Jedro

O pravnem sredstvu (torej tudi o tožbi, čeprav je bila vložena kot izpodbojna tožba v upravnem sporu) zoper zavrnitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi prepozne zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku odloča organ, ki je pristojen za odločanje o sami zahtevi za sodno varstvo, to je okrajno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 576/2015-3 z dne 8. 9. 2015 se razveljavi in se zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. PN 71010-1305/2014-5 (09-111-02) z dne 10. 6. 2014, v 2. točki pa odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da omenjeni sklep, s katerim je organ zavrnil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper izdani plačilni nalog z dne 27. 3. 2014, predstavlja procesno odločitev prekrškovnega organa v postopku odločanja v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo. Ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je tožba nedopustna iz razloga po 4. točki 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tudi sicer zoper tako odločitev ni drugega samostojnega sodnega varstva.

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo in v njej navaja, da je obravnavano tožbo vložila v skladu s pravnim poukom, navedenim v odločbi drugostopenjskega organa (Ministrstva za finance). Meni, da je ta namerno podal napačen pravni pouk, zato da bi izgubila pravico do pravnega sredstva. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o zadevi, podrejeno, naj zadevo odstopi v odločanje Okrajnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 3. Pritožba je utemeljena.

4. V zadevi ni sporno, da je bila tožba v upravnem sporu vložena zoper sklep, s katerim je davčni organ v vlogi prekrškovnega organa zavrnil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s prepozno vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper izdani plačilni nalog. Gre torej za odločitev v postopku, ki ga ureja Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v določbah, ki se nanašajo na odločanje v hitrem postopku. Le v okviru tega postopka je namreč ob zakonsko predpisanih pogojih mogoče izdati plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku (tretji odstavek 57. člena ZP-1). Odločbo o prekršku je mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo (62. člen ZP-1), pri čemer prekrškovni organ v postopku s tem pravnim sredstvom postopa po določbah 58. člena tega zakona. Ta v prvem odstavku predpisuje smiselno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni da se te smiselno uporabljajo tudi glede odločanja o predlagani vrnitvi v prejšnje stanje zaradi nastale zamude pri vložitvi zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku.(1) Ker prepozno zahtevo za sodno varstvo zavrže že prekrškovni organ (drugi odstavek 63. člena ZP-1), pred tem odloči tudi o predlagani vrnitvi v prejšnje stanje zaradi prepozne zahteve, pri čemer upošteva določbe ZUP, ki urejajo ta procesni institut. 5. Navedena uporaba ZUP pa ne pomeni, da je sodno varstvo zoper omenjeno odločitev prekrškovnega organa zagotovljeno v upravnem sporu, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj ZP-1 česa takega ne določa. Ob tem, da omenjeni zakon posebej sploh ne ureja, kdo odloča o pravnih sredstvih (torej tudi o obravnavani tožbi) zoper sklepe prekrškovnega organa, ki jih izda v postopku z zahtevo za sodno varstvo, se je s tem vprašanjem ukvarjalo Ustavno sodišče RS v odločbi P-32/06 z dne 7. 2. 2007. V njej je zavzelo stališče, da o pravnem sredstvu zoper sklep prekrškovnega organa, ki se nanaša na predlagano vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo, odloča tisti drugostopenjski organ, ki mu je naložena presoja meritorne odločitve prekrškovnega organa, to je okrajno sodišče (8. točka obrazložitve).

6. To stališče temelji na določbi tretjega odstavka 59. člena ZP-1, po kateri se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, kolikor v tem poglavju ni drugače določeno. V pritožbenem postopku v okviru rednega sodnega postopka po ZP-1 pa se uporablja tudi njegov 67. člen,(2) ki je temeljna določba in ki med drugim odkazuje na smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za vprašanja, ki z ZP-1 niso drugače urejena. ZKP v prvem odstavku 90. člena določa, da o vrnitvi v prejšnje stanje odloči predsednik senata, ki je izdal sodbo ali sklep, ki se s pritožbo izpodbija. V primeru, če se obdolženec pritoži zoper sklep, s katerim mu ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje, mora sodišče to pritožbo skupaj s pritožbo zoper sodbo ali sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi ter z odgovorom na pritožbo in vsemi spisi poslati v odločitev višjemu sodišču (tretji odstavek istega člena).

7. Po obrazloženem torej o pravnem sredstvu zoper zavrnitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi prepozne zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku odloča organ, ki je pristojen za odločanje o sami zahtevi za sodno varstvo. S tem, ko je pritožnica v obravnavanem primeru zoper tak zavrnilni sklep prekrškovnega organa vložila pritožbo, nato pa še tožbo, s katero je zahtevala sodno varstvo (pri sicer nepristojnem upravnem sodišču), je nastal položaj, primerljiv tistemu, na katerega se nanaša navedena odločba Ustavnega sodišča. 8. To pomeni, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da tožnica zoper izpodbijano odločitev nima sodnega varstva in s tem kršilo 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost).

Vrhovno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Za odločanje je na podlagi prvega odstavka 210. člena in drugega odstavka 60. člena v zvezi s prvim odstavkom 77. člena ZP-1 pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

(1) ZUP v prvem odstavku 103. člena določa, da se stranki, ki je iz upravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

(2)

V času izdaje omenjene ustavne odločbe je 67. člen ZP-1 določal, da kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, se v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o: jeziku v postopku, vlogah in zapisnikih, vročanju pisanj, rokih, zaslišanju obdolženca, zasliševanju prič, izvedenstvu, hišni in osebni preiskavi, zasegu in odvzemu predmetov, glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, hrambi in upravljanju zaseženih predmetov in začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, prenosu krajevne pristojnosti.

Sedaj veljavni prvi odstavek 67. člena pa določa, da če s tem zakonom ni drugače določeno, se v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o: jeziku v postopku, vlogah in zapisnikih, rokih, zaslišanju obdolženca, zasliševanju prič, izvedenstvu, hišni in osebni preiskavi, zasegu in preiskavi elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, razen če gre za poseg v tajnost pisem in drugih občil, zasegu in odvzemu predmetov, glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, hrambi in upravljanju zaseženih predmetov in začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, prenosu krajevne pristojnosti.