Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Če v reviziji ni določene opredelitve vrednosti revizijsko izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, je taka revizija nepopolna.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne, revizija tožene stranke pa zavrže.

Obrazložitev

Tožnik si je 27.01.1994 med obveznim treningom juda za tekmovanje policistov poškodoval koleno. Od tožeče stranke je zahteval plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti 3,800.000 SIT, za strah 700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 SIT. Sodišče prve stopnje mu je za prvo obliko nepremoženjske škode odmerilo odškodnino na 2,500.000 SIT, za drugo na 400.000 SIT, za tretjo 1,500.000 SIT in za četrto ves zahtevani znesek. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 4.500.000 SIT. Sodišče je tožniku prisodilo tudi vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo, odločilo je še o pravdnih stroških, presežno zahtevno odškodnino za nepremoženjsko škodo pa zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje obe pravdni stranki vlagata pravočasni reviziji. Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi za nadaljnjih 2,100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik zatrjuje, da je bila kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva pred zakonom. V razlogih povzema ugotovljeni obseg telesnih bolečin in poudarja, da bodo bodoče bolečine trajale še zelo dolgo, podrobno našteva prestane nevšečnosti med zdravljenjem in opozarja na bodoče nevšečnosti, zaradi česar je ta del njegovega tožbenega zahtevka v celoti utemeljen. Odškodnina za strah je nenavadno nizka, saj je šlo za dve operaciji. Prenizka je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker sta sodišči očitno upoštevali le procentualno zmanjšanje in spregledali, da gre pri tožniku za nadpovprečno aktivnega človeka, za policista, ki za svoje redno delo ni več sposoben. Nezmožnost športno rekreativnih dejavnosti povzroča tožniku hude duševne bolečine, omejen pa je tudi pri domačih opravilih, ker zaradi poklekanja in prenašanja težkih bremen ne more več na primer čistiti tal. Tožnik v primerjavo ponuja dve zadevi, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina. Od nastanka škode do razsoje je poteklo šest let, sodišči pa tako dolgega čakanja na odškodnino nista upoštevali.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se tožniku odmeri primerno nižja odškodnina ali pa izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na vročeno revizijo nasprotne stranke, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročenih revizijah tudi ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Tožnikova revizija ni utemeljena, toženkina pa ni popolna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nekateri od povzetih razlogov tožnikove revizije nedovoljeno posegajo v dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katere pa so v tej fazi postopka zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani tako stranke kot tudi revizijsko sodišče. V ugotovitvah izvedenca in razlogih obeh sodb ni podlage za tožnikove sedanje trditve o nezmožnosti opravljanja dela policista in nezmožnosti opravljanja športno rekreativne dejavnosti.

V času poškodbe je tožnik že delal kot policist, star pa je bil 19 let. Končna diagnoza njegove poškodbe, kot sedaj izhaja iz izvedenskega mnenja, se glasi: raztrganina sprednje križne vezi levega kolena, izpah leve pogačice in hrustančni zlom medialne plohe leve pogačice. Raztrganina vezi je bila ugotovljena šele med to pravdo in je bil tožnik zato še enkrat operiran. Njegovo stanje se je potem izboljšalo. Poškodba kolena je bila huda, zdravljenje pa sprva konzervativno, narejena je bila tudi artroskopija levega kolena, med pravdo pa še operacija, v kateri so rekonstruirali raztrganino križne vezi. V bolnici je bil najprej sedem dni in kasneje deset dni, prestajal je številne nevšečnosti, več punkcij, zdravljenje z injekcijami, fizioterapijo v ambulanti in v zdravilišču, šest tednov nosil mavec, dva tedna uporabljal bergle, nato elastični povoj, nosil kolensko opornico, utrjeval stegenske mišice z vajami in hodil na številne kontrolne preglede. Po poškodbi je bil v bolniškem staležu deset mesecev, po operaciji z dne 01.09.1997 pa je bilo zdravljenje zaključeno 12.03.1998 ob kontrolnem pregledu pri ortopedu, nato je opravljal lažje delo do 01.09.1998, ko mu je bila dovoljena polna fizična obremenitev. Trajanje in intenzivnost samih telesnih bolečin sta bili znatni, saj so hude bolečine trajale skupaj 14 dni, celotno obdobje stalnih in občasnih srednjih in lažjih bolečin pa približno leto dni. Občasne lahke bolečine bo tožnik prestajal tudi v bodoče. Sodišči sta za tako ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti tožniku prisodili 2,500.000 SIT odškodnine.

Tožnik se je ob samem škodnem dogodku ustrašil, kasneje pa je bil šest mesecev utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Za to obliko nepremoženjske škode sta mu sodišči prisodili 400.000 SIT odškodnine. Izvedenec je v zvezi s kasnejšo operacijo potrdil tudi obstoj zaskrbljenosti za izid do zaključka tega zdravljenja.

Gibljivost in stabilnost tožnikovega kolena se je po drugi operaciji bistveno izboljšala. Zato je izvedenec procentualno oceno zmanjšanja tožnikovih aktivnosti spremenil od prejšnjih 15,5 na 12 %. Revizija neutemeljeno očita sodiščema, da naj bi upoštevali le navedene odstotke, saj je sodišče prve stopnje povzelo tako tožnikovo izpoved kot izvedenčeve ugotovitve. Izvedenec je pojasnil, da tožnik ima in bo imel trajne težave s počepanjem in poklekanjem ter pri daljši hoji po strmini, zlasti navzdol. Tožnik pa je izpovedal, da ne more poklekniti, da mu ob večjih obremenitvah koleno oteče, da pri običajni hoji po ravnem nima težav, da nima več občutka nestabilnosti kolena, da je opustil borilne športe, se pa še vedno ukvarja s tenisom, čeprav v manjši meri, da igra namizni tenis, pri tekanju pa izbira raven teren (listovna št. 68 spisa). Drugačne revizijske trditve so zato neupoštevne. Tožnik se z rekreativnim športom še vedno ukvarja, čeprav v manjšem obsegu kot prej. Ker izvedenec ugotavlja, da je bila tožniku po zaključku drugega zdravljenja dovoljena polna fizična obremenitev, ni podlage za tožnikovo revizijsko trditev, da je še sedaj nesposoben za delo policista. Za duševne bolečine zaradi ugotovljenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta sodišči tožniku prisodili 1,500.000 SIT odškodnine.

Ob tako ugotovljenem obsegu nepremoženjske škode tožnik neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči z odmero 4,400.000 SIT odškodnine za vse tri revizijsko sporne oblike nepremoženjske škode (in še 100.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) pravilno uporabili kriterije iz navedenih zakonskih določb za prisojo pravične denarne odškodnine in da sta pri tej prisoji ustrezno ovrednotili tudi okoliščine, ki jih tožnik v reviziji poudarja, torej njegovo mladost in trajanje bodočih telesnih in duševnih bolečin. Znesek 400.000 SIT za strah je primerna odškodnina za tožnikovo zaskrbljenost v vsem trajanju, torej tudi v zvezi z drugo operacijo.

Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo in pri tem ugotovilo, da je izpodbijana prisoja ustrezno umeščena v okvir sicerjšnje prisoje odškodnin v podobnih zadevah. Od vložitve tožbe do izdaje sodbe je res poteklo pet let, vendar pa se je tožnik še v času te pravde zdravil, druga operacija pa je izboljšala njegovo zdravstveno stanje. V reviziji ponujena primerjava z dvema odškodninskima zadevama ni primerna, ker gre v prvi zadevi za popolnoma drugačno poškodbo, v drugi pa je iz razlogov revizijske odločbe razvidno, da je vložil revizijo le tožnik in da po oceni revizijskega sodišča prisojena odškodnina predstavlja velik znesek. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more predstavljati kršitve ustavne pravice do enakega varstva pred zakonom, tožnik pa trditve o zatrjevani kršitvi ustavne pravice ni konkretiziral. Po vsem obrazloženem v tožnikovi reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo njegovo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.

Iz toženkine revizije ni mogoče ugotoviti, koliko znaša revizijsko izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek 367. člena ZPP). Toženka zahteva le, naj revizijsko sodišče tožniku prisodi primerno nižjo odškodnino. S tako zahtevo toženka ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Navedba v uvodu njene revizije "zaradi plačila 6,777.150 SIT" povzema višino celotnega tožnikovega odškodninskega zahtevka, tožniku pa je bil pravnomočno prisojen nižji znesek. Iz revizijskega predloga za primerno znižanje odškodnine izhaja samo, da tudi po toženkinemu stališču tožnik utemeljeno zahteva plačilo določene odškodnine. Kolikšen je ta del, je ostalo neopredeljeno, s tem pa je tudi neopredeljeno, kolikšen je revizijsko izpodbijani del sodbe druge stopnje. Toženka take opredelitve ne more prepustiti ugibanju ali celo odločitvi revizijskega sodišča. Njena dolžnost je, da opredeljeno navede višino revizijsko izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Od take opredelitve je namreč odvisna ocena, ali je revizija sploh dovoljena. Če v reviziji ni določne opredelitve vrednosti revizijsko izpodbijanega dela sodbe druge stopnje, je taka revizija nepopolna. Revizijsko sodišče nima v nobeni specialni določbi ZPP podlage, da bi s tako revizijo ravnalo tako, kot ravna sodišče prve stopnje z nepopolno vlogo (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002). Zato je na podlagi 377. člena ZPP zavrglo toženkino revizijo in z njo tudi toženkine priglašene revizijske stroške.