Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikoma, kljub temu da sta vselej prekoračila postavljene roke, omogočilo postavljanje dodatnih vprašanj izvedencema in je trikrat ugodilo njunemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa jima je omogočilo še neposredno zaslišanje izvedencev. S takšnim postopanjem jima je v celoti omogočilo, da se o izvedenem dokazu izjavita, z dopolnitvijo mnenj in dodatnim zaslišanjem izvedencev pa je tudi odpravilo vse nejasnosti.

Ob ugotovitvi izvedencev, da plodovi ovoji niso bili okuženi z mikroorganizmi iz sečil, ampak s črevesnimi mikroorganizmi, da torej ni bilo nobene povezave med okužbo sečil in okužbo plodovih ovojev in da tudi sicer znanstveno ni ugotovljena nobena povezava med prezgodnjimi porodi in asimptomatsko bakteriurijo, je bilo nepotrebno zaslišanje zdravstvenega osebja v zvezi s tem, da je tožnica ob pregledih navajala znake vnetja sečil. Tudi ugotovitev, da je tožnica te znake navajala, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj sta izvedenca skladno ugotovila, da okužba sečil ni bila v nobeni vzročni zvezi s prezgodnjim porodom. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožnikov do izjave, ko je njun dokazni predlog zavrnilo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožnika sta s tožbo z dne 3.12.2001 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da jima je tožena zdravstvena ustanova dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jima je nastala zaradi nestrokovnega ravnanja njenih delavcev. Tožnika zatrjujeta, da je do prezgodnjega rojstva drugega tožnika in posledično njegove hude invalidnosti prišlo zato, ker je bila prvi tožnici med nosečnostjo v toženi zdravstveni ustanovi po nepotrebnem in brez njenega soglasja najprej opravljena cerklaža, nato pa tudi citoskopija in to brez antibiotične zaščite in ker bi strokovnjaki tožene zdravstvene ustanove s pravočasnim odzivom na eritrocite v urinu tožnice lahko preprečili okužbo plodovih ovojev.

Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka obeh tožnikov zavrnilo in tožnikoma naložilo, da morata toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 734,40 EUR, stranskemu intervenientu pa 224,72 EUR.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče s tem, ko ni ustrezno opravilo materialnega procesnega vodstva v skladu z določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) kršilo njuno pravico do izjave, ki jima je zagotovljena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Navajata, da ju je sicer sodišče prve stopnje res na naroku za glavno obravnavo z dne 22.10.2008 pozvalo „naj konkretizirata trditve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ter se izjavita o ugovoru zastaranja tožene stranke“, vendar menita, da bi moralo sodišče natančneje pojasniti, v kakšni smeri bi morala trditve dopolniti. Tožnika tudi menita, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze zlasti še, ker ni res, da bi bila izvedenska mnenja razumljiva laikom in da bi bila njihova predstavitev brez logičnih nasprotij. Menita, da je sodišče prve stopnje ravnalo nedopustno, ko jima ni dovolilo, da bi se še izjavila o ustni predstavitvi dopolnitve izvedenskega mnenja s strani dr. A. V.. S tem je sodišče prve stopnje po mnenju tožnikov zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Menita tudi, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki pa nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obligacijsko razmerje je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), zato je treba pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka v skladu z 1060. členom OZ uporabiti določbe ZOR.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 154. členu ureja dve obliki odškodninske odgovornosti: krivdno ali subjektivno odgovornost in odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivno odgovornost. Pri zdravljenju ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, zaradi katere bi bilo upravičeno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti zaradi ogrožanja, ampak zdravstvena ustanova vselej odgovarja krivdno. Kadar zdravstvena ustanova opravi poseg v soglasju z bolnikom, je razmerje med zdravstveno ustanovo in bolnikom pogodbene narave, zdravstvena ustanova pa je objektivno odgovorna za ravnanje svojih delavcev. To seveda ne pomeni, da je zdravstvena ustanova objektivno odgovorna za škodno dejanje, pač pa je objektivno odgovorna za to, da je za določeno delo postavila strokovnega delavca kot svojo podaljšano roko. Organizacija odgovarja, kakor bi dejanje storila sama. Vendar zdravstvena ustanova odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako kot je treba (prvi odstavek 170. člena ZOR). V ZOR je institucija odškodninske obveznosti enotna, kar pomeni, da se v primeru, ko pogodbenik s svojim nestrokovnim ravnanjem prekrši pogodbo in tako sopogodbeniku nastane osebna škoda, poslovna odškodninska obveznost prelije v neposlovno, deliktno odgovornost. Ravnanje zdravnika opredelimo kot nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja in je pri tem neskrben, pri čemer je kot merilo treba vzeti ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste. Poleg teh dveh elementov pa mora biti za obstoj odškodninske obveznosti na temelju kršitve pogodbe ugotovljena tudi pravno priznana škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pravil stroke in nastalo škodo.

Sodišče je na predlog tožnikov za ugotovitev, ali je zdravstveno osebje tožene stranke ravnalo nestrokovno, postavilo dva izvedenca: doc. dr. A. V., dr. med., specialista ginekologa in porodničarja in prof. dr. B. T., dr. med., specialista urologa. Višje sodišče uvodoma poudarja, da nikakor ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje pri izvajanju dokaza z izvedencema kršilo pravico tožnikov do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je tožnika - preden je postavilo izvedenca A. V. - na naroku dne 4.4.2007 pozvalo, da v 14 dneh pripravita vprašanja za izvedenca. Na njuno prošnjo je 14-dnevni rok podaljšalo še za 20 dni, tožnika pa sta podaljšani rok prekoračila še za več kot mesec dni (list. št. 96). Kljub temu je sodišče njuna vprašanja upoštevalo. Tožnikoma je bilo nato izvedensko mnenje vročeno 29.10.2007 s pozivom, naj v 15 dneh sporočita morebitne pripombe. Dne 14.11.2007 sta prosila za podaljšanje roka za 15 dni in nato šele 12.12.2007 sodišču posredovala dodatna vprašanja za izvedenca, ki jih je sodišče upoštevalo kljub zamudi. Na njuna vprašanja je izvedenec odgovoril v dopolnitvi izvedenskega mnenja in dopolnitev jima je bila poslana 4.2.2008 s pozivom, naj sodišču ponovno posredujeta pripombe. Dne 20.2.2008 sta ponovno prosila za podaljšanje roka za 15 dni (list. št. 144) in nato šele 13.3.2008 sodišču posredovala dodatna vprašanja za izvedenca. Ker se je del njunih vprašanj nanašal na infektologa, je sodišče sklenilo, naj izvedenec A. V. izvedensko mnenje ponovno dopolni, vendar ob sodelovanju urologa. Dopolnitev izvedenskega mnenja je bila tožnikoma vročena 29.5.2008 s pozivom, naj sodišču v 15 dneh sporočita morebitne pripombe in tožnika sta dne 11.6.2008 sodišču ponovno sporočila dodatna vprašanja. Sodišče je tožnikoma dalo možnost, da ta vprašanja postavita izvedencema neposredno na zaslišanju; dr. B. T. na naroku 3.12.2008 in dr. A. V. na naroku 27.1.2009. Sodišče prve stopnje je torej tožnikoma kljub temu, da sta vselej prekoračila postavljene roke, omogočilo postavljanje dodatnih vprašanj izvedencema in je trikrat ugodilo njunemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa jima je omogočilo še neposredno zaslišanje izvedencev. S takšnim postopanjem jima je v celoti omogočilo, da se o izvedenem dokazu izjavita, z dopolnitvijo mnenj in dodatnim zaslišanjem izvedencev pa je tudi odpravilo vse nejasnosti. Tako je pritožbeni očitek o nejasnosti, neskladnosti in nerazumljivosti mnenj neutemeljen, kar bo razvidno tudi iz povzetih ugotovitev izvedencev v nadaljevanju. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikoma po zaslišanju dr. A. V. ne omogoči še dodatnega roka za pripombe na zadnjo dopolnitev izvedenskega mnenja, je bila glede na povzeto v skladu z načelom racionalnega vodenja postopka in ni v ničemer okrnila njune pravice do izjave.

Izvedenca sta ugotovila naslednja pravno pomembna dejstva: da so bile pri tožnici v juliju 1995 ugotovljene predrakave spremembe materničnega vratu, zaradi česar ji je bila dne 19.7.1995 opravljena konizacija, to je operativna odstranitev bolezensko spremenjenega tkiva iz materničnega vratu; da je junija 1997 tožnica zanosila s pomočjo zunajtelesne oploditve z določenim terminom poroda 14.3.1998; da je bila med nosečnostjo tožnici dne 9.9.1997 opravljena cerklaža, operativni poseg, pri katerem se s krožnim šivom stisne maternično ustje, da bi se preprečil splav oziroma prezgodnji porod. Da je bila ta indicirana v skladu s pravili stoke, ker je bil pri tožnici zaradi konizacije skrajšan maternični vrat, zaradi česar je bilo tudi notranje maternično ustje šibko in je obstajala velika nevarnost prezgodnjega poroda; da je bila cerklaža opravljena s tožničinim soglasjem, kar izkazuje njen podpis; da so bile pred operativnim posegom pri tožnici opravljene preiskave urina, da je bila ugotovljena prisotnost eritrocitov v urinu, pri čemer je šlo za mikrohematurijo – prisotnost krvnih elementov v urinu, ki niso vidni s prostim očesom; da je bila zaradi tega opravljena še preiskava urina po Sanfordovi metodi, ki omogoča ugotavljanje vrste in števila povzročiteljev okužbe sečil v 1 ml urina ter nadaljnjo testiranje občutljivosti na antibiotike; da iz izvida z dne 16.9.1997 izhaja, da so bile v urinu prisotne bakterije Enterobacter spp. in Escherichia coli. Zaradi prisotnosti bakterij v urinu je tožnica po operaciji dobivala ursi čaj; da je šlo pri tožnici za asimptomatsko bakteriurijo (ni bilo simptomov: povišana temperatura, bolečina obojestransko ledveno, pogosto in pekoče mokrenje) in da se v tem primeru bolniku svetuje redno praznjenje mehurja, pitje dovolj čaja in redna zdravniška kontrola, kar je bilo pri tožnici narejeno; da izvid urina, kakršnega je imela tožnica pred cerklažo, ni kontraindikacija za poseg, torej ni razlog, zaradi katerega posega ne bi smeli opraviti; da je bila zato, ker je bila na kontrolnem pregledu v oktobru 1997 in novembru 1997 ponovno ugotovljena prisotnost krvi v urinu, pri tožnici opravljena citoskopija, to je optični pregled sečnega mehurja skozi sečnico in ni bilo nobenih vidnih bolezenskih sprememb. Urologinja je svetovala še ultrazvočni pregled ledvic zaradi morebitne prisotnosti ledvičnega kamna. Izvedenec je ocenil, da je bil pregled strokovno indiciran in opravljen povsem v skladu s pravili stoke; da je lahko vzrok prisotnosti krvi v urinu različen: lahko je posledica sistemskih bolezni, lahko gre za urološki vzrok kot so ledvični kamni, tumorji, vnetja spodnjega dela sečil ali pa je prisotnost krvi posledica ginekoloških posegov. Tako sama prisotnost krvi v urinu še ne narekuje antibiotičnega zdravljenja, ampak mora biti okužba ugotovljena; da je bil izvid urinokulture po Sanfordu ob citoskopiji 18.11.1997 negativen, kar pomeni, da je bilo pitje ursi čaja primerna in zadostna terapija; da je bila dne 20.11.1997, v nosečnosti 23 tednov in 5 dni, tožnica sprejeta na ginekološki oddelek tožene stranke zaradi razpoka plodnika, da je odtekala čista plodovnica, bris materničnega vratu pa je pokazal prisotnost bakterije Enterococcus faecalis, da so tudi krvni izvidi pokazali prisotnost okužbe, zaradi česar je bil tožnici predpisan antibiotik Amoksiklav; da je šlo za nemo okužbo, ki do razpoka plodovnice ni bila zaznavna, saj ni bilo nobenih zunanjih znakov morebitne okužbe (povišana telesna temperatura, bolečine v spodnjem delu trebuha, iztekanje plodovnice, ki lahko zaudarja ali gnojen izcedek iz nožnice); da so se zaradi razvijajoče se okužbe plodovih ovojev zdravniki odločili za poizkus vaginalnega poroda, da je bil tožnik rojen 22.11.1997 in nato kot nedonošenček (24 tednov) odpuščen v domačo oskrbo 13.3.1998 z diagnozami: sum na obporodni infekt, občasno prenehanje dihanja, kronična pljučna bolezen, bolnišnična okužba z bakterijo Escheria coli, odprt botaloov vod - med aorto in pljučno arterijo, krvavitev v oba možganska prekata, zvišana koncentracija žolčnega barvila v krvi, bolezen mrežnice zaradi nedonošenosti, levostranska dimeljska kila, rizična nevrološka simptomatika; da obstaja pri pacientkah, ki imajo zaradi opravljene konizacije skrajšan maternični vrat, večja verjetnost okužbe plodovih ovojev, do česar je tudi prišlo pri tožnici, tako da sta bila vzroka prezgodnjega razpoka plodnika šibkost notranjega materničnega ustja in okužba plodovih ovojev; da je bila okužba plodovih ovojev do razpoka plodnika klinično (navzven) nezaznavna, da pa so takoj, ko so po razpoku plodnika okužbo ugotovili, okužbo pravilno zdravili z antibiotiki. To je bilo v skladu s pravili stoke, ker je je antibiotično zdravljenje pravilno takrat, ko je okužba ugotovljena; da plodovi ovoji niso bili okuženi z mikroorganizmi iz sečil ampak s črevesnimi mikroorganizmi, kar pomeni, da ni bilo nobene povezave med okužbo sečil in okužbo plodovih ovojev; da tudi znanstveno ni ugotovljena nobena povezava med prezgodnjimi porodi in asimptomatsko bakteriurijo, torej vnetjem sečil, pri katerem bolnica nima zunanjih težav in zaradi tega tudi ni zdravljena; da sta bili cerklaža in citoskopija opravljeni v skladu s pravili stroke in da antibiotična zaščita pri opravljanju citoskopije ni potrebna; da je bila cerklaža opravljena prav zato, da prepreči prezgodnji porod, citoskopija pa nikakor ne more povzročiti prezgodnjega poroda.

Ob takšnih ugotovitvah obeh izvedencev, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da strokovni delavci tožene zdravstvene ustanove niso kršili pravil zdravljenja in so ravnali z vso potrebno skrbnostjo. Višje sodišče je tako ugotovilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prvi pogoj za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke ni podan, kar pomeni, da je že zato pravilna odločitev, da je tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen. Zato višje sodišče ni odgovarjalo na nadaljnje pritožbene očitke, da je nepravilna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago in odločitev glede zastaranja tožbenega zahtevka.

Ob ugotovitvi izvedencev, da plodovi ovoji niso bili okuženi z mikroorganizmi iz sečil, ampak s črevesnimi mikroorganizmi, da torej ni bilo nobene povezave med okužbo sečil in okužbo plodovih ovojev in da tudi sicer znanstveno ni ugotovljena nobena povezava med prezgodnjimi porodi in asimptomatsko bakteriurijo, je bilo res nepotrebno zaslišanje zdravstvenega osebja v zvezi s tem, da je tožnica ob pregledih navajala znake vnetja sečil. Tudi ugotovitev, da je tožnica te znake navajala, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj sta izvedenca skladno ugotovila, da okužba sečil ni bila v nobeni vzročni zvezi s prezgodnjim porodom. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožnikov do izjave, ko je njun dokazni predlog zavrnilo.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.