Jedro

Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi uveljavljal odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko so krokarji, ki so zaščitena žival, napadli tožnikova komaj skotena jagnjeta, ta pa so zato poginila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja, zaradi česar mu odškodnina po 93. členu Zakona o ohranjanje narave (v nadaljevanju ZON) ne pripada.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 336/2014 z dne 15. 1. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti presoje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje ZON ter v tem okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 92. člena ZON.

5. Tožnik je vložil revizijo. V uvodnem delu uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem. V nadaljevanju trdi, da se sodišči nista zmenili za številne argumentirane pripombe, ki jih je tožeča stranka podala na pisno izvedensko mnenje. Zaradi tega je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede presoje skrbnosti tožeče stranke, še posebej v luči ekološke oziroma sonaravne reje drobnice, ki jo prakticira tožeča stranka. Pravila in zakonitosti takšnega načina reje so bila tožeči stranki predstavljena po osebah tedanjega Ministrstva za kmetijstvo. Povedano ji je bilo, da se živalim v prosti (ekološki) reji ne omejuje svoboda, kar velja tudi za način razploda s prostimi ovni v čredi. Živali se zato ne zapira v bokse ali kako drugače omejuje njihovega gibanja na pašniku. To bi bilo v nasprotju z osnovnimi načeli ekološke reje. Skrbnost tožeče stranke je zato potrebno presojati skozi prizmo veljavnih predpisov in standardov ekološke reje ovac. Ne tožena stranka ne stroka nista jasno in nedvoumno povedali, kako je potrebno varovati ovce pred krokarjem, če gre za ekološko rejo.

Ukrepi po njegovem stališču niso bili mogoči ali ekonomsko upravičeni. Gre za veliko posestvo (25 ha), zato zaščitne mreže odpadejo.

Tožena stranka je v preteklosti plačevala odškodnino za škodo, nastalo ob napadih krokarjev. Po stališču revidenta bi bilo to ustaljeno prakso treba upoštevati pri presoji, ali je tožnik ravnal skrbno kot dober gospodar. Dalje trdi, da se nižji sodišči nista ukvarjali z ekskulpacijskimi razlogi, katere mora skladno z določbami 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) redno izkazovati imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki opravlja nevarno dejavnost. Kakršnikoli ekskulpacijskih ugovorov tožena stranka v konkretnem primeru nikoli ni podala.

Revident še trdi, da država s pravilniki, ki jih izdaja izvršilna veja oblasti, rejcem nalaga dolžno ravnanje. To stori zato, ker v proračunu zmanjka sredstev za odpravo škode.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. V skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijskih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano procesno napačnost izvedbe dokaza z izvedencem, zato revizijsko sodišče v tej fazi postopka več ni presojalo.

9. Peti odstavek 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) je uzakonil objektivno odškodninsko odgovornost Republike Slovenije za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave.

10. Gre za poseben primer objektivne odgovornosti, ki je sistemsko predviden v tretjem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vrednotna podlaga te oblike odškodninske odgovornosti je drugačna kot pri objektivni odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo (drugi odstavek 131. člena OZ). Tu namreč ne gre za to, da bi imela država kakršnokoli korist iz sfere, ki je koristna, a nevarna. Tu gre, nasprotno, za varstvo javne koristi (ohranjanje narave in naravnih vrednot). To, da se ohranja živalske vrste, ni v korist države, marveč v korist človeštva kot takšnega. Država za to korist le skrbi - tudi na ta način, da državljanom prepoveduje zaščitne ukrepe, ki bi varovano dobrino (živalsko vrsto) ogrožale.

11. Objektivna odškodninska odgovornost za škodo, ki izvira iz varovane naravne dobrine, je zato del te ureditve. Njen ratio je v tem, da škodno breme ne bi padlo le na pleča posameznikov (v tem primeru rejcev), marveč naj se prek državnega proračuna pravično porazdeli na celotno skupnost. 12. Gre torej za poseben tip odškodninske odgovornosti, ki je utemeljen na drugačnem vrednotnem temelju kot odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Zato tudi ne pride v poštev oprostitev odgovornosti iz 153. člena OZ. Revizijski očitek, da se sodišči nista opredelili do morebitnega obstoja ekskulpacijskih razlogov po navedeni določbi, je zato neutemeljen. Enako velja glede trditve, da se tožena stranka na obstoj ekskulpacijskih razlogov sploh ni sklicevala.

13. Razlogi, ki izključujejo objektivno odgovornost države v tem primeru, so po notranji logiki tega pravnega instituta urejeni posebej in drugače: v 92. členu ZON. Oškodovanec je namreč upravičen do povrnitve odškodnine le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 92. člena ZON (93. člen ZON). To pa je, da na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške naredi vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Če nastanka škode tudi na ta način ni mogoče preprečiti, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode.

14. Tudi ratio tega dela pravnega instituta je jasen: vzpostavi naj ustrezno ravnovesje med odgovornim in (z vidika naravovarstvenega prava) dopustnim samozaščitnim ravnanjem na eni ter socializacijo bremen, ki jih niti takšno zaščitno ravnanje ne more preprečiti, na drugi strani.

15. Mogoč in dopusten ukrep, ki sta ga nižji sodišči posebej izpostavili, bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) tožnik zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki več niso potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.

16. Revident trdi, da bi tak ukrep nasprotoval merilom sonaravne (ekološke) reje. Vendar za tak zaključek ne ponudi ne pravne ne dejanske podlage, marveč ostaja na pavšalni ravni, ki jo dopolnjuje z golo trditvijo, da so mu tako povedali na pristojnem ministrstvu.

17. Tudi splošni pravni akti takšnega sklepa ne omogočajo. Ekološka živinoreja je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 28. člena Zakona o živinoreji (ZŽiv) tista reja živali, ki se izvaja pretežno po naravnih metodah in postopkih, ki jih določa zakon, ki ureja kmetijstvo. Ne glede na to, da citirana določba s prislovom „pretežno“ relativizira vsebino reje, ki naj ustreza pojmu ekološka živinoreja, pa niti Zakon o kmetijstvu ne vsebuje kategoričnega pravila, zaradi katerega bi ukrep začasne (in omejene) namestitve posameznih živali v stajo tožniku onemogočil status rejca po merili ekološke reje.

18. Ker je tako, revident s svojo pavšalno trditvijo v mejah revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more uspeti.

19. Materialnopravno zgrešeni so nadalje tudi revizijski očitki, da bi moralo sodišče upoštevati preteklo prakso, ko je država škodo vendarle poravnavala. To dejstvo, ki je šlo v tistih primerih tožniku v prid, po presoji revizijskega sodišča ne more vzpostavljati širše odškodninske odgovornosti, kot jo določa zakon, in, zrcalno, tožnika ne more razbremenjevati, da bi ravnal skrbno kot dober gospodar. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da je rejec do usode novoskotenih jagenjčkov lahko brezbrižen, češ, saj bo škodo tako ali tako poravnala država. To bi nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja, hkrati pa tudi namenu, zaradi katerega je vzpostavljena objektivna odgovornost države.

20. Neutemeljen je nazadnje tudi revizijski očitek, da država z akti izvršilne veje oblasti sproti opredeljuje obseg rejčevega dolžnega ravnanja. Tudi če bi podzakonskih aktov sploh ne bilo, bi bila konkretizacija zakonskega standarda iz prvega odstavka 92. člena ZON natanko takšna, kot sta jo opravili nižji sodišči. S takšno konkretizacijo namreč rejčeve obveznosti niso bile v ničemer določene izvirno - mimo obveznosti, ki izhajajo že iz smisla samega zakona.

20. Ker uveljavljani revizijski razlogi, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.