Jedro

Neizkazana ostaja tudi tožbena trditev o diskriminatorni obravnavi v zvezi s prilagoditvijo notranjosti volišč oz. glede dostopa do glasovalnega prostora in glasovalne skrinjice. Tožeči stranki na kršitev sklepata zgolj na podlagi izkušenj iz preteklih let. Po presoji sodišča je, ne glede na obstoječo normativno ureditev, tudi taka prilagoditev v praksi možna. Naloga volilne komisije in volilnih organov je, da v skladu z načelom „v korist volilni pravici“ ukrenejo kar je treba, da zagotovijo volilnemu upravičencu uresničitev njegove človekove pravice iz drugega odstavka 43. člena Ustave RS. V primeru, ko so volilni organi o teh okoliščinah vnaprej obveščeni, kot je to primer v obravnavani zadevi, tožeči stranki kršitev volilne pravice v zvezi z notranjo ureditvijo volišč po presoji sodišča neutemeljeno zatrjujeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S tožbo vloženo pri naslovnem sodišču prvo in drugo tožeča stranka zatrjujeta, da sta kot invalida (z mišično distrofijo, ki se lahko gibljeta le s pomočjo elektronsko vodenega invalidskega vozička), v zvezi z glasovanjem na zakonodajnem referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bo dne 20.12. 2015, obravnavana diskriminatorno, saj jima matično volišče ni dostopno, zaradi česar jima ni zagotovljeno ustavno skladno uresničevanje volilne pravice (prvi odstavek 14. člena v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Ustave RS). Pri tem se sklicujeta na spletno stran Državne volilne komisije (DVK), kjer je razvidno, da njuni matični volišči nista dostopni invalidskim vozičkom, prav tako niso dostopne volilne kabine, glasovnice in volilne skrinjice. Da stavbi, v katerih sta volišči, nista dostopni z invalidskim vozičkom dokazujeta s k tožbi priloženimi fotografijami, da oprema ni dostopna, pa bo mogoče preveriti šele na dan glasovanja, zatrjujeta pa, da oprema ni bila dostopna na prejšnjih volitvah. Povzemata odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-156/11 z dne 10. 4. 2014 (objavljena v Uradnem listu RS št. 35/2014), s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je prvi odstavek 79.a člena Zakona o volitvah v Državni zbor v neskladju z Ustavo in da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh let po objavi te odločbe. Upoštevaje citirano odločbo mora država tožečima strankama zagotoviti, da bo njuno matično volišče na referendumu dne 20. 12. 2015 urejeno tako, da bo dostopno z invalidskim vozičkom in da jima bodo z invalidskim vozičkom dostopni volilna kabina, glasovnice in volilna skrinjica. Da bi lahko svojo volilno pravico izvrševala brez kršitve ustavne pravice do nediskriminatornega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave RS) in brez kršitve volilne pravice (43. člen Ustave RS) od tožene stranke zahtevata, da pripravi njuni matični volišči tako, da: 1. uredi tako širok dostop od pločnika pred stavbo do mize, kjer od volilnega odbora volivec prejme glasovnico ter nato do kabine za glasovanje in nato do volilne skrinjice, da lahko vso pot prevozi tudi invalidski voziček; 2. naklon nikjer ni višji od razmerja 1:12; 3. je širina poti in klančine ves čas najmanj 1 m; 4. podlaga in klančina zdržita težo 185 kg pri volišču A.A. in 260 kg pri volišču D.D.; 5. sta glasovalna kabina in miza dostopni invalidskemu vozičku; 6. je skrinjica na višini, da tudi volivec v sedečem položaju doseže odprtino na vrhu skrinjice in v njo spusti glasovnico. Če volišče in glasovanje ne bo dostopno tožnikoma brez diskriminacije, bo prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 9. člena in drugih členov Konvencije o pravicah invalidov in 14. člena ter 1. člena 1. protokola Evropske konvencije človekovih pravic. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

2. Tožeči stranki sta hkrati s tožbo vložili tudi predlog za začasno odredbo. V začasni odredbi se sklicujeta na obstoj pogojev iz 1., 2. in 3. alinee drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Predlagata, da sodišče izda začasno odredbo z isto vsebino, kot jo zahtevata s tožbo.

3. Državna volilna komisija v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da sicer iz tožbe ni razvidno, na kakšni zakonski podlagi je vložena, da pa je očitno vložena na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz tožbe ni razvidno, zoper kateri akt oz. dejanje tožene stranke je tožba naperjena, je pa na podlagi navedb v tožbi mogoče sklepati, da je tožba vložena zoper sklepa okrajnih volilnih komisij o določitvi volišč, iz katerih izhaja, da matični volišči tožnikov nista prirejeni za dostop invalidov, vendar ju tožeči stranki v tožbi ne omenjata. Že zato bi bilo treba nujno tožbo in posledično tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. 4. Glede drugo tožeče stranke poudarja, da je tožba brezpredmetna in jo je zaradi tega treba zavreči, ker iz Sklepa Okrajne volilne komisije Lenart z dne 13. 11. 2015 o določitvi volišč in območij volišč št. 042-2/2015/5 (OVK Lenart) izhaja, da je volišče št. 00807007: ..., ki je matično volišče drugo tožeče stranke, označeno kot volišče, ki je dostopno invalidom. Med drugo tožečo stranko in okrajno volilno komisijo je potekala tudi komunikacija glede dostopnosti spornega volišča za invalide, iz katere izhaja, da sporno volišče izpolnjuje standarde, določene za volišča dostopna invalidom. Smiselno enako veljat tudi za prvo tožečo stranko. Okrajna volilna komisija 9. volilnega okraja 7. volilne enote Maribor (OVK Maribor) je dne 13. 11. 2015 sprejela Sklep o določitvi volišč, št. 709/2015-MFZ, iz katerega izhaja, da je njeno matično volišče št. 709004 ..., ki pa ni dostopno invalidom. Vendar pa je DVK na prošnjo prvo tožeče stranke, ki jo je prejela dne 16. 11. 2015 in iz katere izhaja želja, da bi bilo tudi njeno matično volišče dostopno invalidom, odgovorila z dopisom z dne 24. 11. 2015 št. 042-2/2015-71, ki ga prilaga k odgovoru na tožbo, in iz katerega je razvidno, da bo tudi njeno matično volišče opremljeno z ustrezno klančino ter tako invalidom dostopno. Iz navedene komunikacije je torej razvidno, da so tako DVK, kot obe OVK ravnali v duhu odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-156/11-29 z dne 10. 4. 2014 (ne glede na to, da rok iz drugega odstavka izreka navedene ustavne odločbe za odpravo ugotovljenih neskladij še ni potekel) in da je zato tožba nepotrebna.

5. Tožena stranka je tudi navedla, da se v odgovoru izrecno opredeljuje samo do zahteve glede dostopa do volišč, ne pa tudi do zahteve tožečih strank glede dostopnosti do glasovalne kabine in višine skrinjice, saj sta ti dve zahtevi vezani na postopanje volilnega odbora na obeh voliščih. Volilna odbora bosta morala na samem volišču omogočiti tožnikoma, da nemoteno (ob zagotovljeni tajnosti) izvršita svojo volilno pravico in sama oddata glas v volilno skrinjico. Morebitne kršitve volilnega odbora so lahko predmet posebnega postopka na podlagi 51. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI).

6. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo tožnikov zavrže oz. podrejeno zavrne.

7. Predlog za izdajo začasne odredbe je glede na navedeno neutemeljen, saj je jasno, da bo matično volišče obeh tožnikov dostopno invalidom in da bosta torej lahko izvršila svojo volilno pravico. Poleg tega je predlog za izdajo začasne odredbe identičen zahtevku iz tožbe, kar bi pomenilo, da v primeru ugoditve njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe odločanje o tožbi niti ne bi bilo potrebno in smiselno.

8. Dne 3. 11. 2015 je tožeča stranka tožbo dopolnila z navedbo, da gre za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic po 4. členu ZUS-1. Glede na navedbe DVK v odgovoru na tožbo pa kot toženo stranko navedla še OVK Maribor in OVK Lenart, ker niti Sklep OVK Maribor z dne 13. 11. 2015 o določitvi volišč niti Sklep OVK Lenart z dne 13. 11. 2015 o določitvi volišč in območij voliš nista bila objavljena, zato nista začela veljati. Tožeči stranki sta se z njim seznanili šele 1. decembra 2015, ko sta prejeli odgovor na tožbo, medtem ko se ostali volivci s temi sklepi še niso mogli seznaniti. Sklep OVK Maribor pa izpodbijata tudi po vsebini, saj iz njega izhaja, da matično volišče prvo tožeče stranke ni dostopno invalidom. To potrjuje tudi priložena dokumentacija, iz katere izhaja, da volilni organi še ne vedo, kako bodo volišče prvo tožeče stranke naredili dostopno invalidom. Zgolj komunikacija med volilnimi organi v duhu odločbe Ustavnega sodišča ni dovolj za zaključek, da bi bila tožba nepotrebna. Nasprotuje tudi stališču tožene stranke, da se vprašanja o dostopnosti znotraj stavbe volišča rešuje v postopku po 51. členu ZRLI, ki pa bo možen šele po dnevu glasovanja. Ker tožena stranka ne poda odgovora v zvezi s predlagano začasno odredbo, tožeča stranka predlaga, da sodišče o začasni odredbi odloči nemudoma, sicer bo zaradi odlašanja sodišča tudi na teh volitvah prišlo do diskriminacije in s tem kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da sodišče odloči, kot je predlagano v tožbi.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po 4. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tožbi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnim aktom ali dejanjem tožeča stranka v okviru tožbenega predloga zahteva odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta, če se zatrjuje nezakoniti poseg z dejanjem pa lahko zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožeče stranke, prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).

11. V vloženi tožbi prvo in drugo tožeči stranki, kot invalida z mišično distrofijo (ki se lahko gibljeta le s pomočjo elektronsko vodenega invalidskega vozička) zatrjujeta, da sta upoštevaje sklep OVK Maribor (prvo tožeča stranka) in sklep OVK Lenart (drugo tožeča stranka) zaradi nedostopnosti do volišč diskriminatorno obravnavani pri izvrševanju svoje aktivne volilne pravice na zakonodajnem referendumu dne 20. 12. 1015. Zato predlagata, da se navedena kršitev odpravi z ugotovitvijo, da citirana sklepa nista začela veljati, ker nista bila objavljena ter z naložitvijo izpolnitve v 1. točki obrazložitve te sodbe navedenih pogojev, ki jih morata izpolniti DVK oz. OVK Maribor in OVK Lenart. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-156/11 z dne 10. 4. 2014, s katero je bila ugotovljena neskladnost prvega odstavka 79.a člena Zakona o volitvah v Državni zbor z Ustavo, pa smiselno izhaja tudi, da zatrjujeta kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 14. člena Ustave RS v zvezi s 43. členom Ustave RS.

12. Kot je bilo že navedeno, je Ustavno sodišče z odločbo opr. št. U-I-156/11 z dne 10. 4. 2014 odločilo, da je prvi odstavek 79.a člena Zakona o volitvah v Državni zbor v neskladju z Ustavo in da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh let po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Citirano odločbo je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Ker rok za uskladitev ugotovljene protiustavnosti še ni potekel, je upoštevaje dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sodba VIII Ips 243/2013 z dne 24. 2. 2014, sodba I Up 410/2007 z dne 13. 12. 2007) neposredna učinkovitost citirane odločbe Ustavnega sodišča odvisna od razloga zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Iz razlogov citirane odločbe izhaja, da razveljavitev izpodbijane določbe ni mogoča, saj ne bi pomenila odprave posledic ugotovljene protiustavnosti, ampak bi protiustavnost v resnici še povečala.

13. Zato je sodišče pri presoji utemeljenosti s tožbo zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin upoštevalo, da Zakon o volitvah v Državni zbor ni bil razveljavljen in se torej uporablja še naprej do izteka roka za odpravo neskladnosti in da je za neposredni učinek te odločbe na konkretni upravni spor bistveno, da je veljavna pravna ureditev položaja invalidov z vidika ugotovljene protiustavnosti manj ustavno sporna od ureditve, ko nediskriminacijsko obravnavanje invalidov v zvezi z volilno pravico sploh ne bi bilo urejeno.

14. Tožeči stranki tako po presoji sodišča neutemeljeno zatrjujeta, da sta zaradi nedostopnosti do matičnega volišča diskiminatorno obravnavani pri izvrševanju svoje aktivne volilne pravice na zakonodajnem referendumu dne 20. 12. 2015. Kot je razvidno iz odgovora DVK na tožbo, to pa potrjuje tudi priložena pisna komunikacija med DVK, OVK Lenart, OVK Maribor ter tožečima strankama, je drugo tožeči stranki dostop do matičnega volišča zagotovljen že na podlagi sklepa OVK Lenart z dne 13. 11. 2011 o določitvi volišč in območij volišč št. 042-2/2015/5, saj je matično volišče drugo tožeče stranke št. 008007: ... dostopno invalidom. O tem je bila drugo tožeča stranka seznanjena že pred vložitvijo te tožbe (odgovor OVK Lenart št. 042-2/2015/20 z dne 19. 11. 2015) pri čemer ji je bilo tudi pojasnjeno, katere možnosti za uresničitev volilne pravice še ima na voljo v primeru, da bi bila mnenja, da zaradi specifike invalidskega vozička ne bi mogla na volišče. 15. Res je, da matično volišče prvo tožeče stranke (št. 709004 ...) na podlagi sklepa OVK Maribor o določitvi volišč z dne 13. 11. 2015 ni predvideno kot volišče prilagojeno invalidom. Vendar iz komunikacije med DVK in OVK Maribor izhaja, da bo tudi prvo tožeči stranki dostopnost do matičnega volišča zagotovljena z namestitvijo klančine. Neutemeljeno zato prvo tožeča stranka zgolj na podlagi trditve OKV, da še nimajo potrditve družbe, ki bo posodila klančino, zatrjuje, da ji dostop do matičnega volišča ni zagotovljen.

16. Neizkazana ostaja tudi tožbena trditev o diskriminatorni obravnavi v zvezi s prilagoditvijo notranjosti volišč oz. glede dostopa do glasovalnega prostora in glasovalne skrinjice. Tožeči stranki na kršitev sklepata zgolj na podlagi izkušenj iz preteklih let. Po presoji sodišča je, ne glede na obstoječo normativno ureditev, tudi taka prilagoditev v praksi možna. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-25/10 z dne 21. 9. 2010 je naloga volilne komisije in volilnih organov, da v skladu z načelom „v korist volilni pravici“ ukrenejo kar je treba, da zagotovijo volilnemu upravičencu uresničitev njegove človekove pravice iz drugega odstavka 43. člena Ustave RS. V primeru, ko so volilni organi o teh okoliščinah vnaprej obveščeni, kot je to primer v obravnavani zadevi, tožeči stranki kršitev volilne pravice v zvezi z notranjo ureditvijo volišč po presoji sodišča neutemeljeno zatrjujeta.

17. Na odločitev v obravnavani zadevi tudi ne vpliva tožbena trditev, da citirana sklepa OVK Maribor in OVK Lenart nista bila objavljena in da torej ne veljata, ker volivci z njima niso bili seznanjeni. Sodišče pojasnjuje, da sta pristojni volilni komisiji citirana sklepa izdali v okviru volilnih opravil, ki temeljijo na evidenci volilne pravice in sicer v zvezi z naslovom za uresničevanje volilne pravice. Po prvem odstavku 14. člena Zakona o evidenci volilne pravice (ZEVP-2) je naslov za uresničevanje volilne pravice naslov, ki določa volilno enoto, volilni okraj in volišče volivca. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZEVP-2 pristojna volilna komisija s sklepom določi volišča in območja volišč za izvedbo volitev ali glasovanja. Ti sklepi se javno ne objavljajo, zoper te sklepe tudi ni predvideno sodno varstvo.

18. Na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva niti tožbeni ugovor, da je sklep OVK Maribor (po katerem matično volišče prvo tožeče stranke ni določeno kot volišče za invalide) izdan v nasprotju citirano odločbo Ustavnega sodišča. Kot je bilo že pojasnjeno, Zakon o volitvah v Državni zbor ni bil razveljavljen, torej določba 79.a člena do razveljavitve še velja. V tem kontekstu je zato treba presojati tudi izdani sklep OVK Maribor.

19. Sodišče po povedanem zaključuje, da tožeči stranki posega v izvrševanje njune volilne pravice ( v zvezi z dostopnostjo do matičnega volišča) na referendumu dne 20. 12. 2015 nista izkazali. Zato je njuno tožbo na podlagi 66. člena ZUS-1 ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20. Tožeči stranki sta s tožbo predlagali tudi izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je v ZUS-1 posebej urejena v 32. členu in predstavlja institut, ki tožeči stranki omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih, pred izdajo pravnomočne sodne odločbe, doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oz. da doseže drugačno začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe je torej obstoj upravnega spora. Ker je v obravnavanem primeru sodišče o tožbi že odločilo, procesne predpostavke za odločanje o začasni odredbi več niso izpolnjene, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.