Jedro

Jedro

Jedro

Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).

Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).

Opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

NUSZ je javnopravna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča. Pravna podlaga za obveznost plačevanja tega nadomestila ni lastninska pravica, temveč neposredna uporaba stavbnega zemljišča. Tako tudi USRS v več svojih odločbah, na primer v št. U-I-39/97 z dne 16. 12. 1999 in št. U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020.

Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).

Izrek

Npr. X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 in druge.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1246/2020-11 z dne 29. 9. 2022 se spremeni tako, da se glasi:

Revizija se zavrne.

Občine so na podlagi določb VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih - predpis iz leta 1984, ki se še vedno uporablja na podlagi 3. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 - pristojne tudi za to, da uredijo podrobnejša vprašanja v zvezi s plačevanjem NUSZ, torej določijo merila za plačevanje tega prispevka, morebitne olajšave in oprostitve.

Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-1149/2020-5 z dne 11. 5. 2020 v 3. točki odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Prim. 35. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020 in tam navedeno sodno prakso Ustavnega sodišča.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.706,42 EUR (prej 3,284.607,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

O izjemnih situacijah prim. stališče Vrhovnega sodišča v X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020, 21. točka obrazložitve in naslednje.

1. Spor se nanaša na razlago sedmega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v zvezi s tretjim odstavkom istega člena (med drugim) določa, da <em>stroške davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled</em> nosi zavezanec za davek sam, če jih je povzročil po svoji krivdi. V obravnavanem primeru je to povezano z dolžnostmi zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v postopku ugotavljanja za to odmero relevantnega dejanskega stanja.

2.Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja, da iz predloženih potrdil izhaja, da je tožencema v različnih časovnih obdobjih posojal različne zneske, pri čemer je rok vračila določen le v enem izmed teh potrdil. V nadaljevanju pa pravdni stranki nista določali rokov vračila, tako tudi ne v potrdilu z dne 16. 1. 1995, ko sta ugotovili, da na ta dan toženca tožniku dolgujeta 27.900 DEM. Ker torej rok vračila v tem potrdilu ni bil določen, je tožnik toženca skladno z določbo drugega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pisno pozval, naj mu posojilo vrneta 2. 8. 2005. Ta poziv ni bil uspešen, zato ju je 19. 10. 2005 pozval še enkrat in pri tem določil osemdnevni rok za vračilo posojila. Navedeno pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 19. 10. 2005. Sodišči določbe 562. člena ZOR nista upoštevali in tega tudi nista obrazložili, uporabili pa sta določbo 371. člena ZOR, ki določa splošni petletni zastaralni rok. Izpodbijana odločitev je napačna; prav tako je obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar izhaja tudi iz listin, ki so v spisu. Sodišče je sprejelo potrdilo o stanju dolga na dan 16. 1. 1995 in ta datum štelo kot začetek teka petletnega zastaralnega roka. Takšen zaključek pa je napačen, saj je tožnik že v tožbi navedel, da sta toženca po podpisu tega potrdila 1. 3. 2000 vrnila še 9.000 DEM, kar pomeni, da je treba tudi v primeru uporabe 371. člena ZPP kot začetek teka zastaranja šteti 2. 3. 2000. Glede tega sodišče ni zavzelo stališča. Tudi iz navedb tožencev izhaja, da sta svojo obveznost dokončno in v celoti poplačala 1. 3. 2000. To sicer ne drži, sta pa s tem plačilom pretrgala zastaranje.

2. Davčni organ tožene stranke je tožniku odmeril NUSZ za nepremičnino na ... Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, v kateri je izkazal, da kot lastnik ni (več) zavezanec za plačilo NUSZ za to nepremičnino, ker zaradi oddaje nepremičnine v najem ni več njen neposredni uporabnik. Davčni organ tožene stranke je s sklepom, št. DT 4224-1149/2020-5 z dne 11. 5. 2020, postopek odmere NUSZ ustavil, hkrati pa zavrnil tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov pravnega svetovanja, ki so mu nastali v postopku s pritožbo, saj je ocenil, da si je tožnik te stroške povzročil sam. Tožnik je bil po oceni davčnega organa neskrben, saj bi moral v skladu z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok MOL) navedeno spremembo (zavezanca) sporočiti že občini (3. točka izreka navedenega sklepa). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-13-498/2020 z dne 25. 8. 2020, tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker davčni organ izdaja odločbe o odmeri NUSZ v imenu in za račun občine, je občina v teh postopkih v položaju oblastvenega organa, čeprav sama ne izdaja odločb o vračilu preveč plačanega NUSZ (prim. stališče USRS v zadevah št. Up-590/12-8, Up-687/12-6 z dne 4. 12. 2012).

3. Tožnik je zoper 3. točko izreka odločbe prvostopenjskega davčnega organa vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. V razlogih je navedlo, da je tožnik v pritožbenem postopku zoper odločbo davčnega organa tožene stranke izkazal, da ni (več) zavezanec za plačilo NUSZ za nepremičnino v Ljubljani, ker jo je oddal v najem, vseeno pa ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali s to pritožbo, ker si je te stroške povzročil sam, po svoji krivdi. Spremembo podatkov bi moral občini oziroma davčnemu organu sporočiti že pred izdajo odmerne odločbe. To izhaja že iz 12. člena Odloka MOL, ki določa, da so <em>zavezanci dolžni sporočiti pristojnemu organu vse spremembe, ki vplivajo na določitev višine nadomestila in spremembo statusa zavezanca najpozneje v tridesetih dneh od nastanka spremembe.</em> Navedena določba Odloka MOL ima po oceni Upravnega sodišča podlago v določbah 218. do 218.d člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Dodatno pa obveznost sporočanja sprememb podatkov občini utemeljuje tudi splošno načelo poštene uporabe svojih pravic iz 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker občina po veljavni zakonodaji nima podlage za to, da bi lahko sama ugotavljala, ali je nepremičnina, v zvezi s katero se odmerja NUSZ, predmet najemnega razmerja. Občina mora davčnemu organu posredovati (le) podatke, ki jih pridobi s vpogledom v kataster stavb in v register nepremičnin, ne dostopa pa do podatkov v evidenci trga nepremičnin, kjer se vodijo podatki o najemnih pravnih poslih.

3.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

ZGO-1 v tretjem in četrtem odstavku 218.c člena ZGO-1 ureja tudi uskladitev pridobivanja podatkov za odmero NUSZ za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča in določa, kako občina ravna v primeru, če podatki še niso vpisani v kataster stavb ter nadalje, katere podatke uporabi v primeru, če zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča ne predlaga vpisa novih ali spremenjenih podatkov v kataster stavb. Spreminjanje registrskih podatkov (v katastru stavb), ki so lahko podlaga za odmero NUSZ, pa ureja drug zakon, in sicer 103. člen ZEN, ki predvideva način sodelovanja zavezanca za plačilo NUSZ z GURS, preko vprašalnika.

4. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 379/2022-5 z dne 7. 6. 2023 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sta 11. člen ZUP, po katerem morajo stranke govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje (procesne) pravice, ter 12. člen Odloka MOL, ki se glasi: "<em>Zavezanci so dolžni sporočiti pristojnemu organu vse spremembe, ki vplivajo na določitev višine nadomestila in spremembo statusa zavezanca najpozneje v 30 dneh od nastanka spremembe</em>", zadostna in pravilna pravna podlaga za odločitev, da je dolžan lastnik nepremičnine že občini sporočiti, da je nepremičnino oddal v najem, sicer je dolžan na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 sam nositi svoje stroške, ki mu nastanejo v postopku s pritožbo zoper napačno odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

4.Revizija ni utemeljena.

5. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Prim. stališče USRS v odločbi št. U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020, 63. točka obrazložitve.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revidentove navedbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5.Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane odločbe je neutemeljen. Vrhovno sodišče poudarja, da sodbi sodišč nižjih stopenj, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na bistvene navedbe tožnika. Ni nujno, da sodba odgovarja na vsako posamično navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

K I. točki izreka

Glede na to, da so najemni pravni posli praviloma posli zasebnega prava, občinski in državni organi ne morejo vedeti, da je bil posel sklenjen, niti ne morejo poznati vsebine pravnega posla (morebitnega drugačne dogovora o obveznosti plačila NUSZ).

Sodišči prve in druge stopnje sta zelo jasno obrazložili, zakaj toženca nista zavezana k plačilu v tem postopku uveljavljane terjatve, s čimer sta se tudi opredelili do stališč tožnika (da jih torej ne sprejemata).

7. Revizija je utemeljena.

Evidenca trga nepremičnin je večnamenska zbirka podatkov o kupoprodajnih pravnih poslih z nepremičninami in o najemnih pravnih poslih za stavbe in dele stavb. Za najemne pravne posle se za namene te evidence štejejo posli oddajanja stavb in delov stavb v odplačni najem, ki so za najmanj šest mesecev sklenjeni na podlagi najemne ali podnajemne pogodbe ali dodatka k najemni ali podnajemni pogodbi, ki je sklenjen zaradi spremembe najemnine ali trajanja najema.

Bistvo revizijskih navedb

6.Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP),(1) tožnik 16. 1. 1995 tožencema ni posodil nobenega denarja; tega dne so zgolj ugotovili skupno višino njunega dolga do tožnika. Takrat je bilo torej pretrgano zastaranje terjatev za vračilo prej posojenih zneskov (primerjaj 387. člen ZOR) in je to začelo teči znova (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). V zvezi s temi terjatvami sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil rok njihove dospelosti določen (oziroma vsaj določljiv),(2) zaradi česar je (bilo) neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 562. člena ZOR; poleg tega ta določa (zgolj) zapadlost dolžnikove obveznosti iz naslova posojila, ko rok za njegovo vrnitev ni določen, ne pa posebnega zastaralnega roka, na kar zmotno nakazuje v reviziji. P resoja sodišč nižjih stopenj, da je v tej pravdi uveljavljana terjatev zastarala, je pravilna; obravnavana tožba je bila namreč vložena šele 21. 11. 2005, torej precej po preteku (splošnega petletnega) zastaralnega roka (371. člen in šesti odstavek 392. člena ZOR).

8. V reviziji revident najprej nasprotuje temu, da je Upravno sodišče kot podlago za svoje stališče navedlo 11. člen ZUP, saj meni, da je ta določba, ki se nanaša na načelno dolžnost stranke v upravnem postopku, da pošteno uporablja svoje pravice in govori resnico, pomensko preveč odprta. Obveznost zavezanca za NUSZ ali druge osebe, da mora občini sporočiti spremembo podatkov, ki so relevantni za odmero NUSZ, bi morala biti utemeljena na konkretni zakonski določbi (kot na primer velja za davčno napoved). Poudarja, da je tudi sicer 11. člen ZUP povsem napačna pravna podlaga, saj upravni (davčni) postopek za odmero NUSZ začne (šele) davčni organ, po uradni dolžnosti, ko mu občina posreduje za odmero potrebne podatke - v fazi zbiranja le teh pa se upravnopravno razmerje, v katerem bi bil dolžan zavezanec (nasproti občini) pošteno uporabljati svoje pravice, še ne oblikuje.

406. člen ZDavP-2 (sprememba zavezanca) določa, da če se med letom spremeni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ima zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v 15 dneh po spremembi, pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njegova obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezen znesek nadomestila.

Pojasniti je treba, da opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče; nasprotne revizijske navedbe so zgrešene. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju (366. člen ZOR), po kateri upnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

9. Občina ima v postopku odmere NUSZ položaj udeleženca in kot takšna je dolžna vzpostaviti sistem zbiranja ter preverjanja pravilnosti potrebnih podatkov. Občina pri zbiranju podatkov ni ravnala skrbno, saj pred svojo odločitvijo ni povzela podatkov vseh razpoložljivih evidenc. Tudi o najemnih pravnih poslih se namreč vodi evidenca (na podlagi 37. člena Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin).

Prim. stališče VSRS v zadevi X Ips 6/2020, 21. točka obrazložitve.

10. Upravno sodišče bi svoj sklep, da bi bil revident dolžan sporočiti spremembo podatkov, lahko utemeljilo kvečjemu na določbi 10. člena ZDavP-2, ki se nanaša na sodelovalno dolžnost davčnih zavezancev, vendar le, če bi hkrati sprejelo stališče, da to velja šele v razmerju do davčnega organa, ki v zvezi z odmero NUSZ (edini) vodi (davčno)upravni postopek.

Glede na (nepravilno) revizijsko stališče o začetku teka zastaranja velja dodati, da zastaranje tistih terjatev, pri katerih je pogoj za njihovo dospelost upnikov opomin, a ta ni dan, začne teči takrat, ko bi opomin moral biti dan.

11. Po revidentovem mnenju tudi 12. člen Odloka MOL ne predstavlja podlage za naložitev obveznosti sporočanja podatkov in obravnavano sankcioniranje zavezancev, saj nima ustrezne zakonske podlage - četrti odstavek 218.c člena ZGO-1 namreč ureja drugačno pravno situacijo. Navedeno predstavlja kršitev 87. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa državni zbor z zakonom. Revident dodaja, da je stališče Upravnega sodišča, da je bil on dolžan sporočiti spremembe, zmotno tudi zato, ker se besedilo 12. člena Odloka MOL (ki je usklajeno z določbami 61. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, v nadaljevanju ZSZ) nanj ne nanaša, pač pa se nanaša na osebo, ki je zavezanec za plačilo NUSZ; v obravnavanem primeru torej najemnik. Nekdanji zavezanec ima le pravico, da zahteva spremembo odločbe o odmeri NUSZ.

Zveza:

7.Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Presoja Vrhovnega sodišča

12. Revident je zahteval povračilo stroškov davčnega postopka za pravno zastopanje in strokovno pomoč pri sestavi pritožbe, ki jih v postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti in se končajo ugodno za davčnega zavezanca, praviloma nosi davčni organ (tretji odstavek 79. člena ZDavP-2) - razen, ko je davčni zavezanec <em>nastanek teh stroškov povzročil po svoji krivdi </em>(sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2).

Pridruženi dokumenti:*

---.---

13. Presoja utemeljenosti zahtevka davčnega zavezanca za povračilo stroškov pritožbenega postopka torej vključuje tudi presojo, ali so zavezancu ti stroški nastali zato, ker v postopku ni ravnal pošteno in svojih dolžnosti ni izpolnil z vso potrebno in pričakovano skrbnostjo. V obravnavanih okoliščinah to pomeni ugotovitev, ali je revidentu mogoče očitati, da v zvezi z odmero NUSZ ni ravnal dovolj skrbno, ker ni že občini sporočil, da ni več neposredni uporabnik nepremičnine in s tem tudi ne več zavezanec za plačilo NUSZ, ker je nepremičnino, ki je predmet obdavčitve, oddal v najem. Po presoji davčnega organa tožene stranke in Upravnega sodišča je odgovor na to vprašanje pritrdilen; takšna, na splošni dolžnosti zavezancev za plačilo NUSZ od stavbnih zemljišč na območju MOL, da govorijo resnico in pošteno uporabljajo svoje (procesne) pravice v postopku odmere NUSZ (11. člen ZUP), utemeljena dolžnost jasno in določno izhaja iz drugega odstavka 12. člena Odloka MOL. Slednji ima po njunem mnenju zakonito pravno podlago v določbah 218. do 218.č člena ZGO-1.

---.---

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

14. Vrhovno sodišče je v zvezi s presojo NUSZ v svojih odločbah

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.