Jedro

Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.

Iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) tudi ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 785/2024-12 z dne 24. 4. 2024 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-138/2024/13 (1221- 13) z dne 9. 4. 2024, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se ga do pravnomočne odločitve ne preda Republiki Hrvaški.

2. V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na ilegalno prečkanje hrvaško - bosanske meje in na nadaljnjo policijsko obravnavo tožnika, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Navedlo je tudi, da je toženka pravilno ocenila, da sistemske pomanjkljivosti glede zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški niso podane, kar se nanaša tudi na zdravstveno oskrbo za tožnikovo bolezensko stanje epilepsije.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo stališče toženke, da je za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazložitev (29. točka) temelji na ugotovitvah, da je bil pritožnik na Hrvaškem vnesen v evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je ugotovilo, da je nastala procesna situacija iz drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III,2 ki je enakovredna sprejetju zahteve s strani Hrvaške.

7. Tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje, temveč zgolj ponavlja tožbene navedbe, da toženka ne razpolaga z verodostojnimi dokumenti, ki bi izkazovali, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišču prve stopnje torej očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa iz vsebine njegovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja sodišča o njegovem statusu na Hrvaškem napačna. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.3

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

9. Pritožnik v zvezi s tem v pritožbi vztraja, da takšne sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški obstajajo. Utemeljuje jih s svojimi izkušnjami ob vstopu v Republiko Hrvaško, zlasti z nasilnim ravnanjem hrvaških policistov ter navedbami o tem, da mu ni bila nudena zdravniška pomoč ob epileptičnem napadu. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-392/22 z dne 29. 2. 2024 ter na razloge za odločitev Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 269/22 z dne 8. 5. 2023. 10. Te pritožbene navedbe so po vsebini zgolj ponovitev tožbenih navedb, do katerih se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo - s sklicevanjem na razloge sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je pojasnilo, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Tej presoji Vrhovno sodišče pritrjuje, saj se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na položaj, v katerem se bo prosilec znašel po predaji.4

11. Da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice, sicer izhaja iz 64. točke obrazložitve sodbe SEU z dne 29. 2. 2024 v zadevi C-392/22,5 na katero se pritožnik tudi sklicuje.

12. Na podlagi teh materialnopravnih izhodišč je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na razloge izpodbijanega sklepa pritrdilo tudi ugotovitvam toženke, da iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Dokazno je ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki (38., 39., in 40. točka obrazložitve). Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov na drugačno presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na stališče iz odločitve nemškega upravnega sodišča, ki je na podlagi domnevnih nepravilnosti policijskega ravnanja na državni meji sklepalo na tveganje o spoštovanju obveznosti, ki jih Republika Hrvaška ima na podlagi Uredbe Dublin III. Navedena odločitev v posameznem specifičnem primera namreč še ne more utemeljiti obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Poleg tega se, kot izhaja iz njenega pavšalnega pritožbenega povzemanja, ta nanaša na vprašanje verižnih deportacij oseb, ki nimajo položaja prosilca za mednarodno zaščito. To pa, kot navedeno, za obravnavano zadevo glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju pravilnih materialnopravnih izhodišč, ni relevantno.

14. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi pritožnikove navedbe glede zdravstvenega stanja ter presojalo morebitni učinek predaje na njegovo zdravstveno stanje. Pri oceni, da ne gre za posebej resno fizično bolezen, se je oprlo na pritožnikove izjave in dodalo, da sam niti ni trdil, da bi njegovo zdravstveno stanje oziroma obstoj bolezni epilepsije predstavljalo oviro za vračanje v Republiko Hrvaško ter da tam ne bo deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Tudi tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje, temveč zgolj ponovi tožbeni očitek, da mu ob epileptičnem napadu, ki ga je doživel na Hrvaškem niso zagotovili zdravstvene oskrbe. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da se je ta zgodil, ko pritožnik še ni bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito ter da v azilnem domu v Zagrebu po njegovi lastni navedbi zdravstvene oskrbe niti ni iskal (44. točka obrazložitve). Navedenim ugotovitvam prav tako ne ugovarja v pritožbi.

15. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa obveznost ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod, če država članica, na katero je naslovljena zahteva za ponovni sprejem, ne odgovori v predpisanem roku. 3 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno stališče v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 4 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. 5 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.