝ zadolževanje z jamstvom države do te mere, da bi se s temi krediti podjetjem omogočilo trajnostni razvoj in rast in da bi bili krediti posledično v roku deset let v večini poplačani. Pretirano zadolževanje gospodarskih družb, v posledici česar same ne bi mogle vračati kreditov v skladu s pogodbenimi določil in zaradi česar bi prišlo do uveljavitve obveznosti iz jamstvene sheme, bi namreč imelo neposredne finančne posledice za proračun RS, katerega stabilnost pa mora država zagotavljati v javnem interesu.

10. Sodišče sledi pritožbi, da bi vezava sporne določbe zgolj na en kredit to reducirala le na ˝tehnično˝ klavzulo, glede na katero bi morali banka in kreditojemalec paziti le, da zneski glavnic iz posamezne kreditne pogodbe ne presegajo mase plač, sicer pa bi se kreditojemalec lahko ob zavarovanju poroštev RS zadolžil neomejeno. Tako razumljena določba bi bila zgolj birokratsko pravilo brez slehernega smisla in bi v skrajnem primeru (več kreditnih pogodb z večini poslovnimi bankami ter istim kreditojemalec) privedla do zlorab zakona, prekomernega zadolževanja na račun jamstva RS in previsokih izplačil jamstva z ničelno možnostjo poplačil RS.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna razlaga spornega člena, ki z besedo ˝kredit˝ določa skupno višino zneska, za katerega država prevzame poroštvo za eno gospodarsko družbo. Razlaga, po kateri bi omejitev veljala le za vsak posamezen kredit, bi privedla do obida namena zakonske ureditve, saj bi posamezna družba lahko vzela večje število kreditov za zelo visok skupni znesek. Po oceni pritožbenega sodišča je bil namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri sprejetju sporne določbe, omejitev izpostavljenost RS do enega kreditojemalca ter omogočiti pridobitev sredstev za razvoj čim večim gospodarskim družbam, kar bi posledično ugodno vplivalo na razvoj celotnega gospodarstva RS v kriznih časih. Če bi bil namen zakonodajalca res ta, da je maksimalna višina kredita, za katerega prevzema poroštvo država, omejena zgolj na posamezen kredit, bi po oceni pritožbenega sodišča to tudi izrecno določil (prim. 1. alinejo prvega odstavka 7. člena, ki določa, da je ročnost posameznega kredita lahko najmanj eno leto in največ 10 let).

12. Ker ZJShemRS temelji na prostovoljni podlagi, se razmerja med udeleženci (SID banko, bankami in kreditojemalci) urejajo s pogodbami, ki pa morajo upoštevati kogentne določbe zakona, tj. ZJShemRS. V skladu s pravili obligacijskega prava je sankcija za kršitev prisilnih predpisov ničnost pogodbe.

13. Bistvene določbe zakona, ki jih morajo banke upoštevati pri sklepanju posojilnih pogodb, so določbe 6. člena, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kreditojemalci glede svojega statusa, 7. člena o pogojih in namenih kreditov in 8. člena, ki določa omejitve pri izdajanju jamstev. Za kreditne pogodbe, sklenjene v nasprotju z navedenimi členi ZJShemRS v prvem odstavku 17a. člena določa sankcijo ničnosti. Navedeno kaže na to, da kršitve predstavljajo tako hud poseg v javni interes, da ga mora sankcionirati tudi civilno pravo z ničnostjo pravnega posla. Sankcija ničnosti torej odpravlja škodljivo ravnanje strank oziroma šele njena ugotovitev vzpostavljeno stanje, ki ga kogentna norma in celoten zakon zasledujeta.

14. Dejstvo, da bi vsota kreditov drugotožene stranke (za katere bi RS prevzela poroštvo skladno z ZJShemRS) s kreditno pogodbo, ki sta jo sklenili toženi stranki, presegla znesek, katerega maksimalno višino za posamezno gospodarsko družbo določa 2. alineja 7. člena ZJShemRS, pomeni, da sta toženi stranki ravnali v nasprotju z navedenim zakonskim določilom, zato je sporna kreditna pogodba skladno s 17a. členom ZJShemRS niča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5 alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v I. odstavku izreka spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. ... z dne 22. 12. 2009, ki sta jo sklenili toženi stranki. Posledično je spremenilo tudi II. točko izreka glede odločitve o stroških postopka, in sicer je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 20,00 EUR. ZPP namreč v 162. členu določa, da kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, ima pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Državno pravobranilstvo v tem postopku nastopa kot stranka postopka, kar pa pomeni, da ni upravičeno do nagrade, ki se v primerih, ko nastopa kot zastopnik države, obračunajo po tarifi o odvetniških storitvah. Glede na to mu pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov, priglašenih skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, ampak le materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

15. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, sta ji toženi stranki dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR (162. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).