Jedro

Namenska razlaga zakona omogoča razlago, ki se ne drži (do)besednega, iz besedila na prvi pogled izhajajočega pomena, ne more pa ustvarjati novega pravila, ki bi šlo iz okvirov, ki so začrtani s tem, kar je normodajalec (iz)rekel. Pojem „kredit“ je z upoštevanjem namena zakona mogoče razlagati tudi kot skupno zadolženost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 1, ki sta jo dne 22. 12. 2009 sklenili toženki.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva toženka. Uveljavlja vse revizijske razloge.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki. Ta je na revizijo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - prvi toženki je bila na podlagi Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (Uradni list RS 33/2009 in 42/2009 s spremembami – ZJShemRS) dodeljena jamstvena kvota za bonitetni razred C v višini 16.600.000,00 evrov in z jamstvom države; - na tej podlagi je Republika Slovenija oziroma zanjo Slovenska izvozna in razvojna banka (SID banka) s prvo toženko dne 16. 12. 2009 sklenila pogodbo o jamstvu št. 2 (pogodba o jamstvu), toženki pa sta dne 22. 12. 2009 sklenili kreditno pogodbo št. 1 (kreditna pogodba), na podlagi katere je druga toženka od prve toženke prejela kredit v znesku 5.000.000,00 evrov (sporni kredit); - pred sklenitvijo kreditne pogodbe sta bila v okviru jamstvene sheme drugi toženki odobrena še dva kredita, in sicer eden (s strani prve toženke) za znesek 14.835.000,00 evrov in drugi (s strani A.) za znesek 12.500.000,00 evrov – skupaj s spornim kreditom torej 32.335.000,00 evrov; - pred uvrstitvijo v jamstveno shemo so banke kreditodajalke posredovale zahtevane podatke, med drugim podatek o letni masi plač kreditojemalca za leto 2008 v višini 29.477.287,58 evrov, prva toženka pa naknadno še o masi plač podizvajalca v višini 3.157.026,67 evrov, skupaj naj bi torej po podatkih, ki jih je posredovala revidentka, ta masa znašala 32.634.314,25 evrov; - znesek mase plač druge toženke je v letu 2008 dejansko znašal 27.653.946,00 evrov.

B

Revizijske navedbe

5. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS omejuje višino vseh kreditov, danih posameznemu kreditojemalcu. Sodišče naj bi s tako razlago jasnega zakonskega besedila s sklicevanjem na voljo zakonodajalca ustvarilo novo pravilo. Sporna zakonska določba govori o kreditu v ednini in se po revidentkinem stališču nanaša na vsak posamezen kredit oziroma posamezno kreditno pogodbo. Poleg (do)besedne razlage naj bi v prid temu stališču govorila tudi okoliščina, da na drugih mestih – kjer je to smiselno – zakon govori o kreditih v množini. Sodišče naj bi tudi zmotno ugotovilo ničnost kreditne pogodbe v celoti; če že, bi bile lahko nične le tiste določbe, ki se nanašajo na jamčevanje države za obveznosti druge toženke. Ničnost naj bi bila predpisana tako, da gospodarski subjekti ob sklepanju pogodbe ne morejo preveriti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za njeno veljavnost – to naj bi predstavljalo kršitev 2. člena Ustave. Tožeča stranka oziroma država naj bi tudi ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja in z načelom skrbnosti pogodbenih strank: prek SID banke naj bi bila preverila, da tudi sporni kredit izpolnjuje pogoje za uvrstitev v jamčevalno shemo, nato pa uveljavljala ničnost, češ da ti pogoji niso bili izpolnjeni.

6. Sodišče druge stopnje naj bi bilo tudi kršilo določbe pravdnega postopka, s tem ko ni odgovorilo na navedbe druge toženke o neskladnosti zakona z Ustavo. Če naj bi zakon urejal sporno razmerje tako, kot ga razlaga sodišče druge stopnje, bi bil v nasprotju z določbami 2., 74. in 67. člena Ustave.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizijski očitek o kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen. Revidentka v postopku ni uveljavljala protiustavnosti zakonske ureditve, zaradi katere bi moralo sodišče prekiniti postopek in vložiti zahtevo pri Ustavnem sodišču. Navedla je le, da bi razlaga, kakršno je ponujala tožeča stranka in jo je – po pritožbi tožeče stranke – uporabilo drugostopenjsko sodišče, pomenila, da je sodišče spremenilo sicer jasno zakonsko določbo, kar naj bi pomenilo kršitev 154. člena Ustave in ustavnega načela pravne države. S tem ko je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo razlago sporne določbe (glej v nadaljevanju), je implicitno odgovorilo na očitke o domnevni protiustavnosti takšne razlage. Ni torej res, da izpodbijana sodba glede ustavnopravnih pomislekov prve toženke ni obrazložena. Na revizijske očitke, da je zakonska ureditev protiustavna zato, gospodarski subjekti ob sklepanju pogodbe ne morejo preveriti, ali so podani pogoji za njeno veljavnost, pa odgovarja revizijsko sodišče v nadaljevanju.

8. ZJShemRS v 7. členu določa pogoje in namen kreditov, za katere se izdajajo jamstva. Po 2. alineji prvega odstavka znesek kredita ne sme presegati skupne letne mase plač, ki jih je izplačal kreditojemalec za leto 2008. Prvi odstavek 17a. člena pa določa, da so kreditne pogodbe, sklenjene v nasprotju s … 7. členom tega zakona, nične.

9. Iz ugotovitev, povzetih v 4. točki obrazložitve te sodbe izhaja, da znesek spornega kredita ni presegal skupne letne mase plač druge toženke za leto 2008, presegala pa jo je skupna vsota kreditov, odobrenih drugi toženki v okviru jamstvene sheme. Do presežka je prišlo šele z odobritvijo oziroma izplačila spornega kredita. Ali je bila s tem kršena določba 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS, je odvisno od tega, ali se tam navedena omejitev nanaša na znesek posameznega kredita ali pa zakon določa zgornjo mejo skupne zadolženosti, za katero država jamči s pogoji jamčevalne sheme.

10. Namen omejitve jasno govori za drugo razlago: država sprejema jamstvo le do določenega zneska skupne zadolženosti. Razloge za to je prepričljivo in izčrpno navedlo sodišče druge stopnje (glej točke 7 do 11 izpodbijane sodbe). Tem razlogom se revizijsko sodišče pridružuje in jih ne ponavlja.

11. Revidentka utemeljeno opozarja, da namenska razlaga zakona sicer omogoča razlago, ki se ne drži (do)besednega, iz besedila na prvi pogled izhajajočega pomena, da pa tudi ta razlaga ne more ustvarjati novega pravila, ki bi šlo iz okvirov, ki so začrtani s tem, kar je normodajalec (iz)rekel. Sporna določba govori o „kreditu“ v ednini, zato naj bi bila za presojo, ali izpolnjuje pogoje za uvrstitev v jamstveno shemo, odločilna višina enega, to je vsakega posamičnega kredita. Sporni kredit pa najvišjega dopustnega zneska ne presega. Določba naj bi bila tako jasna, da ni prostora za njeno (drugačno) razlago. Če že, pa tudi okoliščina, da zakonodajalec na drugih mestih govori o „kreditih“ v množini, kaže na to, da uporaba ednine na tem mestu ni pomensko odprta.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pojem „kredit“ mogoče razlagati tudi kot skupno zadolženost. Vprašanje na primer: „Koliko imaš še kredita“, se tudi v vsakdanjem govoru lahko razume kot: „koliko si še zadolžen?“, (po eni ali več kreditnih pogodbah). Res je, da zakon govori na določenih mestih tudi o kreditih v množini. Na drugi strani pa ravno v 7. členu, v 1. alineji, govori o „posameznem kreditu“. Z enako prepričljivostjo, kot se revidentka pri zavzemanju, da je v 2. alineji prvega odstavka 7. člena mišljen posamezen kredit, sklicuje na to, da zakon na drugih mestih govori o kreditih v množini, se je mogoče za drugačno razlago sklicevati na to, da zakon tam, kjer misli na posamezen kredit, to tudi izrecno pove. Tudi ta razmislek je podlaga za to, da je določbo 2. alineje prvega odstavka 7. člena mogoče in treba razlagati.

13. Revidentka se sklicuje tudi na domnevno protiustavnost zakonske ureditve, med drugim zato, ker naj bi bila – če jo je sploh mogoče razlagati tako, kot jo razlaga izpodbijana odločba – premalo jasna. Revidentka je banka – institucija torej, ki se med drugim profesionalno ukvarja tudi s kreditiranjem. Namen omejitve iz 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS (kot ga je izčrpno argumentiralo sodišče druge stopnje) je tako jasen, da se revidentka ne more sklicevati na to, da je bila z nejasno ubeseditvijo predpisa zavedena. Pri tem revizijsko sodišče ponavlja samo tisti del argumentacije pritožbenega sodišča, ki opozarja, da bi razumevanje, za kakršno se zavzema revidentka, pomenilo obid namena zakonske ureditve, določbo pa bi zreduciralo na tehnično klavzulo, birokratsko pravilo brez slehernega smisla. Ne drži tudi, da revidentka ni mogla priti do podatka o skupni zadolženosti druge toženke. Ni si mogoče zamisliti, da bi ob dolžni skrbnosti gospodarstvenika s finančnega področja revidentka odobravala kredite (najprej 18 in nato še pet milijonov), ne da bi natančno poznala finančno stanje kreditojemalca. Z obrazložitvijo v tej in predhodnih točkah (11. in 12.) revizijsko sodišče implicitno odgovarja tudi na druge očitke o domnevni protiustavnosti zakonske ureditve, ki je bila podlaga za odločitev v tem sporu.

14. Neutemeljen je tudi očitek, da kršitev določbe 7. člena ZJShemRS ne more vplivati na veljavnost sporne kreditne pogodbe v celoti, temveč kvečjemu na določbe o jamstvu. Člen 17a. Zakona za kršitev 7. člena jasno določa sankcijo ničnosti kreditne pogodbe. V 17b. členu pa zakon daje tožeči stranki procesno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti, zaradi česar tudi ugovori revidentke o pomanjkanju pravnega interesa ne morejo imeti uspeha.

15. Tudi sklicevanje na to, da je SID banka v skladu z Uredbo o izvajanju Zakona o jamstveni shemi RS (Uradni list RS 35/2009 in 43/2009) ugotovila, da krediti izpolnjujejo pogoje iz zakona in uredbe, zaradi česar naj bi bilo poznejše uveljavljanje ničnosti sporne pogodbe nepošteno in v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča. Uredba v tretjem odstavku 13. člena določa, da SID banka „... v 10 delovnih dneh po prejemu popolnih zahtevanih podatkov in dokumentacije preveri, ali krediti izpolnjujejo pogoje iz zakona in uredbe...“. Iz te določbe ne izhaja obveznost SID banka, da preverja pravilnost posredovanih podatkov. Iz dejanskih ugotovitev pred sodiščema prve in druge stopnje je razvidno, da je revidentka dala napačne podatke o višini skupne letne mase plač. Ravnanju SID banka, ki se je zanesla na podatke, ki jih je posredovala revidentka, ob poznejšem monitoringu pa ugotovila, da ti niso bili pravilni, ni mogoče očitati nepoštenosti.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 20,00 evrov predstavlja materialne stroške, ki jih je imela tožeča stranka z vložitvijo odgovora na revizijo. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).