Jedro

Če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32 člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika (1. točka izreka) za mednarodno zaščito, ker Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito in bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2023 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa). Predaja se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 11. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka sklepa).

2.V obrazložitvi sklepa je najprej navedeno, da je tožnik pri toženi stranki 9. 1. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: prošnja). Tožena stranka navaja, da je tožnik v postopku predložil le fotografijo potnega lista in osebne izkaznice, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Prosilec je bil po vloženi prošnji nastanjen v azilni dom, ...

3.Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC 9. 1. 2024 pridobila podatek, da je bil tožnik v omenjeno evidenco že vnesen, in sicer 24. 12. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 26. 2. 2024 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in 11. 3. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika na podlagi Dublinske uredbe.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka primarno sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki v prvem odstavku 3 člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz poglavja III te uredbe. Tožnikovo prošnjo je zavrgla na podlagi določbe ZMZ-1, ki v četrti alineji 51. člena določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Dublinski uredbi. Sklicuje se dodatno na deveti odstavek 49. člena istega zakona, kjer je določeno, da če pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena tega zakona, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Dublinski uredbi je odgovorna za obravnavo prošnje.

5.Tožnik je bil pri toženi stranki zaslišan dne 14. 3. 2024. Tožnik je na zaslišanju navedel, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in po tem, ko je bil seznanjen s potekom postopka dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški, da v Republiki Hrvaški ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito in se tja ne želi vrniti. Pojasnil je, da se na Hrvaško ne želi vrniti zaradi nasilnega odnosa s strani varnostnih organov oz. policije, ki bi naj bili do njega zelo nasilni in so ga pretepli. V Zagrebu je doživel epileptični napad, ko je čakal na vlak za Slovenijo, a mu policija ni pomagala, saj ga niso odpeljali v bolnico, niti mu niso nudili zdravniške pomoči, stali so okoli njega in se mu smejali. Pripeljalo se je policijsko vozilo, ki ga je skupaj z ostalimi, v skupini jih je bilo sedem, odpeljalo na policijsko postajo. Ko je v enem od poskusov želel vstopiti na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine, so ga prijeli policisti, ga pretepli in mu zbili zobe. Na Hrvaško je poskušal priti štirikrat ali petkrat. Razen s policijo, ni imel stikov z drugimi uradnimi osebami. V Zagreb je prišel iz Bosne in Hercegovine in se je v Republiki Hrvaški nahajal osem dni. Na vprašanje glede nastanitve je tožnik odgovoril, da je pot trajala pet dni, saj je hodil peš, tri dni pa je bil na policijski postaji in v kampu. V azilnem domu je bil nastanjen eno noč, kjer je imel zagotovljeno prehrano. Glede zdravstvene oskrbe v azilnem domu je najprej povedal, da tam ni srečal nobenega zdravnika, nato pa, da zdravstvene oskrbe niti ni potreboval. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se je odločil zapustiti Republiko Hrvaško je odgovoril, da je bila njegova pot načrtovana iz Turčije do Slovenije, zato pa je moral prečkati Hrvaško. Osebnega razgovora na Hrvaškem ni imel. Ko je prišel v Slovenijo, je šele izvedel, da je podal prstne odtise za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Povedali so jim, da so jim bili prstni odtisi odvzeti za namene policijskega postopka, o čemer ni prejel nobenega papirja. Prejel je le izkaznico, da je lahko vstopal in izstopal iz kampa. Na poziv uradne osebe, naj prosilec obrazloži dve njegovi trditvi, in sicer, da je šele v Sloveniji izvedel, zakaj so mu bili odvzeti prstni odtisi ter to, da je bil eno noč nastanjen v azilnem domu, je povedal, da mu policisti v Republiki Hrvaški niso povedali, da gre pri odvzemu prstnih odtisov za mednarodno zaščito. Azilni dom je zapustil po eni noči zato, ker je želel priti v Slovenijo ali katerokoli drugo državo, kjer bi se lahko zdravil. Na vprašanje uradne osebe, ali je tekom njegovega bivanja v Republiki Hrvaški potreboval zdravniško pomoč, je prosilec povedal, da je imel epileptični napad, da so njegovi prijatelji na Hrvaškem za pomoč prosili policiste, ti pa so se mu samo smejali. Nadalje je na vprašanje uradne osebe, ali je v azilnem domu poiskal zdravnika, odgovoril, da tam ni videl nikogar, da pa je videl samo varnostnika. To, da potrebuje zdravniško pomoč, ni povedal nikomur in dodal, da je zvečer prišel v kamp, naslednji dan pa že prispel v Slovenijo. Ob koncu razgovora je potrdil, da je razumel vsa vprašanja, po branju zapisnika pa je še dodal, da ima dvakrat ali trikrat mesečno epileptične napade, zaradi česar je bil v Sloveniji že več kot petkrat hospitaliziran. Med epileptičnim napadom izgubi spomin in se določenih dogodkov ne spomni.

6.Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazlaga, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne v okviru policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Glede odvzema prstnih odtisov tožnika v Republiki Hrvaški tožena stranka ugotavlja da so mu bili prstni odtisi odvzeti skladno s hrvaško zakonodajo zaradi nezakonitega vstopa na ozemlje Republike Hrvaške in poslani v sistem EURODAC za primerjavo prstnih odtisov.

7.Tožena stranka kot bistveno pri presoji konkretnega primera upošteva, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema v Republiki Hrvaški. V zvezi s tem tožena stranka izpostavlja, da je bil tožnik po opravljenem predhodnem postopku na policijski postaji odpeljan v azilni dom, kjer je bil nastanjen eno noč. Tam je imel na voljo obroke hrane in zdravstveno oskrbo, katere pa, kakor je sprva navedel, ni potreboval. Tožnik je tekom razgovora sicer omenil, da je na železniški postaji, ko je bil namenjen v Republiko Slovenijo, preden ga je prijela hrvaška policija, doživel epileptični napad, vendar pri tem ni po mnenju tožene stranke ni mogoče spregledati dejstva, da je bil prosilec v azilnem domu nastanjen samo eno noč, ko zdravnik lahko ni bil na voljo v samem azilnem domu, ampak je za nujno oskrbo pristojna nujna medicinska pomoč, katere pa ni poiskal, niti ni počakal na naslednji delovni dan. Tožnik je tako zgolj po eni noči bivanja azilni dom samovoljno zapustil in odšel v Republiko Slovenijo in na postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški niti ni počakal, prav tako ni počakal na prihod zdravnika. Pri tem tožena stranka dodaja, da je splošno navodilo kako pomagati osebam, ki doživijo epileptični napad, da se spremlja trajanje napada, da se poskrbi, da se oseba med napadom ne poškoduje in da se reševalce pokliče samo v primeru, če napad traja več kot pet minut, če oseba ne pride k zavesti ali se med napadom poškoduje. Večina napadov se zgodi nenadoma, trajajo od nekaj sekund do nekaj minut in se sami zaključijo. Tožnik je bil po opravljenem predhodnem postopku in odvzetih prstnih odtisih na policijski postaji odpeljan v azilni dom, kjer je ostal samo eno noč, nato pa odšel v Republiko Slovenijo. Razen s policisti ni imel stika z nobeno drugo uradno osebo ali komerkoli drugim. Tekom razgovora je sicer navajal nasilno ravnanje hrvaške policije ob njegovem vstopu v Republiko Hrvaško, vendar je šlo pri tem po mnenju tožene stranke več kot očitno za izključno policijski postopek, saj ga je policija obravnavala kot tujca, ki se je ilegalno nahajal na ozemlju države. Naloga policistov je namreč, da nadzirajo gibanje oseb, ki so nelegalno vstopile v Republiko Hrvaško, in skrbijo za varnost, zato je včasih, še posebej kadar je skupina oseb velika, neizbežna tudi uporaba prisilnih sredstev. Tožnikove trditve o domnevnem nasilnem ravnanju policistov temeljijo samo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo seveda izrazil namero za vložitev prošnje.

8.V nadaljevanju izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je pri odločanju v predmetni zadevi sledila sodbi št. I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 in ugotovila, da iz izjav prosilca ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka je po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca in upoštevajoč sodno prakso ugotovila, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Izjave tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da bo prosilec vrnjen v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom. Tožnik si ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik v postopku pred toženo stranko ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim, kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški, kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali, zaradi česar njegova vrnitev ne bi bila primerna.

9.Po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično niti še ni začel.

10.Tožena stranka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Prosilec v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

11.Tožena stranka navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb oziroma nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evropa ali Združenih narodov (navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023). Tožena stranka še navaja, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je v lanskem letu (očitno je mišljeno leto 2023) Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela 897 oseb, in sicer največ iz Nemčije (278), Avstrije (193) in Švice (159). Glede na navedeno tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožena stranka še zaključuje, da se bo predaja tožnika izvedla skladno z 29. členom Dublinske uredbe in v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške.

Navedbe tožnika

12.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh treh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. Poleg tožbe je vložil še predlog oz. zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

13.Tožnik v tožbi najprej povzema bistvene dele obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je tožena stranka obrazložila, zakaj v Republiki Hrvaški niso podane t.i. sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki bi preprečevale vrnitev v Republiko Hrvaško, in, da je po mnenju tožene stranke treba upoštevati, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko so imeli prosilci že priznan status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku. Opozarja, da je v postopku pred toženo stranko izrecno navajal, da so ga v Republiki Hrvaški zajeli policisti, ki so z njim in njegovimi kolegi grdo in neprimerno ravnali, bili so nasilni. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Zdravstvena oskrba tam je slaba. Ko so ga zajeli policisti na meji, so bili nasilni, doživel je epileptični napad, zdravstvene oskrbe mu niso zagotovili, temveč so stali okoli njega in se mu smejali. Prav tako so mu izbili zobe. Prav tako tožena stranka ne razpolaga z nobenim dokumentom, iz katerega bi izhajalo, da je svojo odločitev sprejela na podlagi verodostojnih dokumentov, da je prosilec dejansko vložil v Republiki Hrvaški prošnjo za azil. Tožnik trdi, da v Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito, temveč so mu bili prstni odtisi odvzeti zaradi policijskega postopka, nikjer pa mu niso pojasnili, da je podpisal prošnjo za azil v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je po mnenju tožnika tekom postopka bistveno kršila pravila postopka, pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, ugotovitev pa sprejela brez kakršnega koli dokaza o tem, kar je v sklepu navedla. Tožena stranka ni podrobno in natančno preverila v postopku vseh dejstev in ni pridobila zadostnih dokazov za sprejem izpodbijane odločitve. Nobenega dokaza o tem, da je prosilec dejansko vložil prošnjo za azil v Republiki Hrvaški in da je bil dejansko v postopku vložitve prošnje za azil, da mu niso bile kršene temeljne pravice v postopku, ni uspela pridobiti tekom postopka.

14.Prav tako je tožena stranka v svoji obrazložitvi izpustila, da se je tožnik zaradi nasilnega in grobega ravnanja izpostavil življenjski ogroženosti, zbolel, bil poškodovan, doživel epileptični napad, da ga zdravstveno niso oskrbeli, kot bi ga morali, zdravstvena oskrba migrantov v Republiki Hrvaški je slaba, zato se tja ne more vrniti. Izpodbijani akt ima takšne pomanjkljivosti v smislu notranjih nasprotij oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, da se ga ne da preizkusiti in je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bilo njegovo življenje hudo ogroženo. Prav tako Maroko zanj ni varna država.

15.Tožnik v nadaljevanju tožbe nasprotuje vračanju v Republiko Hrvaško in navaja, da bi bil v primeru vračanja v Republiko Hrvaško izpostavljen nevarnostim in nečloveškemu ravnanju in nevarnim razmeram, saj je Republika Hrvaška zaradi izjemno povečanega števila beguncev odklonilna do beguncev, z njimi nečloveško in ponižujoče ravna, ne nudi jim nastanitve, niti hrane, niti jim ne pojasni osnovnih pravic in pravil postopka, tako da prosilci sploh ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli in kaj morajo narediti in sploh kaj morajo podpisovati. Ker so v strahu in pod posebno hudimi pritiski policistov, dokumente podpišejo, vendar sploh ne vedo, kaj so dejansko podpisali. Tožnik se sklicuje, da mora biti po pravu EU in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) presoja tveganja v primeru predaje stroga, ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi. T.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, pri čemer to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira ali zelo površno uporablja upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja.

16.Predaja prosilca v to državo članico se ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti za neprimerno in nečloveško ravnanje. Tožnik je tekom postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa s pomočjo svojega pooblaščenca priložil vrsto dokumentov o tem, da obstajajo ovire za njegovo izročitev Republiki Hrvaški, do katerih se tožena stranka vsebinsko sploh ni opredelila. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla vrsto ukrepov in odločitev drugih držav o vračanju v Republiko Hrvaško, pri čemer se tožnik do tega sploh ne more opredeliti, saj tožena stranka ni navedla vira, iz katerega je te informacije pridobila, torej kje so objavljene te odločitve, katere navaja, da bi se tožnik sploh lahko prepričal, da informacije držijo in so resnične. Sploh pa navedeni primeri ne odražajo identičnega stanja kot je tožnikov. Ne nazadnje je bil v Sloveniji v preteklem letu organiziran celo protestni shod proti podobnim odločitvam tožene stranke v primerih vračanja v Republiko Hrvaško, kar tožnik utemeljuje z navedbo časopisnih člankov na spletnih naslovih (https://www.delo.si/novice/slovenija/zaposlene-prosilce-za-azil-izganjajo-na-hrvasko/; https://www.dnevnik.si/1043024123, https://n1info.si/novice/slovenija/prosilci-za-azil-golobovi-vladi-ne-vracajte-nas-na-hrvasko-tam-nas-pretepajo/), kar vse kaže, da so tožnik in podobni v enaki situaciji v resnem strahu pred tem, da se bodo morali vrniti v Republiko Hrvaško. Navedeno rezultira v resnih sistemskih pomanjkljivostih in ovirah, ki tožniku vzbujajo strah pred nečloveškimi razmerami v tej državi.

17.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Zadržanje izvršitve tožnik utemeljuje z verjetnostjo nastanka težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Izredne razmere v državi, kjer so prosilci izpostavljeni nečloveškim razmeram, mučenju, verski diskriminaciji, grožnjam s smrtjo, nasilju, narekujejo kršitev temeljnih pravic v postopku vračanja tožnika, rezultirajo v težko popravljivi škodi, ki bi nastala tožniku. Drugih navedb v utemeljitev zadržanja izvršitve izpodbijanega sklepa tožnik ni podal.

Trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo

18.Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena, zato pri izdanem sklepu vztraja. Predlaga zavrnitev tožbe.

19.Tožena stranka pojasnjuje, da vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Zavrača tožbeno navedbo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da tožena stranka ni podrobno in natančno preverila vseh dejstev v postopku in ni pridobila zadostnih dokazov za sprejem izpodbijane odločitve, pri čemer poudarja, da izjave, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru v ničemer ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. V tej povezavi se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in izpostavlja sklep št. I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, v katerem je Vrhovno sodišče navedlo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine, ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

20.Glede očitkov, ki se nanašajo na trditev tožnika, da mu ni bil pojasnjen postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito in da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka pojasnjuje, da iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil tožnik v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je bila tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je bila tožnik obravnavan v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Povsem nelogično je torej, da bi Republika Hrvaška sprejela prošnjo za priznanje mednarodne zaščite osebe oziroma sprejela odgovornost za njeno obravnavo, če tožnik tega ne bi želel. V tem primeru, bi ga lahko namreč Republika Hrvaška še naprej obravnavala kot tujca, ki se na območju države nahaja ilegalno.

21.Tožena stranka zanika navedbo tožnika, da je pred izdajo izpodbijanega sklepa s pomočjo pooblaščenca predložil vrsto dokumentov o obstoju ovir za njegovo izročitev Republiki Hrvaški, do katerih se tožena stranka naj ne bi opredelila. Zanika tudi tožnikovo navedbo, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi navedla vrsto ukrepov in odločitev drugih držav o vračanju v Republiko Hrvaško, pri čemer se tožnik do njih ne more opredeliti, ker tožena stranka naj ne bi navedla vira, iz katerega je te informacije pridobila. Tožena stranka izpostavlja, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni imel pooblaščenca in v postopek ni predložil dokumentov o obstoju ovir za njegovo izročitev Republiki Hrvaški, kot to v tožbi navaja tožnik. Iz izjave tožnika, podane na zaslišanju pred toženo stranko je razvidno, da je ta, na vprašanje uradne osebe, ali ima pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten pri osebnem razgovoru, odgovoril nikalno. Tožena stranka v zvezi s tem nadalje pojasnjuje, da je natančno in skrbno preučila izjavo tožeče stranke in se do nje opredelila v izpodbijanem sklepu. Poleg navedenega, pa je ob skrbnem branju izpodbijanega sklepa, možno razbrati navedene vire, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev.

22.V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na zdravstveno oskrbo v Republiki Hrvaški, tožena stranka pojasnjuje, da izhajajoč iz izjave tožnika, zdravstvene oskrbe med bivanjem v odprtem oddelku nastanitvenega centra niti ni poiskal, poleg tega poudarja, da je tam tožnik bival zelo kratek čas, saj je te prostore po eni noči zapustil in nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Tožena stranka dodatno pojasnjuje, da bi bilo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški, zdravstveno stanje tožeče stranke ustrezno in zadostno zavarovano. V tem delu se tožena stranka opira na odločitve Zveznega švicarskega upravnega sodišča, ki je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe.

Dokazni postopek

23.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je dne 24. 4. 2024 na glavni obravnavi zaslišalo tožnika. Sodišče je v soglasju s strankama opravilo še vpogled v spletne strani oz. časopisne članke, na katere se je skliceval tožnik v tožbi, vendar jih ni priložil sami tožbi, niti ni predložil ustreznega povzetka navedenih spletnih strani.

24.Na zaslišanju je prvo tožnik povedal, da vztraja pri vseh navedbah, kot jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. Navajal je, da v Republiki Hrvaški z njim niso lepo ravnali. Ponovil je, da ima bolezen, epilepsijo in da jemlje zdravilo ... Potrdil je, da so ga v Republiki Hrvaški odpeljali v azilni dom, kjer je prenočil eno noč. Ponovno je izpovedal, da je na železniški postaji v Republiki Hrvaški doživel epileptično napad, pri čemer mu uradne osebe niso nudile zdravniške pomoči oz. so počakale, da je napad minil.

Presoja tožbe

K točki I izreka

25.Tožba ni utemeljena.

26.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

27.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

28.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Dublinske uredbe) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ali 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 25. člena Dublinske uredbe, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

29.V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5) Dublinske uredbe), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem EURODAC po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Dublinsko uredbo, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema EURODAC, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito (s sklicno številko 1) v Republiki Hrvaški in zavrača navedbo tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublinske uredbe). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

30.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

31.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici bi bila torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Dublinske uredbe ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

32.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je sicer izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

33.Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

34.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki se je nezakonito nahajala na ozemlju Republike Hrvaške. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni navajal, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč. Poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi, če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

35.Sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni imel pooblaščenca in tudi ni predložil nobene dokumentacije, ki bi naj dokazovala obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tožbene navedbe o obstoju takšne dokumentacije se niso izkazale kot utemeljene in sodišče sprejema zavrnitev te navedbe, ki jo je podala tožena stranka v odgovoru na tožbo, takšne listine se tudi ne nahajajo v upravnem spisu, tožnik tudi ni prerekal navedbe tožene stranke o neobstoju takšnih listin (odgovor na tožbo je bil vročen pooblaščenki tožnika).

36.Sodišče glede tožnikovih navedb v tožbi, da če se bi se moral vrniti v Maroko, bi naj bilo njegovo življenje hudo ogroženo in da Maroko zanj ni varna država ugotavlja in pojasnjuje, da se izpodbijani sklep nanaša na tožnikovo vrnitev v Republiko Hrvaško, ki bo lahko tako opravila presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Izpodbijani sklep se v ničemer ne nanaša na morebitno vračanje tožnika v Kraljevino Maroko in je navedba tožnika za namen tega sodne presoje neupoštevna.

37.Sodišče je vpogledalo še spletne strani oz. časopisne članke, na katere se je v tožbi skliceval tožnik in ki bi naj po njegovem izkazovali sistemske ovire v azilnem postopku v Republiki Hrvaški in bi naj vzbujali strah pred nečloveškimi razmerami v tej državi. Gre za naslednje članke: https://www.delo.si/novice/slovenija/zaposlene-prosilce-z-azil-izganjajo-na-hrvasko/, naslov: "Zaposlene prosilce za azil izganjajo na Hrvaško", datum objave: 11. 1. 2024, avtor: Mirt Bezlaj; https://www.dnevnik.si/1043024123, naslov: "Nevladniki od vlade zahtevali, da prepreči vračanje prosilcev za azil na Hrvaško", datum objave: 19.5.2023, avtor: Slovenska tiskovna agencija; https://n1info.si/novice/slovenija/prosilci-za- azil-golobovi-vladi-ne-vracajte-nas-na-hrvasko-tam-nas-pretepajo, naslov: "Prosilci za azil v strahu pred vračanjem na Hrvaško. Ministrstvo: Vse po zakonu", datum objave: 7. 6. 2023, avtor: M.V., STA

38.Sodišče je opravilo vpogled in vložilo v spis kopije zgoraj navedenih člankov in ugotovilo, da članek z naslovom "Zaposlene prosilce za azil izganjajo na Hrvaško" (časnik Delo) na splošno nasprotuje deportacijam, kot jih imenuje, prosilcev za azil v Republiko Hrvaško pri čemer izpostavlja, da so nekateri prosilci za azil v Sloveniji našli zaposlitev. Sodišče ugotavlja, da v članku ni najti navedb, ki bi se nanašale na hrvaški azilni sistem. Sodišče ocenjuje navedeni članek kot neupošteven za obravnavani primer.

39.Članek z naslovom "Nevladniki od vlade zahtevali, da prepreči vračanje prosilcev za azil na Hrvaško" (časnik Dnevnik) poroča o protestnem shodu v organizaciji več nevladnih organizacij in povzema izjave dveh prosilcev za azil, ki nasprotujeta vračanju v Republiko Hrvaško, pri čemer je povzeta izjava enega izmed njiju, da bi ga naj v Republiki Hrvaški tepli, žalili, ustrahovali s psi in mu zlomili prst. Sodišče ugotavlja, da se navedeni navedeni članek ne nanaša na tožnika, iz članka tudi niso razvidne navedbe, ki bi se nanašale na hrvaški azilni sistem. Sodišče ocenjuje navedeni članek kot neupošteven za obravnavani primer.

40.Pri vpogledu v članek z naslovom "Prosilci za azil v strahu pred vračanjem na Hrvaško. Ministrstvo: Vse po zakonu" (spletni portal N1info) je sodišče ugotovilo, da članek opisuje protest prosilcev za mednarodno zaščito v Ljubljani dne 7. junija 2023 v organizaciji več nevladnih organizacij (8. marec, Glas ljudstva...), ki nasprotujejo vračanju prosilcev v Republiko Hrvaško. Povzema izjavo neimenovanega prosilca, ki opisuje ravnanje hrvaške policije, vendar pa tudi v članku ni najti navedb, ki bi se nanašale na hrvaški azilni sistem. Sodišče ocenjuje navedeni članek kot neupošteven za obravnavani primer.

41.Na odločitev sodišča ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji, ker je Republiko Hrvaško zapustil po enem dnevu (oziroma noči) v azilnem domu, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva. Poleg tega pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

42.Tožnik v tožbi še navaja, da bi naj bila zdravstvena oskrba v Republiki Hrvaški slaba in da mu naj ne bi zagotovili zdravstvene oskrbe, ko je doživel epileptični napad. Sodišče ugotavlja, da se je do te tožnikove navedbe v izpodbijanem sklepu opredelila že tožena stranka in jo zavrnila z ugotovitvijo, da iz samih navedb tožnika izhaja, da se navedba ne nanaša na zdravstveno oskrbo v azilnem domu v Republiki Hrvaški, saj tam tožnik sploh ni iskal zdravstvene oskrbe. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v tožbi in na glavni obravnavi ni navajal, da bi njegovo zdravstveno stanje oziroma obstoj bolezni epilepsije predstavljalo oviro za vračanje v Republiko Hrvaško, tudi ni nasprotoval ugotovitvam tožene stranke, da ima Republika Hrvaška vzpostavljeno zdravstveno oskrbo za prosilce za mednarodno zaščito. Tožnik je navedel, da prejema zdravilo za epilepsijo v Republiki Sloveniji, pri čemer sodišče meni, da ni razloga za sklepanje, da tega zdravila ne bi prejemal tudi v Republiki Hrvaški. Zgolj neobrazložena trditev tožnika, da naj bi imela Republika Hrvaška slabo zdravstveno oskrbo ne zadošča za ugotovitev, da bi lahko vrnitev v Republiko Hrvaško kakorkoli poslabšala zdravstveno stanje tožnika do te mere, da bi to lahko predstavljalo ponižujoče ali nečloveško ravnanje. Tožena stranka je v upravni spis tudi vložila izjavo hrvaškega organa, ki je pristojen za izvajanje Dublinske uredbe, ki izrecno navaja, da ne obstaja nevarnost kršitve 4. člena Listine in 3. člena EKČP in da so prosilci obravnavani v skladu z EU standardi. V obvestilu hrvaških organov z dne 11.3.2024, ki se nahaja v spisu, v katerem so se izjavili za pristojno državo članico za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, je vsebovan tudi poziv, da jih naj pristojen slovenski organ vnaprej, najmanj 3 dni pred predajo, obvesti o zdravstvenem stanju tožnika in drugih okoliščinah, ki jih je treba upoštevati pri predaji. Teh izjav tožnik ni prerekal in sodišče ugotavlja, da je Republika Hrvaška sprejela tudi odgovornost za zdravstveno oskrbo tožnika, pri čemer ni razlogov za sklepanje, da bi bila zdravstvena oskrba v Republiki Hrvaški kakorkoli slabša od zdravstvene oskrbe, ki je je tožnik deležen v Sloveniji.

43.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti. Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.

44.Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča ne izhajajo iz tožnikovih trditev, da boleha za epilepsijo in da jemlje zdravila za to bolezen, za katere sicer tožnik ni predložil dokazov. Sodišče ugotavlja, da jemanje, domnevno predpisanega zdravila, ki ga je tožnik prvič navedel na glavni obravnavi, vsekakor predstavlja sprejetje preventivnih ukrepov, s katerimi je mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja (Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16). Tožnik tudi ni navajal, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Iz poročila AIDA (dopolnjeno 2023) in je sprejeto kot zaupanja vreden vir, je na str. 94 navedeno, da je zdravstvena oskrba za prosilce za mednarodno zaščito zagotovljena v zakonodaji Republike Hrvaške, prosilci imajo tudi v praksi zagotovljen dostop do zdravstvene pomoči v azilnih domovih v Zagrebu in Kutini. Sodišče tako ugotavlja, da bo zdravstvena oskrba za tožnika za zdravljenje epilepsije na voljo tudi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Glede tožnikove trditve, da mu na Hrvaškem niso nudili zdravstvene pomoči, ko je bil deležen epileptičnega napada sodišče ugotavlja, da se ta ni zgodil, ko je bil v azilnem domu ampak pred tem, kar izhaja iz njegove izjave, da se je napad zgodil,ko je na železniški postaji čakal na vlak za Slovenijo. Takrat tožnik še ni bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in se ta navedba tožnika v ničemer nanaša na zdravstveno obravnavo v azilnem domu. Tam po lastni izjavi zdravstvene oskrbe ni niti iskal. Tožnik sicer niti v tožbi, niti na glavni obravnavi ni navedel, da bi vrnitev v Republiko Hrvaško lahko kakorkoli poslabšala njegovo zdravstveno stanje oziroma, da bi bila epilepsija ovira za vrnitev v Republiko Hrvaško, prav tako ni predložil kakršnegakoli zdravstvenega potrdila oz. izkaza, ki bi dokazovalo stanje njegove bolezni. Sodišče ugotavlja, da je tožnik lahko sodeloval na glavni obravnavi in je sledil poteku le te brez vidnih težav in tudi sicer verjame tožniku, da pri njem obstaja bolezensko stanje epilepsije in da v ta namen jemlje predpisano zdravilo, vendar po oceni sodišča to stanje samo po sebi ne preprečuje vrnitve v Republiko Hrvaško. Sodišče ugotavlja, da iz samih navedb tožnika, podanih v postopku pred toženo stranko izhaja, da je tožnik navsezadnje ne glede na navedeno bolezensko stanje opravil pot preko več držav (Bolgarija, Bosna in Hercegovina ...) v Republiko Hrvaško in nato še v Slovenijo in da navedeno bolezensko stanje ni preprečevalo aktivnega gibanja tožnika, torej tudi samo dejstvo fizične vrnitve v Republiko Hrvaško ne bi smelo poslabšati njegovega bolezenskega stanja samo po sebi.

45.Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Glede zatrjevane slabše zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški se je tožena stranka opredelila tudi oz. dodatno v odgovoru na tožbo, pri čemer je sodišče to navedbo sprejelo, ker jo je tožnik podal šele v tožbi. V postopku pred toženo stranko je sicer navedel, da boleha za epilepsijo, do česar se je ta opredelila v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka je ugotovila, čemur se pridružuje tudi sodišče, da sistemske pomanjkljivosti glede zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški niso podane, kar se nanaša tudi na zdravstveno oskrbo za tožnikovo bolezensko stanje epilepsije. Sodišče ugotavlja, tudi ob upoštevanju navedenega poročila AIDA, ki je zaupanja vreden vir, da je tožena stranka pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem, vključno z zagotovljenim dostopom do zdravstvene oskrbe.

46.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013.

K točki II izreka

47.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

48.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

49.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Dublinski uredbi sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Dublinska uredba, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).

50.Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, "da obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred odločitvijo o tožbi ali pritožbi tem predan Republiki Hrvaški" torej tožnik ni v predlogu oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe odloga izvršitve izpodbijanega sklepa, konkretno navedel vseh okoliščin in vseh dejstev, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazal, da je takšna škoda zanj težko popravljiva. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

2Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

3Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Dublinske uredbe med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

4Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

5V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

6Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).

7Prav tam (87. točka obrazložitve).

8Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

9Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

10Prav tam (20. točka obrazložitve).

11Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

12Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

13Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

14SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

15Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

16C-578/16, točke od 73 do 75.

17Asylum Information Database (AIDA) je zbirka podatkov, ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnance (ECRE).

18Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila.

19Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

20Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

21Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 5

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 2, 2/7, 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.