Jedro

Vsi državni organi so vezani na spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Republiki Sloveniji, torej med njimi tudi volilne pravice. Ta dolžnost pa izhaja že iz Ustave RS (15. člen), zato za vzpostavitev te dolžnosti predhodna sodba sodišča v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave RS ni niti potrebna niti predvidena. Sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 tudi ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v pravni položaj posameznika, temveč je skladno z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo samo zoper tiste kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.

Pritožnika nimata pravnega interesa za pritožbo. Tudi v primeru uspeha s pritožbo namreč Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za odločanje o tožbi pritožnikov, kot navedeno, niso podane procesne predpostavke.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom II U 445/2015-11 z dne 4. 12. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke, vloženo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, I. točka izreka) ter zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v utemeljitev svoje sodbe, ki je predmet tega pritožbenega postopka, navedlo, da je pri presoji utemeljenosti s tožbo zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin upoštevalo, da Zakon o volitvah v Državni zbor z odločbo Ustavnega sodišča U-I-156/11 z dne 10. 4. 2014 ni bil razveljavljen in se torej uporablja še naprej do izteka roka za odpravo neskladnosti. Za neposredni učinek te odločbe na konkretni upravni spor je bistveno stališče Ustavnega sodišča, da je veljavna pravna ureditev položaja invalidov z vidika ugotovljene protiustavnosti manj ustavno sporna od ureditve, ko nediskriminacijsko obravnavanje invalidov v zvezi z volilno pravico sploh ne bi bilo urejeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožeči stranki po presoji sodišča neutemeljeno zatrjujeta, da sta zaradi nedostopnosti do matičnega volišča diskriminatorno obravnavani pri izvrševanju njune volilne pravice na zakonodajnem referendumu dne 20. 12. 2015. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-25/10 z dne 21. 9. 2010 je naloga volilne komisije in volilnih organov, da v skladu z načelom „v korist volilni pravici“ ukrenejo kar je treba, da zagotovijo volilnemu upravičencu uresničitev njegove človekove pravice iz drugega odstavka 43. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). V primeru, ko so volilni organi o teh okoliščinah vnaprej obveščeni, kot je to primer v obravnavani zadevi, po mnenju sodišča prve stopnje tožeči stranki kršitev volilne pravice v zvezi z notranjo ureditvijo volišč neutemeljeno zatrjujeta. Na odločitev v obravnavani zadevi tudi ne vpliva tožbena trditev, da citirana sklepa OVK Maribor in OVK Lenart nista bila objavljena in da torej ne veljata, ker volivci z njima niso bili seznanjeni. Sodišče pojasnjuje, da sta pristojni volilni komisiji citirana sklepa izdali v okviru volilnih opravil, ki temeljijo na evidenci volilne pravice, in sicer v zvezi z naslovom za uresničevanje volilne pravice. Ti sklepi se javno ne objavljajo, zoper te sklepe tudi ni predvideno sodno varstvo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje zaključuje, da tožeči stranki posega v izvrševanje njune volilne pravice (v zvezi z dostopnostjo do matičnega volišča) na referendumu dne 20. 12. 2015 nista izkazali.

2. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta vložila pritožbo, s katero izpodbijata (tudi) sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe in sklepa). V pritožbi navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti ne le zakonu, ampak tudi Ustavi RS. Odločitev sodišča prve stopnje je zato protiustavna, saj bi moralo o ustavnih pravicah odločati na podlagi Ustave RS, s tem pa je kršilo 125. člen Ustave RS, kršeni pa so tudi drugi členi Ustave RS: 2. člen, 15. člen, 22. člen in 23. člen. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnikov tudi ni sledilo odločbi Ustavnega sodišča, ker je napačno menilo, da je do aprila 2016 še ni treba upoštevati. Če bi sodišče sodilo tudi po Ustavi RS, bi ugotovilo, da ima že danes vsak volivec pravico do dostopnega volišča. Ker sodišče ni pravilno odločilo, da je kršena pravica pritožnikov do nediskriminatorne obravnave, sodba sodišča prve stopnje krši njuno pravico do nediskriminatorne obravnave pri izvrševanju volilne pravice in pravice glasovanja na referendumu (14. člen Ustave RS v zvezi s 43. členom in 90. členom Ustave RS), kršena pa je tudi pravica iz 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), iz 1. člena 1. Protokola EKČP, zaradi nedostopnosti volišč pa tudi prvi odstavek 9. člena in 29. člen Mednarodne konvencije o pravicah invalidov. Ob tem navajata, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da bo notranjost volišča dostopna z obrazložitvijo, da je zahtevana prilagoditev v praksi možna, in da pritožnika zato neutemeljeno zatrjujeta kršitev dostopnosti. Pritožnika sta tožila na ugotovitev ničnosti in na odpravo sklepov okrajnih volilnih komisij o določitvi volišč, ker sklepa nista bila nikjer objavljena. Sodba prve stopnje je protiustavna in nasprotuje 154. členu Ustave RS, ker zmotno odloči, da je sklep zakonit, če tudi ni objavljen. Sklep o določitvi volišč se nanaša na vse volivce v določenem volilnem okraju in je zato po vsebini splošni akt, kot tak pa, če ni objavljen, ne more začeti veljati, saj nasprotuje 154. členu Ustave RS. Sodba prve stopnje je po mnenju pritožnikov protiustavna in nezakonita tudi zato, ker odreka pravno varstvo in pravno sredstvo zoper sklepe o določitvi volišč. Pritožnika tudi poudarjata, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker nasprotuje prvemu odstavku 9. člena Zakona o možnostih izenačevanja invalidov, po katerem morajo biti objekti v javni rabi (kar volišča pritožnikov so) dostopni invalidom, ta zakon pa je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Na podlagi navedenega pritožnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in odloči kot je predlagano v tožbi, ali zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pritožnika sta v upravnem sporu vložila tožbo na ureditev dostopa za invalide zaradi nedostopnosti, v kateri sta zahtevala, da sodišče prve stopnje razsodi in naloži toženi stranki Republiki Sloveniji, da na dan referenduma 20. decembra 2015 in pri vseh naslednjih glasovanjih in volitvah v času odprtja volišča na volišču, pri katerem sta pritožnika vpisana na podlagi stalnega prebivališča v volilni imenik, uredi ustrezen dostop do volišča, da uredi ustrezen dostop od pločnika pred stavbo do mize, kjer od volilnega odbora volivec prejme glasovnico, do kabine za glasovanje, itd. Ob tem pa sta zahtevala tudi ustrezno ureditev naklona, širine poti, ter podlage in klančine do volišča. Zahtevala sta, da sta glasovalna kabina in miza dostopni invalidskemu vozičku ter da je skrinjica na višini, da tudi volivec v sedečem položaju doseže odprtino na vrhu skrinjice in v njo spusti glasovnico. Navedene zahteve se torej nanašajo na referendum, ki je časovno že potekel, poleg tega pa tudi na bodoča glasovanja oziroma opravljanja volilnih opravil. 5. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je uveljavljana aktivna volilna pravica varovana z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami, njeno uresničevanje in vsa opravila ter postopke v zvezi z volitvami pa ureja ustrezna zakonodaja, npr. Zakon o volitvah v Državni zbor (ZVDZ), Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (v nadaljevanju ZRLI). Pravica se varuje s pravnimi sredstvi, ki jih urejajo navedeni zakoni. To velja tudi za uresničevanje sodnega varstva v zvezi s kršitvami, ki bi v volilno pravico lahko posegle.

6. Sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 pa ni namenjeno varstvu posameznikov pred dejanji oblasti, ki so del enotnega postopka izvrševanja volilne pravice in v katerih se sodno varstvo kot navedeno zagotavlja skladno s posebnimi zakonskimi ureditvami.

7. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 je mogoče le tedaj, če ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Glede na presojo te procesne predpostavke v obravnavani zadevi pa je po stališču Vrhovnega sodišča učinkovito sodno varstvo volilne pravice pritožnikoma zagotovljeno v skladu z ZRLI, in sicer v 51. členu in naslednjih. Skladno s temi členi je urejeno tudi varstvo pravice glasovanja, tako pred pristojnimi volilnimi organi kot tudi pred sodiščem v upravnem sporu na koncu samega referendumskega postopka. Zato bi bilo tožbo pritožnikov treba zavreči kot nedovoljeno po 36. členu ZUS-1. 8. Ob tem Vrhovno sodišče tudi poudarja, da so vsi državni organi vezani na spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Republiki Sloveniji, torej med njimi tudi volilne pravice. Ta dolžnost pa izhaja že iz Ustave RS (15. člen), zato za vzpostavitev te dolžnosti predhodna sodba sodišča v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave RS ni niti potrebna niti predvidena. Sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 tudi ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v pravni položaj posameznika, temveč je skladno z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo samo zoper tiste kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili. Po 4. členu ZUS-1 je torej mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih zahtevkov tožnika (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). Zato tudi v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sodno varstvo pritožnikov pred bodočimi ravnanji na predmetnem referendumu in na bodočih volitvah, take tožbe ni mogoče obravnavati in bi jo bilo treba zavreči (36. člen ZUS-1).

9. Ker pa sodišče prve stopnje tožbe pritožnikov ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo, sta bila v obravnavani zadevi torej pritožnika deležna sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi obravnave tožbe, o kateri sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati. Navedeno velja tako glede tožbenih zahtevkov v zvezi z določeno ureditvijo volišč, kot tudi zahtevkov, da naj sodišče ugotovi zatrjevano nezakonitost oziroma neustavnost po mnenju pritožnikov splošnih aktov volilnih komisij. Ker pa sta se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila samo pritožnika, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zaradi tega ni razveljavilo in ni zavrglo njune tožbe, saj bi s tem poseglo v prepoved poslabšanja položaja posameznega pritožnika, če se je pritožil samo ta (prepoved reformatio in peius).

10. Glede na navedeno pa pritožnika nimata pravnega interesa za pritožbo. Tudi v primeru uspeha s pritožbo namreč Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za odločanje o tožbi pritožnikov, kot navedeno, niso podane procesne predpostavke. Ker pa si z vloženo pritožbo pritožnika ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, je zato Vrhovno sodišče na podlagi 343. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 22. členom ZUS-1 odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.