Jedro

Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična.

Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi.

Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne.

Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnikovo vozilo je zgorelo zaradi namernega požiga s strani neznanega storilca. V tej pravdi (in tudi še v revizijskem postopku) je sporno, ali tak škodni dogodek ustreza zavarovalnemu primeru po pogojih za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da opisan škodni dogodek ne ustreza zavarovalnemu primeru. Pri tem se je oprlo na splošno izključitev, določeno v 8. točki prvega odstavka 14. člena Splošnih pogodbenih pogojev (v nadaljevanju Splošni pogoji).1 Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 145/2016 z dne 11. 11. 2016 dopustilo revizijo tožeče stranke glede naslednjih dveh vprašanj: - ali sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker tožbenega zahtevka nista oprli na določbo razdelka „C3 posebni dogodki“ in sicer devetega odstavka 2. člena Splošnih pogojev; - ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, da ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) pri zavarovalni pogodbi ne morejo biti relevantna, marveč so relevantna zgolj pisna določila.

**Bistvo navedb strank v revizijskem postopku**

5. Tožnik se zavzema za to, da je treba škodni dogodek umestiti pod določbe Splošnih pogojev C3 - posebni dogodki. Trdi, da nobeno od nižjih sodišč ni odgovorilo na ugovore tožnika glede neuporabe teh določb. Odgovorilo ni niti na ugovore glede medsebojnega izključevanja razdelka C3 ter določil C1. Prav tako ni odgovorilo na ugovore glede izključevanja izključitev zavarovanja pri kritju C1 in 14. člena, ki določa splošne izključitve. Meni, da neuporaba relevantnega razdelka C3 predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 643/2004. Ponuja citat navedene odločbe ter trdi, da je pravni zaključek Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi ob primerljivih zavarovalnih pogojih drugačen od pravnega zaključka nižjih sodišč v obravnavani zadevi. Nasprotjem znotraj Splošnih pogojev pripisuje nejasnost. 6. Dalje trdi, da nižji sodišči nista ugotavljali resnične pogodbene volje pogodbenih strank. Sodišči sta kot nerelevanten zavrnili dokaz z zaslišanjem prič, predlaganih v zvezi z dokazovanjem resnične pogodbene volje. To sta nižji sodišči storili zato, ker naj bi bilo vse, kar je potrebno, dogovorjeno v pisni obliki in zato ustni dogovori niso relevantni. Revident trdi, da določbe 925. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, kdaj je zavarovalna pogodba sklenjena, ni mogoče razumeti kot določbe, ki bi predpisovala obličnost zavarovalne pogodbe. Sklepanje nižjih sodišč, da v primeru zavarovalne pogodbe velja le tisto, kar je izrecno zapisano, je zato po presoji revidenta materialnopravno napačno. Znova poudarja, da nižji sodišči nista pravilno razumeli trditev tožeče stranke, da je zavarovalna agentka tožene stranke tožniku izrecno zagotavljala, da ima tožnik zavarovan tudi primer, kot je obravnavan. Te trditve bi morale biti po njegovi presoji predmet obravnave.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom nižjih sodišč, da splošna izključitev iz 14. člena Splošnih pogojev jasno izključuje zavarovalno kritje za obravnavan primer. Primer požiga je iz kritja tako vselej izključen.

8. Sklicevanje revidenta na zadevo II Ips 643/2004 po stališču toženke ni relevantno. Predhodna zadeva je bila namreč sprejeta na podlagi materialnopravne razlage Splošnih in posebnih pogojev, ki se bistveno razlikujejo od splošnih pogojev v obravnavani zadevi.

9. Glede drugega dopuščenega vprašanja pritrjuje nižjima sodiščema, da zavarovalna pogodba ne vsebuje nobenih dodatnih klavzul, omejitev ali razširitev in zato velja takšna, kot izhaja iz njenega zapisa. Določbe pogodbe so jasne. Odgovarja, da nikakršna zagotovila zavarovalnice niso izkazana in gre zgolj za navedbe tožeče stranke. Ne glede na to, pa bi bila potrebna njihova obličnost oziroma pisnost. Zahteve po pisnosti opira na določbi 925. in 926. člena OZ.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizijske navedbe v nemajhnem delu presegajo okvir obeh dopuščenih vprašanj (prvi odstavek 371. člena ZPP). Gre za navedbe o tem, kakšen je škodni dogodek v resnici bil in kakšne so bile procesne okoliščine ugotavljanja teh dejstev. Teh navedb zato Vrhovno sodišče ni povzemalo in nanje ne bo odgovarjalo. Vezano je na ugotovitev, da je tožnikovo vozilo zgorelo zaradi namernega požiga s strani neznanega storilca

12. Obe dopuščeni vprašanji se nanašata na razlago pogodbenega materialnega prava. Pri prvem dopuščenem vprašanju je v ospredju objektivistična razlaga besedila Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 tožene stranke (v nadaljevanju: Splošni pogoji), pri drugem pa vprašanje, ali je treba ob objektivistični razlagi besedila Splošnih pogojev (skupaj s polico) upoštevati (uporabiti) tudi subjektivistično razlago, ki ob pogodbenem besedilu išče tudi skupen (pravi) namen pogodbenih strank.

**O različnih metodah razlage pravnih aktov**

13. Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična.2 **Posebej o razlagi Splošnih pogojev pogodbe**

14. Splošni pogoji pogodbe (ali: splošni pogoji poslovanja) so na prvi pogled nekakšen hibrid med avtonomnimi posamičnimi akti na eni ter heteronomnimi splošnimi in abstraktnimi akti na drugi strani.

15. Samo besedilo Splošnih pogojev je nomotehnično naslovljeno na nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in naslovnikov3. Pripravi jih zgolj en pogodbenik in še to praviloma vnaprej (prim. prvi odstavek 120. člena OZ). Tako so torej (praviloma) drugemu sopogodbeniku de facto vsiljena po načelu vzemi ali pusti (take it or leave it). Takšen način njihovega nastanka zato tudi posega v »splošna pravila o sklenitvi pogodbe in izkazanem soglasju volj«4 ter s tem nujno tudi v pravila o razlagi pogodb, ki temeljijo na iskanju ustreznega ravnovesja med teorijo izjave in teorijo volje ter ugotavljanju vsebine resničnega konsenza med pogodbenikoma.

16. Doslej opisana narava Splošnih pogojev bi torej govorila v prid metodam objektivistične razlage njihovega besedila. In res, ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi. Deloma zato, ker se (praviloma) lahko opira le na konkretno besedilo Splošnih pogojev, ne pa tudi na morebitne druge splošne pogoje istega pogodbenika – največkrat zavarovalnice.

17. A vendarle obstajajo posebnosti ki narekujejo korekcijo in delen odmik od splošnih metod objektivistične razlage. Prvi razlog za to izhaja iz njihove narave. Splošni pogoji namreč »omogočajo, da tudi zahtevne pravne posle sklepajo prava neuke osebe«5 , pripravljajo jih skupine strokovnjakov, zato so ta pravila »strokovna in nomotehnično izdelana«6 ter so praviloma na »nižji abstraktni ravni, so konkretnejša...«7 . Vsi ti razlogi naj bi služili stabilnosti in lažjemu reševanju sporov. Ker pa tako zasnovane določbe oblikuje zgolj ena stranka ter so ob vsej »strokovnosti«, »zahtevnosti« in »konkretnosti« lahko precej nejasna, pravičnost (prek načela enakopravnost strank v obligacijskih razmerjih – 4. člen OZ) terja, da se v takšnem primeru razlagajo v korist druge stranke (83. člen OZ). To pa je drug, pozitivnopravni razlog, ki terja korekcijo metod siceršnje objektivistične razlage.

18. Bistven in tipičen odmik Splošnih pogojev od narave heteronomnih pravnih aktov pa je, da nimajo lastne obveznostne moči, so torej lex contractus,(Kranjc, 633) saj veljajo le, če so vključeni v konkretno pogodbeno razmerje. Čim pa morajo najpoprej šele biti vključeni v pogodbeno razmerje prek pogodbene volje, so nujno postavljeni v širši kontekst pogodbene volje. To se najbolje odraža v pozitivnopravni določbi četrtega odstavka 120. člena OZ, ki pravi: »Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji.« **Glede prvega dopuščenega vprašanja**

19. Splošni pogoji, ki so relevantni za presojo obravnavanega zavarovalnega primera, vsebujejo med drugim tri zavarovalna kritja pod točko C: C1 (požar), C2 (tatvina) in C3 (posebni dogodki).

20. Prva točka pod kritjem C1 tako predvideva kritje škode, ki je posledica „požara z razvojem plamena“. Hkrati določa izključitev, če je škoda nastala ob družbenopolitičnih dogodkih, vandalizmu in zlonamernih dejanjih.

21. Druga točka pod razdelkom C3 (posebni dogodki) pa med zavarovane nevarnosti umešča tudi škodo na zavarovanem vozilu, ki je posledica „zlonamernih ali objestnih dejanj tretjih oseb, kot so udarci, odrgnine in lom delov vozila.“

22. 14. člen Splošnih pogojev predvideva splošne izključitve, ki se nanašajo na vsa zavarovanja po teh splošnih pogojih in v 8. točki določa, da zavarovalnica ne krije škode „nastale zaradi požiga ali eksplozije eksplozivnih teles. Prav tako niso krite škode, ki so posledica zlonamernih dejanj, izsiljevanja ali obračunavanja med storilcem in zavarovancem ali zavarovalcem.“

23. Rezultat (opisano zamejene) objektivistične razlage besedila Splošnih pogojev je tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadosti jasen. Besedilo splošnih pogojev je s svojo sestavljanko različnih paketov zavarovanj, posebnih in splošnih izključitev ter ubeseditev običajnih življenjskih dogodkov na način, ki ni lasten običajnemu jeziku (ne knjižnemu ne pogovornemu), sicer zapleteno (počasneje razumljivo); a pozorna razčlemba besedila nazadnje vendarle ponudi rezultat, ki je (vsaj glede obravnavanega primera) nedvoumen.

24. Ta rezultat je naslednji: (a) zavarovanje pod C3 širi zavarovanje tudi na primere »zlonamernih ali objestnih dejanj tretjih oseb, kot so udarci, odrgnine in lom delov vozila,«; (b) požig vozila sicer ustreza pravkar citirani splošni klavzuli; (c) vendar pa je izvzet iz zavarovanja zaradi splošne izključitve v 8. točki prvega odstavka 14. člena, ki določa, da zavarovalnica ne krije škode »nastale zaradi požiga ali eksplozije eksplozivnih teles.(...)«; (d) opisana splošna izključitev ni takšna, da bi izničila pomen zavarovanja pod C3 v primerjavi z zavarovanjem pod C1 ter s tem povzročila takšno notranje ali logično protislovje v Splošnih pogojih, da bi bili ti zato nejasni ali nični (121. člen OZ).

25. To pomeni, da zgolj besedilo Splošnih pogojev v danem primeru ne nudi podlage za sklep, da obravnavan škodni dogodek ustreza zavarovalnemu primeru iz določbe razdelka C3 - Posebni dogodki, devetega odstavka 2. člena.

26. Vrhovno sodišče naj doda le še to, da slicevanje na predhodno zadevo II Ips 643/2004 ni merodajno zato, ker splošna izključitev iz 8. točke prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, ki je bila relevantna v obravnavani zadevi, ni bila tudi del ugotovljenega pogodbenega statuta v predhodni zadevi. Splošni pogoji v obravnavani zadevi so mlajši kot citirana zadeva in tembolj kot tam obravnavan zavarovalni primer.

**Glede drugega dopuščenega vprašanja**

27. Zgoraj je bila že navedena določba četrtega odstavka 120. člena OZ, ki se glasi: »Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji.«

28. Dilema, ki jo je v okviru dopuščenega vprašanja torej treba še rešiti, je, ali posebni dogovori veljajo in s tem derogirajo splošne pogoje tudi tedaj, ko so le ustni, ali pa je pogoj, da jih stranki tudi zapišeta.

29. Nižji sodišči (brez posebne pravne utemeljitve) zagovarjata stališče, da nezapisani dogovori ne morejo spreminjati jasne pisne pogodbe.

30. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pozitivno pravo izrecnega odgovora na to vprašanje ne daje. Izhodišče zakonskega pogodbenega prava je načelo konsenzualnosti. Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 51. člena OZ). Med primeri, kjer zakon zahteva pisno obliko, komentar8, zanimivo, ne našteva tudi zavarovalne pogodbe. Zanimivo zato, ker prvi odstavek 925. člena OZ določa: „Zavarovalna pogodba je sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju.“ Tu komentar, opirajoč se na teorijo, razgrne dilemo:9 del teorije zastopa stališče, da je podpis police konstitutiven za sklenitev pogodbe. Drugo stališče pa izhaja iz načela konsenzualnosti in opozarja, da ni nikjer izrecno določeno, da se zahteva pisna oblika. Najmočnejši argument v podporo drugemu stališču je, da je zahteva po pisni obliki zanesljivo izrazito relativizirana z možnostjo molče sklenjene pogodbe (tretji odstavek 925. člena OZ) ter „zavarovanja brez police“ (927. člena OZ). „Nelogično bi bilo, če bi bila pogodba veljavna ob molku zavarovalnice na dano ponudbo, ne bi pa ji priznavali veljavnosti, čeprav bi stranki izrečno dosegli soglasje, police pa še ne bi podpisali.“10

31. Osrednje vprašanje te pravde sicer ni, ali je bila zavarovalna pogodba veljavno sklenjena ali ne, marveč to, kakšna je njena veljavno sklenjena vsebina. Ker pa bi brezpogojna zahteva po pisni obliki odločilno vplivala na vprašanje veljavnosti poznejših (drugi in tretji odstavek 51. člena OZ) ali sočasnih (drugi odstavek 56. člena OZ) ustnih dogovorov, je nanj na načelni ravni vendarle treba odgovoriti. Po presoji Vrhovnega sodišča je prepričljivo stališče, da se za sklenitev zavarovalne pogodbe praviloma zahteva pisna oblika (polica, v kateri morajo biti podane sestavine iz prvega odstavka 926. člena OZ), ki pa je predvidena v interesu zavarovanca kot šibkejše stranke. Osrednje izjavnovoljno in hkrati izpolnitveno ravnanje z njegove strani pa je plačilo premije. Nepošteno bi bilo, če bi ga, ko je to dejanje enkrat izpolnil, nato kasneje (to je ob nastopu zavarovalnega primera), bremenila neveljavnost pogodbe zaradi neizpolnjene oblike.

32. Po drugi strani pa iz tretjega odstavka 926. člena OZ razmeroma jasno izhaja da morajo biti splošni in posebni zavarovalni pogoji pisni, kakor tudi to, da je tako – spet - zaradi varstva samega zavarovalca.11

33. Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ter so predmet drugega dopuščenega vprašanja, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev,12 marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne. Argument v prid temu stališču je, da je mogoča tudi domnevna privolitev v uporabo splošnih pogojev (tretji odstavek 120. člena OZ)13. Če je tako, potem mora veljati, da je celoten dogovor strank o tem, kaj spada v pogodbeni statut in kaj ne, lahko usten. Drugačna razlaga bi bila v škodo stranke, v katere varstvo je pri zavarovani pogodbi predvidena pisna oblika (prim. tretji odstavek 56. člena OZ), predvsem pa bi privedla v položaj, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Varovala bi namreč interese stranke, katere uslužbenka je ob sklenitvi pogodbe dala zagotovila, na katere se je zavarovalec v skladu s tem načelom lahko utemeljeno zanesel (venire contra factum proprium).

34. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje torej je, da so ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe lahko relevantni. Ker je tako, sta z drugačnim materialnopravnim stališčem nižji sodišči odrekli ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Podan je položaj iz drugega odstavka 380. člena ZPP, kar je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavati tožnikovo procesno gradivo, ki ga zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča doslej ni (glej opombo 12).

1 Ta določa, da zavarovalnica ne krije škode, nastale zaradi požiga ali eksplozije eksplozivnih teles. Prav tako niso krite škode, ki so posledica zlonamernih dejanj, izsiljevanja ali obračunavanja med storilcem in zavarovancem ali zavarovalcem. 2 Glej: M. Pavčnik, Teorija prava, 4. izdaja, GV založba, Ljubljana 2011, str. 404 - 407. 3 Prim. V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 632. 4 Kranjc, nav. delo, str. 631. 5 Prav tam. 6 Prav tam. 7 Prav tam. 8 A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 365. 9 A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str. 810-811. 10 Prav tam. 11 „Zavarovalnica je dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici.“ (tretji odstavek 926. člena OZ) 12 Iz tožnikovih navedb na l. št. 36, 39 in 40 izhaja, da naj bi mu zavarovalna agentka zatrjevala (zagotavljala), da je s pogodbo, ki jo sklepa, krit prav tak primer, kot se je potem (ne prvič) udejanjil ter da so bili predhodni podobni škodni primeri v kraju sklenitve ljudem (in tudi zavarovalni uslužbenki) znani. 13 Glej: V. Kranjc, nav. delo, str. 634-636.