Jedro

Ob tem, ko je v Splošnih pogojih med splošnimi izključitvami izrecno navedeno, da zavarovalnica ne krije škode nastale zaradi požiga ali eksplozije in da niso krite škode, ki so posledica zlonamernih dejanj in ko je v primeru nastanka škode zaradi požara z razvojem plamena izrecno navedeno, da ni krita škoda, ki nastane zaradi zlonamernega dejanja, ni mogoče govoriti o nejasnosti določil zavarovalne pogodbe. Ker v konkretnem primeru ne gre za nejasna pogodbena določila, se pritožnik neutemeljeno zavzema za razlago le-teh v korist šibkejše stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 34.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2013 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bilo tožnikovo vozilo, ki je bilo kasko zavarovano pri toženki, uničeno zaradi požara, ki ga je namerno podtaknil neznani storilec. Takšen vzrok nastanka škode pa pomeni izključitev kritja glede na določilo 14. člena Splošnih pogojev za kasko zavarovanja vozil 01-AKA-01-/07 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) v povezavi s 3. točko drugega odstavka 2. člena (6) C1, kjer so natančno opredeljene izključitve po kritju.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi najprej opozarja, da je vsaka zavarovalna pogodba sklenjena v trenutku, ko glede vsebine zavarovanja stranki dosežeta soglasje volj. V zvezi s tem je tožnik predlagal tudi zaslišanje zavarovalne zastopnice in M.E., ki bi povedala, kakšen namen je bil zasledovan ob priliki sklepanja zavarovalne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče iz docela nejasnega razloga ni preverilo resnične volje ob sklepanju zavarovalne pogodbe, zato je dejansko stanje v tem delu ugotovljeno nepravilno in nepopolno. Da sodišče dejansko ne razume problema soglasja volj pri sklepanju zavarovalne pogodbe izhaja iz zapisa v obrazložitvi, ko sodišče navede, da ugotavlja, da bi se tožnik v primeru, da mu resnično ne bi bilo jasno, kakšno kritje ima po zavarovalni pogodbi, moral o tem pogovoriti z zavarovalcem, ki naj bi zavarovalno pogodbo sklenil ter da tožnik ob sprejemu police in pogojev ni reagiral in ni izpostavil težav, kot jih navaja, niti v zvezi z zastopnico, niti v zvezi z razumevanjem pogojev. Ravno to kaže na to, da je on vsebino zavarovalne pogodbe razumel na način, da ima stvari zavarovane. V kolikor bi dejansko vedel za to nesoglasje volj, potem bi odreagiral. Ker pa odreagiral ni, pa kaže na to, da je verjel, da ima stvari zavarovane in pod takimi pogoji in zaradi tega je zavarovalno pogodbo sklenil. 3. Tožeča stranka je v okviru svojih trditev izrecno opozorila, da so Splošni pogoji nejasni. V 2. členu so zavedena osnovna zavarovalna kritja. Zavedeno je, da zavarovalnica krije neposredno škodo zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari, ki je posledica nenadnih, nepričakovanih in od zavarovalčeve/zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Tudi pod določilom C (C1 - požar) je zavedeno, da zavarovalnica krije neposredno škodo na zavarovanem vozilu, ki je posledica požara z razvojem plamena. Tožeča stranka je izrecno izpostavila, da v konkretni zadevi ni mogoče govoriti o izključitvi kritja po točki C1, ker navedena točka govori samo o družbeno političnih dogodkih, vandalizmu in zlonamernih dejanjih, poleg tega pa je ta točka v direktnem nasprotju s točko C3 (posebni dogodki, kjer med zavarovanje nevarnosti spadajo tudi zlonamerna in objestna dejanja tretjih oseb). Nikjer v Splošnih pogojih ni možno razbrati, kakšna naj bi bila razlika med vandalizmom in zlonamernimi dejanji, ki so po določilu C1 izključeni iz zavarovalnega kritja ter zlonamernimi ali objestnimi dejanji tretjih oseb, ki so po izrecni določbi C3 (posebni dogodki) pokriti z zavarovalnim kritjem. Nejasno pogodbeno določilo je potrebno razlagati v korist šibkejše stranke, torej tožnika. Do omenjenih vsebin se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo neugotovljeno, zaključki sodišča pa so nepravilni, nelogični.

4. Nesprejemljivo je tudi razmišljanje sodišča, ko s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika razlaga pojme požar, požig, ipd. Zavarovalna pogodba se ne tolmači s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, temveč se pri vsakem posameznem konkretnem primeru preverja namen in volja pogodbene stranke za sklenitev pogodbe. Iz Splošnih pogojev zavarovanja je razbrati, da je bil rizik požara zavarovan. Iz kazenske ovadbe gre razbrati, da je neznani storilec na neugotovljen način zanetil požar. Logičen zaključek je torej, da je zavarovalno kritje podano. Najmanj kar bi sodišče moralo storiti je, da bi predlagane priče in stranke zaslišalo, kar je glede na dejansko situacijo nujno, ne pa, da ni izvedlo praktično nobenega predlaganega dokaza, razen vpogleda v določene listinske dokaze. Nenazadnje gre opozoriti tudi, da je policija kazensko ovadbo vložila proti neznanemu storilcu, zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Nobenega dvoma pa ne more biti, da je bila v konkretni zadevi stvar poškodovana. Takšna dikcija izhaja iz 2. točke 2. člena Osnovnega zavarovalnega kritja, ki navaja, da zavarovalnica krije neposredno škodo zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari, ki je posledica nenadnih, nepričakovanih in od zavarovančeve/zavarovalčeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Tožena stranka bi torej škodo morala plačati že na podlagi osnovnega zavarovalnega kritja. Do vseh teh vsebin se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo in so zato razlogi sodbe popolnoma nejasni in v nasprotju sami s seboj. Zaključki sodišča so tudi v nasprotju z listinami v spisu, konkretno s Splošnimi pogoji za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 in vsebino kazenske ovadbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in je zato sodba nezakonita. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljena dejstva pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne take, na katere opozarja obravnavana pritožba in tudi ne take, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da so določila Splošnih pogojev, ki se nanašajo na zavarovalno kritje, jasna in nedvoumna, zato se uporabijo tako, kot se glasijo (prim. prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Če je volja izražena jasno in enopomensko, uporaba drugih metod razlage ni potrebna, kar je izrecno pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 10 obrazložitve in posledično utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za zaslišanje zavarovalne zastopnice in M.E.. Sklicevanje pritožnika na drugi odstavek 82. člena OZ zato ni utemeljeno. V skladu s to določbo se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijska prava. Navedena določba pa je uporabljiva le pri spornih pogodbenih določbah. To so zgolj tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

9. Tudi za pritožnika ni sporno, da je do poškodovanja njegovega vozila prišlo zaradi namernega požiga vozil s strani neznanega storilca, saj je slednji požar očitno namerno podtaknil med dvema voziloma in na ta način je prišlo do požara na vozilu. Ker ni nobenega dvoma, da je bilo tožnikovo vozilo poškodovano, bi po mnenju pritožnika, tožena stranka morala zavarovalnino plačati že na podlagi osnovnega zavarovalnega kritja. Strinjati se je sicer s pritožnikom, da je v obravnavanem primeru prišlo do poškodovanja zavarovanega vozila v posledici nenadnega, nepričakovanega in od zavarovančeve volje neodvisnega dogodka (kot je to opredeljeno v drugem odstavku 2. člena Splošnih pogojev), vendar pa tudi ni sporno, da je do poškodovanja vozila prišlo zaradi zlonamernega dejanja tretjega oziroma požiga. Na takšen način povzročeno poškodovanje pa je izrecno izključeno po 8. točki prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev. Kot pravilno ugotavlja tudi pritožnik je pod C1-požar krita škoda na zavarovanem vozilu, ki je posledica požara z razvojem plamena, vendar je v takšnem primeru zavarovalno kritje izključeno, če pride do uničenja ali poškodovanja stvari zaradi družbenopolitičnih dogodkov, vandalizma in zlonamernih dejanj. Prav slednja, ki se kažejo v namerno povzročenem požaru na tožnikovem vozilu, pa so bila vzrok poškodovanja tožnikovega vozila. Ob tem, ko je v Splošnih pogojih med splošnimi izključitvami izrecno navedeno, da zavarovalnica ne krije škode nastale zaradi požiga ali eksplozije in da niso krite škode, ki so posledica zlonamernih dejanj in ko je v primeru nastanka škode zaradi požara z razvojem plamena izrecno navedeno, da ni krita škoda, ki nastane zaradi zlonamernega dejanja, ni mogoče govoriti o nejasnosti določil zavarovalne pogodbe. Ker v konkretnem primeru ne gre za nejasna pogodbena določila, se pritožnik neutemeljeno zavzema za razlago le teh v korist šibkejše stranke.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi stroškov pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.