Jedro

Upnik, ki ne doseže poplačila svoje terjatve iz premoženja glavnega dolžnika, čeprav bi tako možnost imel, samo zaradi tega ne izgubi svojih pravic nasproti solidarnemu poroku. Drugače je, če upnik opusti kakšno zavarovanje terjatve s strani druge osebe in s tem prepreči subrogacijo poroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno z R. d.o.o. plačati tožeči stranki znesek 3.154.365 SIT z obrestmi in stroški. Zavrnilo je nasprotni tožbeni zahtevek za izstavitev izbrisne pobotnice za terjatev tožeče stranke pri nepremičnini vl. št. 1296 k.o..., parc. št. 278/11. Ugotovilo je, da je R. d.o.o. najel pri tožeči stranki kredit v znesku 4.000.000 SIT, toženca pa sta za to obveznost kot poroka solidarno jamčila z vsem svojim premoženjem. Terjatev tožeče stranke je zavarovana s hipoteko, ki je vpisana pri nepremičnini toženih strank. Zoper R. d.o.o. je bila izdana zamudna sodba, ki je postala pravnomočna, izvršba proti R. pa ni uspela, ker so drugi upniki prehiteli tožečo stranko in zasegli znesek, ki ga je sicer tožeča stranka zavarovala z začasno odredbo. Ni upoštevalo sklicevanja tožene stranke na 1012. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je ugotovilo, da tožeča stranka pri poskusu izterjave ni ravnala malomarno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopenjskim stališčem, da 1012. člen ZOR ne pride v poštev. Potrdilo je tudi pravilnost izračuna obresti.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da ugodi pritožbi, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbi nimata razlogov glede zavrnitve nasprotne tožbe. Nista upoštevali 17. in 18. člena ZOR glede zahtevane skrbnosti tožeče stranke pri izterjavi neporavnane obveznosti od dolžnikov. Če bi tožeča stranka ravnala skrbno, bi se poplačala iz premoženja dejanskega dolžnika R.. Navaja, da je napačen obračun obresti in da se nanaša jamstvo samo na glavnico 4.000.000 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni točna revizijska trditev, da sodbi za odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ne navajata razlogov. Ti razlogi so namreč navedeni in povedo, da je sodišče ugotovilo terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko, ki pa svoje obveznosti še ni izpolnila. Zato ji tožeča stranka ni dolžna izstaviti izbrisne pobotnice (6. stran prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je potrdilo dejanske ugotovitve prve stopnje. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da zavrnitev nasprotnega zahtevka ni obrazložena, torej ni utemeljen.

Tožeča stranka je s pogodbo z dne 9.10.1992 odobrila družbi R. d.o.o. kredit v znesku 4.000.000 SIT. Toženca sta kot poroka za obveznosti družbe R. d.o.o. prevzela solidarno jamstvo z vsem svojim premoženjem, še posebej z nepremičninami vl. št. 1296 k.o...

Ugotovitev obeh sodb o solidarnem poroštvu tožencev za obveznost družbe R. d.o.o. nasproti tožeči stranki v smislu tretjega odstavka 1004. člena ZOR je pravilna in temelji na določilu tretjega odstavka 9. člena pogodbe št... z dne 12.10.1992 o kratkoročnem kreditu, ki ga je R. odobrila tožeča stranka. Ker se poroštvo nanaša na obveznost iz gospodarske pogodbe, je pravilen tudi nadaljnji razlog, zaradi katerega je sodišče štelo toženca za poroka in plačnika (četrti odstavek 1004. člena ZOR).

Toženki, ki je s pogodbo prevzela poroštvo in ga dodatno utrdila s hipoteko na svoji nepremičnini, ne more koristiti izgovor, da ni vedela, kaj pomeni solidarno poroštvo. Drugi toženec je po lastni izpovedbi to vedel. Prva toženka pa bi se morala o vsebini obveznosti, ki jo je sprejela, pravočasno poučiti.

Pravilna je ugotovitev, da se poroštvo tožencev nanaša na celo obveznost družbe R. d.o.o. in ne samo na glavnico. To izhaja iz besedila pogodbe, tako pa določa tudi 1002. člen ZOR. Obveznost poroka je mogoče s pogodbo omejiti, vendar mora biti omejitev določna in mora izhajati iz pogodbe. Če tega ni, odgovarja porok tudi za pogodbene in zamudne obresti in stroške izterjave dolga.

Z navedeno kreditno pogodbo in aneksom so določene pogodbene obresti in način njihovega obračunavanja. Tožeča stranka, ki je banka, sme na podlagi tretjega odstavka 399. člena ZOR obračunati tudi zamudne obresti na zapadle in neplačane pogodbene obresti. Procesne obresti pa dovoljuje drugi odstavek 279. člena ZOR. Glede na to revizija neutemeljeno ugovarja obračunu obresti.

Revizija se sklicuje na odgovornost tožeče stranke za premajhno skrbnost pri izterjavi sporne terjatve od glavnega dolžnika družbe R. d.o.o. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka izposlovala začasno odredbo, po kateri je bilo Občini Z. prepovedano razpolagati z zneskom 80.000 DEM v tolarski protivrednosti, razen na zahtevo tožeče stranke ob predložitvi ustreznega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka ni realizirala svoje terjatve do glavnega dolžnika R. d.o.o., o kateri je bilo pravnomočno razsojeno z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. 8 Pg 445/95 z dne 14.3.1996, ker ni pravočasno predlagala izvršbe. Vendar s tem ni onemogočila, da bi na toženca prešla kakšna pravica v smislu 1012. člena ZOR. Za presojo posledic ravnanja tožeče stranke je bistveno, da v tem primeru obveznost tožencev kot porokov ni bila subsidiarna, kot to velja za poroštvo nasploh (prvi odstavek 1004. člena ZOR), temveč je bila solidarna (tretji in četrti odstavek 1004. člena ZOR). To pa pomeni, da bi tožeča stranka smela uveljavljati plačilo spornega zneska tudi samo od tožencev (414. člen ZOR). Ker je tožila hkrati nerazdelno tudi glavnega dolžnika in ker je skušala priti do poplačila iz njegovega premoženja, je s tem ravnala v korist tožencev. Ko pri realizaciji svoje terjatve iz zneska, zaseženega z začasno odredbo, ni uspela, to ne more povzročiti, da bi zaradi tega prenehala njena terjatev nasproti tožencema; 1012. člen ZOR tega ne določa. Šlo je za poskus poplačila iz premoženja glavnega dolžnika. Če bi tožeča stranka opustila kakšno zavarovanje terjatve, bodisi stvarno (zastava), bodisi osebno (poroštvo) s strani druge osebe, in bi s tem preprečila subrogacijo tožencev v smislu 1003. člena ZOR, bi se lahko utemeljeno postavilo vprašanje njene odgovornosti za tako ravnanje. V obravnavanem primeru ni bilo tako. Zato terjatev tožeče stranke nasproti tožencema kot solidarnima porokoma ni prenehala. Ker toženca svoje obveznosti do tožeče stranke nista izpolnila, je to hkrati razlog za zavrnitev njunega nasprotnega zahtevka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor je bil vložen prepozno (tretji odstavek 375. člena ZPP). Tožeča stranka je revizijo prejela dne 6.11.2001, odgovor pa je vložila dne 31.12.2001, torej po izteku 30 dnevnega roka. Zato mora sama kriti stroške zanj.