Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prve tožnice za plačilo 308.769 EUR odškodnine in zahtevek drugega tožnika za plačilo 1.051.577 EUR odškodnine ter 625 EUR mesečne denarne rente.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Presodilo je, da ravnanje toženkinih delavcev ni bilo nestrokovno. Ker prvi pogoj za obstoj odškodninske obveznosti toženke ni bil podan, je že zato pravilna odločitev, da je tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen. Zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na nadaljnje pritožbene očitke, da je nepravilna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago in odločitev glede zastaranja tožbenega zahtevka.

3. Tožnika v reviziji trdita, da sodišči nista upoštevali 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo). Uveljavljata kršitev pravice do izjave, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zdravnikov, šlo naj bi za vnaprejšnjo dokazno oceno. Podano je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, ki izkazujejo zdravstveno stanje tožnice in tožnika. Uveljavljata kršitev 286. člena ZPP glede prekluzije navajanja novih dejstev.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ker izpodbijana sodna odločba temelji na nosilnem stališču, da je bilo ravnanje toženkinih delavcev strokovno in da torej ni izpolnjen že prvi od štirih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, bi morala tožnika za uspeh z revizijo najprej izkazati zmotnost tega materialnega zaključka, nato pa bi lahko uveljavljala kršitev pravil o materialnem procesnem vodstvu. Ker z revizijo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, nista uspela izkazati zmotne uporabe materialnega prava, in ker se pritožbeno sodišče do kršitve 285. člena ZPP ni opredeljevalo, se ne more prvič niti revizijsko sodišče. Tožnika s pritožbo tudi nista uveljavljala kršitve 286. člena ZPP, zato je ne moreta niti prvič z revizijo. Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zdravnikov, kot je tožnikoma že pojasnilo pritožbeno sodišče. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča.(1)

7. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve, kot so izčrpno povzete na tretji do peti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato v izogib ponavljanju navaja le nekaj odločilnih: vzroka prezgodnjega razpoka plodnika pri tožnici sta bila dva: šibkost notranjega materničnega ustja in okužba plodovih ovojev; tožnica je imela zaradi opravljene konizacije skrajšan maternični vrat, kar je predstavljalo tudi večjo verjetnost okužbe plodovih ovojev; okužba plodovih ovojev je bila do razpoka plodnika klinično (navzven) nezaznavna; plodovi ovoji niso bili okuženi z mikroorganizmi iz sečil, ampak s črevesnimi mikroorganizmi; povezave med okužbo sečil in okužbo plodovih ovojev ni bilo; povezava med prezgodnjimi porodi in vnetjem sečil, pri katerem bolnica nima zunanjih težav in zaradi tega tudi ni zdravljena, znanstveno ni dokazana; cistoskopija ne povzroči prezgodnjega poroda.

8. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedencev ugotavljalo ustreznost posegov in opustitev toženkinih zaposlenih. Ugotovilo je, da so zdravniki v tožničinem primeru ravnali tako, kot bi morali ravnati. Cerklaža je bila zdravstveno indicirana zaradi krajšanja materničnega vratu. Diagnostična preiskava - cistoskopija - je bila prav tako zdravstveno indicirana, saj je bila pri tožnici ugotovljena prisotnost krvi v urinu. Izvedenec je pojasnil tudi, da se antibiotična zaščita pri tej preiskavi ne uporablja. Na tej dejanski podlagi je sodišče pravilno presodilo, da je bilo dejansko ravnanje zdravnikov v konkretnem primeru skladno s pričakovano in dolžno skrbnostjo, torej v skladu s pravili stroke, oziroma, da zdravstvenim delavcem toženke ravnanj oziroma opustitev, ki bi bila strokovno napačna, ni mogoče očitati. Prezgodnji porod je bil posledica okužbe plodovih ovojev in šibkosti materničnega vrata. Večja verjetnost okužbe plodovih ovojev zaradi opravljene konizacije in ugotovitve, da je bila cerklaža strokovno indicirana ravno zaradi nevarnosti prezgodnjega poroda, da tožnica zunanjih znakov okužbe ni imela in da okužba sečil na okužbo plodovih ovojev ni vplivala, omogočajo zaključek, da poslabšanje tožničinega in tožnikovega zdravja ni posledica strokovne zdravniške (medicinske) napake.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Primerjaj Sklep Ustavnega sodišča Up 12/97.