Jedro

Oseba, ki ji divjad povzroči škodo, mora ravnati kot dober gospodar in na primeren način narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine 1.690,00 EUR skupaj s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Prišlo pa je do zmotnih zaključkov, da tožeča stranka ni ravnala kot dober gospodar. Tožena stranka je do konca leta 2008 izplačevala odškodnino za tovrstno škodo. To je bilo nesporno ugotovljeno. Čeprav je tožeča stranka na pašniku uporabljala električno žično ograjo, ki je po pravilniku eden od načinov zaščite, je sodišče prišlo do sklepa, da tožeča stranka ni uporabljala odvračal oziroma ne takšnih, kot jih predvideva Pravilnik. Tožeča stranka pa je izpovedala, da ji metode odvračanja po Pravilniku niso bile znane. Zato je ocena sodišča v nasprotju z izpovedbo tožeče stranke glede ugotovitev iz Pravilnika. Vztraja, da je varovanje pred napadi krokarjev nemogoče. Tožeča stranka se že četrto družinsko generacijo ukvarja z ovčjerejo in šele junija 2009 je bila obveščena, da ji odškodnina za živali ne pripada, ker ni ravnala kot dober gospodar. Gre za načelo proste presoje dokazov po 8. členu ZPP in s tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v sporazume in zapisnike, s katerimi je hotela izkazati dejstvo, da so bili kadavri živali odstranjeni in da je tožena stranka v sporazumih priznala škodo. Sodišče o tem nima razlogov. Tožene stranke so ob zaslišanju priznale verodostojnost zapisnikov in sporazumov. Odstranitev kadavrov je bila nujna, saj je s tem deloval v smeri preprečevanja povečanja škode. Sodišče je nekritično povzelo zaključke izvedenca dr. F. J. o tem, da tožeča stranka pozimi jagnjeta pušča na snegu in mrazu. To ne drži. Tožeča stranka je na izvedeniško mnenje poslala obširne pripombe in predlagala neposredno zaslišanje. Izvedenec pa je samovoljno zavrnil odgovor, ker vprašanja niso bila zajeta v sklepu sodišča. Sodišče je zavrnilo dokaz z ogledom na kraju samem, ki je zaradi konfiguracije terena in velikosti pašnika pomemben. Izvedenec si terena ni ogledal. S tem je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Izvedenec je podal predloge in trditve, ki jih sodišče nekritično sprejema in mu sledi. Trdil je, da rejec lahko zaščiti drobnico pred krokarji tako, da ovce z mladiči ogradi v posebno stajo, ki jih čuva pastir. To pa ni mogoče. Ovce se same odstranijo od človeka in če se jih dotika, ko imajo jagnje, ga zavrže. Zato to ni izvedljivo. Teoretski projekt krokar, na katerega se sklicuje sodišče in kar je plačala tožena stranka, je irelevantno in sodišče ga ne bi smelo upoštevati. Ovce pa imajo kožuh in zato je dopustno in po standardu dobrega gospodarja, da so tudi pozimi zunaj. Tožnik izvaja ekološko rejo, kar je reja na prostem. Ovce so na prostem celo leto in zato dajo prvovrstno meso. Očitki sodišča, da tožnik ni uporabil odvračal iz pravilnika, so neutemeljeni. Pašnik je velik 35 ha, ptice prihajajo iz zraka in jih ni mogoče odvračati. Izvedenec je povedal, da krokarji najprej pristanejo in si žrtev pravilno ogledajo. Zato je odvračanje z nastavljanjem konic in balonov neučinkovito. Graja Pravilnik, da ni povezan s stvarnostjo. Tožeča stranka je ovce v zimskem času res občasno zaprla v stajo, vendar, ko je bil pašnik zasnežen in se ovce niso mogle prehranjevati. Sicer pa je ekološka reja, da so na prostem. Sodišče o tem nima razlogov v sodbi. Tožeča stranka je izpovedala, da škode pred letom 2008, ni imela. Sodišče pa mu očita, da bi lahko škodo pričakoval. Prvič pa je tožena stranka škodo plačala. Sodišče je zapisalo, da tožnik ni predložil potrdil o plačanih stroških obdukcije in prevozov kadavrov. Ti računi pa so nalepljeni na plačilnem nalogu. Ker je tožena stranka objektivno odgovorna po ZDLov, ne pridejo v poštev ekskulpacijski razlogi po OZ.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Še vedno meni, da škode ni povzročil krokar. Vendar opozarja, da je bil tožnik kot dober gospodar dolžan na svoje stroške narediti vse, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Zlasti bi moral breje ovce zapirati v hlev. Tožnik pa razen električne ograde ni uporabljal nobenih drugih sredstev za odvračanje. Med strankama ni prišlo do sporazuma o plačilu sporne škode. Če bi prišlo do sporazuma, tožba ne bi bila potrebna. Zapisnika ni naredila tožena stranka in ni sklenila sporazuma. To opravi Nacionalni veterinarski inštitut, ki nima pristojnosti priznati škode. Pristojne osebe Zavoda za gozdove so pooblaščene le zapisovati ugotovitve, ne pa ugotavljati vzrokov škode in višine. O odškodnini odločajo zaposleni pri toženi stranki, to so uslužbenci Arso. Nobena od teh oseb ni bila zaslišana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je oprlo svojo odločitev na določbe Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), Zakona o ohranjanju narave (ZON) in Pravilnika o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečevanje nadaljnje škode na premoženju (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilno ugotavlja sodišče, da je odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo povzročijo zaščitene živali, objektivna (53. člen ZDLov-1). Vendar mora po določbi 53. člena istega zakona tožnik dokazati, da je ravnal kot dober gospodar. Člen, ki ureja preprečevanje škode, nalaga fizični osebi, ki ji divjad povzroči škodo, da mora na primeren način narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. S Pravilnikom pa je ministrstvo predpisalo vrste ukrepov in način zagotovitve sredstev za izvedbo ukrepov.

6. Tožena stranka je najprej trdila, da škoda ni bila povzročena na takšen način, kot je trdila tožeča stranka, to je da je jagnjeta napadel krokar in jih pobil. Ker vlaga pritožbo tožeča stranka, tožena pa v odgovoru na pritožbo še zmeraj vztraja, da ni škoda povzročena po krokarju, se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo s tem. Le toženi stranki je treba pojasniti, da so tudi njene priče in zlasti izvedenec potrdili, da krokarji lahko napadejo skotene jagenjčke in je sodišče sledilo v tem delu tožeči stranki. Med strankama pa je zlasti razhajanje o tem, ali je tožena stranka storila vse, kar ji nalaga pravni standard dobrega gospodarja. Res gre za načine, ki so primeroma našteti v Pravilniku o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečevanje nadaljnje škode na premoženju. Vendar je sodišče iz izvedeniškega mnenja in zlasti zaslišanja tožnika ugotovilo, da bi tožnik lahko obvaroval novo skotene jagenjčke tako, kot jih je obvaroval, ko je bil sneg in jih je zaprl v hlev. To bi lahko storil z brejimi ovcami in pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zmotno meni pritožba, da ni obrazložilo in se ni ukvarjalo s tem, ali je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Sodišče je to obrazložilo in zato očitane bistvene kršitve določbe ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ni (sodba na strani 15). Zmotno meni pritožba, da se je sodišče pri ekskulpaciji tožene stranke oziroma njene objektivne odgovornosti sklicevalo na OZ. Posebne določbe so v členu 53 ZDLov-1. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi tožnik lahko preprečil nastanek škode in ugotovilo na kakšen način. V členu 53 je uzakonjeno načelo conpensatio lucri cum damno in v konkretnem primeru je to bil razlog za ekskulpacijo tožene stranke.

7. Za pritožbo je odločilno dejstvo, da je tožena stranka še do leta 2008 plačevala tovrstne škode in tudi škode po krokarju. Sklicevala se je na pravdni spis I P 3399/2010. Vendar je treba ugotoviti, da pri tovrstnih škodah, pa čeprav so prisojene s pravnomočno sodno odločbo, ne gre za res iudicata. Škode, ki jih vtožuje tožnik, so iz drugega časovnega obdobja in zato je tožena stranka lahko podala nove ugovore in dokaze kot v pravdi I P 3399/2010. Zato je sodišče pravilno zavrnilo vpogled v zapisnike in sporazume iz tega pravdnega spisa. Sodba v vsem tem razloge ima in ne gre za očitane bistvene kršitve določb ZPP.

8. Pritožba se sklicuje na lastno izpovedbo, ko je tožnik izpovedal, da mu niso bile znane metode odvračanja škode po Pravilniku. V konkretnem primeru gre za odgovor na vprašanje, ali je tožnik kot dober gospodar naredil vse potrebno, da obvaruje ovce pred krokarjem. Pravilnik le našteva nekaj načinov, kako naj ravna imetnik črede, da ravna kot dober gospodar. Vendar tudi Pravilnik ne našteva teh načinov taksativno, ampak primeroma. Izvedenec pa je potrdil navedbo tožene stranke, ki je trdila, da lahko tožnik čredo zapre pred kotitvijo. Pravilno opozarja pritožba, da je izvedenec pojasnil, da odstranitev krokarja ni praktično izvedljiva na način z električnim pastirjem. Pač pa je pojasnil, da se to da preprečiti s prisotnostjo človeka pastirja, ki odganja krokarje fizično, s fizično ograjenim pašnikom in da se v času, ko so jagenjčki, ti ne puščajo v zimskem času brez zavetja, saj je tudi nujna zaščita pred vremenskimi vplivi (stran 11 sodbe). Tožnik sam trdi, da se sicer dobro spozna na rejo drobnice. S tem se ukvarja poklicno in ravno zato bi moral vedeti, kako se lahko drobnico obvaruje (pred krokarji). Sodišče je tudi ugotovilo, da ker so že bili takšni napadi, je šlo za pričakovano škodo. Sicer v sodbi je le ugotovljeno, da se je to zgodilo pred tem primerom, vendar je to dovolj, da je to bilo tožniku znano. V pritožbi tožeča stranka graja ugotovitve izvedenca in povzetek tega v sodbi, da je izvedenec očital tožniku, da pušča v tako hladnem vremenu drobnico zunaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče povzelo ugotovitve izvedenca, vendar da te ugotovitve niso pravno relevantne. Ne gre za očitek tožniku, da je škoda nastala zaradi mraza, ampak zaradi dejstva, da bi lahko pred krokarji drobnico zavaroval v času kotitve tako, da bi jih pustil v hlevu in ne na prostem. Pritožnik sicer vztraja, da je prepričan, da pred krokarjem jagenjčkov ni mogoče obvarovati. Vendar je dokazni postopek pokazal drugače in dokazni oceni sodišča prve stopnje ni kaj očitati (razlogi sodbe na strani 12 do 14). Zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev iz 8. člena v prvem odstavku 339. člena ZPP.

9. Pritožba trdi, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v sporazume in zapisnik. Sodišče je vpogledalo predložene dokaze v zvezi z zatrjevano škodo v tej pravdi. Pač pa je utemeljeno zavrnilo dokaz z vpogledom v sporazume in zapisnike iz pravde I P 3399/2010, saj ne gre za ta škodni dogodek (sodba pod Ad2). Pritožba meni, da se sodišče ni opredelilo o tem, da so pooblaščene osebe ob zaslišanju priznale verodostojnost zapisnikov in sporazumov ter utemeljenost izplačila škode. Pri tem prezre, da se je sodišče s tem ukvarjalo, da je verjelo pričam F. in B., ki sta sestavili zapisnike o škodi in opravili ogled poginulih živali. Niso pa te osebe pooblaščene za odobritev izplačil in tožena stranka je na to ves čas opozarjala. Pritožbeno sodišče pa odgovarja na pritožbene navedbe, da gre za sporazume o določitvi višine odškodnine (primerjaj priloge A5 do A7). Iz formularja pa se že vidi, da so pod točko IV obrazca, kjer piše „izpolni Arso“, nepodpisane in nežigosane rubrike. Višina škode je bila ugotovljena, pač pa tožena stranka ni priznala povzročitelja škode, saj je tedaj trdila, da škoda ni bila povzročena po krokarjih. Sodišče je tudi ugotovilo, da zapis, da je pašnik ograjen z žično ograjo in električnim pastirjem, še ne pomeni, da je tožeča stranka dokazala, da je naredila vse, da do škode ne bi prišlo. Nadalje se pritožba ukvarja s pojmom, ali je tožeča stranka ravnala pravilno, da je odstranila kadavre in s tem, da so ji nastali stroški. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ne odgovarja na nastalo škodo. Zato tudi ne odgovarja za eventualno nastale stroške v zvezi z odstranitvijo kadavrov. Zato je pravno nerelevantno, ali je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni predložil računov. Če ni odgovornosti tožene stranke kot enega izmed elementov za nastanek odškodninske obveznosti, ni pomembno, koliko vrst škode je tožeča stranka utrpela v zvezi s škodnim dogodkom.

10. Pritožba še trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati izvedenca, ker naj ne bi odgovoril na vsa vprašanja, katera je tožeča stranka podala v pripombah. Sodišče prve stopnje je nato odgovorilo tako, da je izvedenec izčrpno odgovoril na ta vprašanja v pisnem dopolnilnem mnenju (list. št. 225). Pritožba pa ne pojasni, katerega vprašanja ni razjasnil v dopolnitvi. Res je, da poteka primarno dokazovanje z izvedencem neposredno. Vendar je v primeru, ko izvedenec odgovori v celoti na vsa vprašanja sodišča in tudi na pripombe stranke pisno, to dovolj. Opustitev neposrednega zaslišanja, ob tem, da tožeča stranka ne pove, na kaj izvedenec ni odgovoril, ne pomeni relativne bistvene kršitve določb ZPP. Sodišče je tudi pojasnilo, da ni potreben ogled na kraju samem, ker to ne vpliva na odločanje sodišča oziroma povedano drugače, da ne gre za pravno relevantno dejstvo. Pritožbeno sodišče se strinja, saj ogled na kraju samem, ki potrditvah pritožbe pove, kakšna je konfiguracija terena in velikost pašnika, ne vpliva na to, kaj se očita tožniku oziroma, da bi lahko ravnal tako, da bi se izognil nastali škodi. Pritožba trdi, da ni pravilna ugotovitev izvedenca, čemur je sledilo tudi sodišče, da bi lahko tožnik breje ovce in ovce z mladiči ogradil v posebno stajo in jih s tem zaščitil pred krokarjem. Pritožba meni, da to ni mogoče, ker ovce zavrnejo jagenjčke, če se jih človek dotika. Pri tem pa spregleda, da je sam izpovedal, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tudi sam, ko je bil sneg, zapiral breje ovce, ker niso imele kaj jesti. Nadalje pritožba meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati teksta z naslovom „Krokar.“ Sodišče tega ni upoštevalo kot izvedeniškega mnenja. Šlo je za povzete navedbe tožene stranke, ki je želela dokazovati, da tožnikova škoda ni mogla nastati tako, da je škodo povzročil krokar. Vendar sodišče toženi stranki v tem delu ni sledilo.

11. Pritožba se obširno ukvarja z ugotovitvami sodbe o tem, da bi lahko tožnik krokarje odganjal tudi na drug način. Pri tem izpostavlja velikost 25 ha in dejstvo, da krokar opazuje žrtev in šele nato napade. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je dovolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko breje ovce in nato z mladiči nekaj časa imel v zaprti ogradi in da bi se tako napadom krokarjev izognil. Tudi za pritožbo ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da krokar ne napade večjih ovac, ampak samo jagenjčke po skotitvi. Ker ta dejstva v zvezi z drugimi načini odvračanja krokarjev niso pravno relevantna, ni bilo treba na vsako ugotovitev posebej odgovarjati. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb ZPP. Ker je tožeča stranka zapirala breje ovce v stajo v zimskem času, bi to lahko storila vsakokrat, ko so ovce breje. Obširno navaja pritožba, da ni mogoče zapirati ovac, ko gre za ekološko rejo. Vendar, ko je sodišče ugotovilo, da je tudi sam zapiral breje ovce v času snega, je nadaljnje ugotavljanje ekološke reje nepomembno.

12. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z navedbami ni pripomogla k rešitvi te zadeve.