Jedro

Toženca zaradi tega, ker tožnica ni uspela s pravočasnim izvršilnim predlogom izterjati dolga od glavne dolžnice, na podlagi določbe 1012. člena ZOR kot solidarna poroka ne moreta biti prosta svoje obveznosti, saj določba takega ravnanja upnice ne sankcionira.

Solidarni porok mora dolg plačati takoj, ko zapade njegova obveznost do upnika, to pa je pri solidarnem poroštvu že trenutek zapadlosti terjatve, saj lahko upnik solidarnega poroka toži celo pred glavnim dolžnikom.

Poleg zakonskih zamudnih obresti gredo upniku v primeru dolžnikove zamude tudi tako imenovane pogodbene obresti, če sta se za njuno obligacijsko razmerje o njih dogovorila. Ni naroke, da si je tožnica zaračunala že tako imenovane procesne zamudne obresti, ki tečejo od trenutka vložitve tožbe dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sta dolžna tožnici nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 84.171,90 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema M. in J. K. naložilo, da sta dolžna, nerazdelno s toženko R... d.o.o., tožnici plačati 3.154.365,00 SIT z obrestmi R + 15 % od 1.6.1995 dalje do plačila, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. V ostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek tožencev po nasprotni tožbi. Po izpodbijani sodbi je tožena stranka dolžna nerazdelno tožnici plačati še njene pravdne stroške v višini 120.305,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, prav tako v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Toženca sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77; v nadaljevanju ZPP/77, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur. l. RS, št. 26/99). V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, saj dejansko ni izvedlo dokazov, ki so bili predlagani, sploh ni izvajalo dokazov po nasprotni tožbi, nasprotni tožbeni zahtevek je zavrnilo brez dokazov in obrazložitve in ni sprejelo sklepa, pod katero opravilno številko se nasprotna tožba vodi. Posledica navedenih kršitev so nepopolne dejanske ugotovitve pa tudi napačna uporaba materialnega prava. Sodišče je vso zadevo vodilo v eni sami smeri, v smeri ugotovitve solidarne odgovornosti in nje posledice, ne glede na ravnanje tožnice, ki je s svojim lastnim skrajno malomarnim ravnanjem povzročila nepoplačilo od glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se pri solidarnem poroštvu tudi od tožnika zahteva ne samo normalna, ampak celo posebna skrbnost (17. in 18. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Pritožnika (predvsem pa toženec) sta ves čas aktivno sodelovala z zastopnico tožnice in jo sproti obveščala o stanju prodaje glavnega dolžnika, tožnica pa je, namesto da bi pravočasno vložila izvršilni predlog, na glavnega dolžnika naslavljala vljudnostna pisma kot da bi zavestno hotela nepoplačilo dolga. Drugače si pritožnika ravnanja tožnice ne moreta razlagati. Dalje pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje napačno povzel izjavo toženke, da je razumela pogodbo kot solidarno obveznost. Sodišče ni upoštevalo, da je treba v skladu z določili ZOR pogodbo in s tem tudi izjave strank tolmačiti v dobro tiste stranke, katera mora po pogodbi nekaj dati oziroma v korist šibkejše stranke, kar pritožnika v tem primeru zagotovo sta. Nadalje sodišče sploh ni ugotavljalo višine terjatve, ki jo tožnica vtožuje. Iz obračuna je razvidno, da je bila v času vložitve tožbe glavnica dolga 1.851.854,00 SIT ter da do vložitve tožbe toženca napram tožnici še nista prišla v zamudo. Zato je obračun rednih in zamudnih obresti ter pripis k dolgu, nato pa še obračun zamudnih obresti na takšno povečano glavnico od vložitve tožbe dalje povsem neutemeljen. Gre za kar trojni obračun obresti. Sodišče bi moralo po načelu ugotavljanja materialne resnice ugotoviti, ali so bile obresti obračunane pravilno, saj sta pritožnika svoj dolg prerekala tako po temelju kot tudi po višini. Na podlagi navedenega pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z navodilom, da v ponovljenem postopku izvede vse v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi predlagane dokaze.

V skladu z določbo prvega odstavka 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena nasprotni stranki - tožnici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo, ali je bila v postopku na prvi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo (drugi odstavek 365. člena ZPP/77). Glede očitka pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani oziroma da sploh ni izvajalo dokazov po nasprotni tožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje zadeve tudi brez zaslišanja T.G. in dodatnega zaslišanja toženca zadosti raziskano in da je imelo sodišče prve stopnje prav, ko je izvedbo omenjenih dokazov zavrnilo kot nepotrebno ter pri tem upoštevalo načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka (10. člen ZPP/77). Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe pa tudi ni vplival izostanek sklepa o združitvi zadev po tožbi in nasprotni tožbi pravdnih strank tega spora.

O pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava pa naslednje: Kdor se zaveže kot porok, s pristavkom besede "solidarno", odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa obeh hkrati (tretji odstavek 1004. člena ZOR). To brez izjeme velja, že poroštvo za pravno osebo, ki je stranka gospodarske pogodbe, prevzame fizična oseba. Poroštvo je akcesorni pravni posel, ki temelji na glavnem poslu, ta je v spornem primeru gospodarska pogodba, v takih primerih pa porok odgovarja upniku kot soliadrni porok, torej kot porok in plačnik (četrti odstavek 1004. člena ZOR).

Toženca sta s podpisom pogodbe o kratkoročnem kreditu med tožnico in glavno dolžnico (prilgoa A4) nase prevzela odgovornost osebnega jamčevanja (solidarnega poroštva) za obveznost glavne dolžnice, družbe R......d.o.o.. V tretjem odstavku 9. člena omenjene kreditne pogodbe je to tudi izredno zapisano: "Prav tako za obveznosti kreditojemalca po tej pogodbi solidarno jamčita poroka J. in M. K. z vsem svojim premoženjem, še posebej z nepremičninami, vpisanimi pod številko zemljiškoknjižnega vložka 1296 k.o. Zagorje." Po oceni pritožbenega sodišča torej ni nobenega dvoma, da je na podlagi navedene določbe pogodbe in njunega podpisa izpolnjeni pogoj za obveznost tožencev za plačilo zapadlega in še neporavnanega dolga.

Toženca vendarle menita, da sta svoje obveznosti prosta. Svoje mnenje utemeljujeta na določbi 1012. člena ZOR v povezavi s trditvami, da je bila upnica preverljivo skrajno nemarna pri sicer možni izterjavi dolga od glavne dolžnice. 1012. člen ZOR določa, da če upnik opusti zastavo ali kašno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti napram upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Toženca zaradi tega, ker tožnica ni uspela s pravočasnim izvršilnim predlogom izterjati dolga od glavne dolžnice, na podlagi navedene določbe ZOR ne moreta biti prosta svoje obveznosti, saj določba takega ravnanja upnice, kot ga opisujeta toženca, ne sankcionira oziroma je nasploh vsebina in namen določbe 1012. člena ZOR precej drugačen, kot si ga razlagata toženca. Velja, da lahko poroštvo preneha, če je terjatev upnika do glavne dolžnice zavarovanja z različnimi terjatvami. Če ima upnik terjatev zavarovano hkrati z zastavno ali drugo podobo (stvarno pravico, se lahko upnik obrne na poroka samo toliko, da kolikor druga zavarovanja za poplačilo ne zadoščajo. Poroštvo je namreč v razmerju do drugih realnih (stvarnih zavarovanj subsidiarne narave; če upnik opusti vnovčitev teh zavarovanj oziroma če jih celo izgubi zaradi lastne malomarnosti, je porok prost svoje obveznosti za toliko, kolikor bi bilo mogoče dobiti z njimi. Malomarnega ravnanja tožnice, kot jo opisujeta toženca, pa (kot že zapisano) določba 1012. člena ZOR na ta način ne sankcionira. Toženca kot solidarna poroka morata dolg plačati takoj, ko zapade njuna obveznost do upnika, to pa je pri solidarnem poroštvu že trenutek zapadlosti terjatve, saj lahko upnik solidarnega poroka toži celo pred glavnim dolžnikom tretji odstavek 1004. člena ZOR).

In še odgovor neutemeljenim pritožbenim navedbam tožencev glede obračuna obresti: Poleg zakonskih zamudnih obresti (277. člen ZOR) gredo upniku v primeru dolžnikove zamude tudi tako imenovane pogodbene obresti, če sta se za njuno obligacijsko razmerje o njih dogovorila. Pogodba o kratkoročnem kreditu (priloga A4) in pogodba o subvencioniranju obrestne mere (priloga A5) v danem primeru vsebujeta določilo o dogovorjeni obrestni meri, ki je bila do sklenitve dodatne pogodbe enaka R + 24%, kasneje pa R+15%. Na take pogodbeno dogovorjene zamudne obresti je imela tožnica od trenutka zapadlosti denarne terjatve pravico zaračunati zakonske zamudne obresti (te začenjo teči s trenutkom dolžnikove zamude - 324. člen ZOR) in ni narobe, da si je tožnica zaračunala še tako imenovane procesne zamudne obresti, ki tečejo od trenutka vložitve tožbe dalje (drugi odstavek 279. člena ZOR). To ni neupravičeno trojno zaračunavanje obresti, ampak zaračunavanje obresti, ki so v danem primeru dovoljene in imajo točno določen namen.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sklepa.

Ker s pritožbo nista uspela, morata toženca tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, to je stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih takash (Ur. l. SRS, št. 30/78; v nadaljevanju ZST) in odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95; v nadaljevanju OT). V skladu z določbo šestega odstavka 7. člena ZST je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka za izračun takse upoštevalo vrednost točke na dan izdaje sodbe (17,00 SIT), glede stroškov zastopanja pa v skladu z določilom 16. člena OT vrednost točke po tarifi ob odmeri (90,00 SIT), število točk pa ob opravi dejanja. Stroške tožnice prestavljajo stroški za sestavno odgovora na pritožbo (priglašenih in v skladu s 1. točko tar. št. 16 v zvezi z nagrado, predvideno v šesti koloni tabele v 1. točki ta. št. 13 OT, tudi priznanih 750 Odvetniških točk) v višini 67.500,00 SIT, stroški poročila stranki (priglašenih 20, v skladu s 4. točko tar. št. 33 OT pa priznanih le 10 odvetniških točk) v višini 900,00 SIT ter sodba taka za odgovor na pritožbo v višini 15.7671,90 SIT (drugi odstavek tar. št. 1 v zvezi s prvim odstavkom iste tarife ZST), skupaj torej 84.171,90 SIT.