Jedro

V skladu z zakonom je oškodovanec upravičen do povrnitve celotne odškodnine (190. člen ZOR), torej tudi do povrnitve stroškov, ki jih je imel z ukrepi za preprečevanje nadaljnje škode. Vendar pa morajo biti oškodovančevi ukrepi vsaj teoretično sposobni preprečiti nadaljnjo škodo, ki izvira oziroma je v vzročni zvezi z ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji oškodovalca, kar pa v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta M. B. (v nadaljevanju prvotožena stranka oziroma prvotoženka) in D. M., (v nadaljevanju drugotožena stranka oziroma drugotoženec) dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati S. z. z. GIZ (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnik) znesek 41.589,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.742,43 EUR od 9.7.1997 dalje do plačila oz. dokler višina zapadlih obresti ne doseže glavnice, od zneska 12.219,59 EUR od 4.3.2000 dalje do plačila oz. dokler višina zapadlih obresti ne doseže glavnice in od zneska 26.627,67 EUR od 13.4.2001 dalje do plačila oz. dokler višina zapadlih obresti ne doseže glavnice. Prvotoženki je naložilo še plačilo dodatnega zneska 1.126,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2000 dalje oz. dokler višina zapadlih obresti ne doseže glavnice. Hkrati je odločilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.751,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. Večji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila tako tožeča stranka (zoper zavrnilni del) kot drugotoženec (zoper obsodilni del, ki se nanaša nanj), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). V obeh pritožbah je predlagana sprememba oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev v ponovno sojenje.

Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja, da je morala zaradi ponarejenih zelenih kart, s katerimi so razpolagali turški avtoprevozniki, povrniti svoji članici, Z. T. d.d., zneske, ki jih je bila slednja dolžna izplačati v skladu z določili Londonskega interbiro sporazuma (listina A83). Navedeni sporazum sicer res določa, da je potrebno povrniti škodo, ki so jo tretjim osebam povzročili imetniki zelenih kart, četudi so slednje ponarejene, vendar je imela tožeča stranka vseeno interes ter dolžnost odkriti in iz prometa odstraniti vse zelene karte z določenimi številkami, ki so bile očitno dvojno natisnjene. S tem ko je uničila celo serijo kart s številkami in oznakami, kakršne so imele ponarejene zelene karte, je zmanjšala morebitno nevarnost in škodo. Stroški, ki so nastali pri zamenjavi zelenih kart, ki so bile ponarejene, predstavljajo dodatno škodo, do povrnitve katere je tožeča stranka nedvomno upravičena. Kot je razvidno iz zapisnika o inventuri zelenih kart z dne 5.9.1996 in obračuna stroškov o zamenjavi zelenih kart istega dne, ki ju je Z. T. d.d. izstavila tožeči stranki, znaša skupen znesek te škode 17.474,79 EUR (prej 4.187.660,50 SIT). Glede na to, da je 5.11.1996 tožeča stranka te stroške poravnala Z. T. d.d., meni, da je sodišče prve stopnje ta del zahtevka neutemeljeno zavrnilo. Enako navaja glede nadaljnje škode, ki jo je imela zaradi plačila stroškov strokovnega uničenja celotne serije zelenih kart, ki so znašali 115,02 EUR (prej 27.562,50 SIT) in jih je tožeča stranka poravnala 28.10.1996. Tožeča stranka izpostavlja, da je bila zavrnitev zahtevka za navedeno dodatno škodo, ki je njej oziroma njeni članici nastala zaradi ponarejenih zelenih kart, zanjo nedvomno presenečenje, saj nobena izmed toženih strank zahtevka tožeče stranke v tem delu ni prerekala, niti škoda v tem delu za toženi stranki ni bila sporna. Po mnenju tožeče stranke bi jo moralo sodišče prve stopnje tekom postopka v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti, da bi bilo potrebno ta del zahtevka dodatno utemeljiti. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 312/03 z dne 15.9.2005, iz katere po mnenju tožeče stranke jasno izhaja, da mora sodišče stranko,v primeru, če slednja ne navede vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ne ponudi ustreznih dokazov zanje, na take pomanjkljivosti opozoriti. Tožeča stranka zaključuje, da ji je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339 člena ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sama podala zadostne tožbene trditve, ki se nanašajo na zavrnjeni del zahtevka, glede na to, da toženki tega dela zahtevka nista izpodbijali. V kolikor bi jo sodišče prve stopnje opozorilo na pomanjkljivosti, bi še dodatno opozorila na dokazno gradivo, ki se že nahaja v spisu in ga sedaj izpostavlja v pritožbi.

Drugotoženec v odgovoru na vročeno pritožbo tožnice predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Vložil pa je tudi svojo pritožbo v kateri izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da obstaja vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, da ni ravnal protipravno ter da je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazal, da za škodo tožeče stranke ni odgovoren. Drugotoženec poudarja, da sam ni slutil, da naj bi bile karte ponarejene. V pritožbi izrecno zapiše, da se mu cena zelenih kart na tržnici glede na ceno drugih ponarejenih dokumentov, ni zdela tako visoka, da bi to nakazovalo nezakonitost. Prav tako se mu ni zdelo nenavadno, da so bile zelene karte, ki jih je dobil na tržnici, neizpolnjene. Kot laik se je zanašal na podjetje prvotoženke, ki je bilo registrirano in je delovalo v pravem prometu. Še preden je zelene karte izročil preko A. G. prvotoženki oziroma njenemu podjetju, se je prepričal, da ima podjetje prvotoženke ustrezne reference. Drugotoženec meni, da je bila izključno prvotoženka kot podjetnica dolžna preveriti pristnost zelenih kart, preden jih je posredovala kupcu iz Nemčije. Navaja, da izvedeni dokazni postopek ne daje nikakršne podlage za zaključek, da je bil član organizirane kriminalne skupine. Sam je sodeloval samo z A. G., kar je slednji potrdil tudi v kazenskem postopku, kjer so priče ter prvotoženka valile krivdo drug na drugega. Prvotoženko je spoznal samo zato, ker se je hotel prepričati, s kom posluje. Od nje je dobil zagotovila, da je vse legalno. Drugotoženec ni imel nikakršnega namena oškodovati tožnika, temveč je hotel le zaslužiti, da bi pomagal svoji hčerki, zato meni, da ni podana njegova odgovornost, saj ni ravnal niti naklepno niti iz hude malomarnosti. Njegovo ravnanje tudi ni protipravno oziroma nedopustno, saj zelenih kart ni ponarejal, prav tako pa se tudi ni zavedal, da so ponarejene. Prepričan je, da kazenski postopek zoper njega ne bi bil ustavljen, če bi bilo njegovo ravnanje protipravno. Drugotoženec nadalje očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sprejemalo enostavne in neobrazložene zaključke glede obstoja vzročne zveze. V zvezi z vzročno zvezo namreč izrecno izpostavlja, da je glede na različne številke o količini zelenih kart, ki so bile v obtoku ter glede na različne dobavitelje teh kart, nesprejemljiv zaključek, da je škoda tožeči stranki nastala prav na podlagi kart, ki jih je preko A. G., izročil prvotoženki on. Navaja, da sodišče ne obrazloži, kako je prišlo do takšne ugotovitve, saj je on tekom postopka izrecno zanikal, da bi dobavil karte z začetnimi številkami 17 in 18, ki so jih z veliko verjetnostjo dobavljali drugi dobavitelji. Sam pa je sodišču predložil tudi svoje zapise iz katerih izhaja, da je on dobavljal zelene karte z začetno številko 16. Omenjene listine je sodišče prve stopnje po mnenju drugotoženca ocenilo zmotno.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo drugotoženca odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnanje tožencev pravilno opredelilo kot nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju z določbo 16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da sta toženca sodelovala pri posredovanju ponarejenih mednarodnih kart za zavarovanje motornega vozila oziroma t.i. zelenih kart v pravni promet. V konkretni zadevi gre za ponaredke zelenih kart, ki jih je sicer z dovoljenjem in po pooblastilu tožeče stranke fizično izdajala tožničina članica, Z. T. d.d.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeči stranki zaradi ponarejenih zelenih kart nastala škoda, saj je morala svoji članici, Z. T. d.d., povrniti zneske, ki jih je bila slednja, v skladu s 5. členom Londonskega interbiro sporazuma (listina A83), dolžna izplačati oškodovancem v prometnih nesrečah, katere so povzročili imetniki ponarejenih zelenih kart. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je drugotoženec na podlagi 206. člena ZOR dolžan skupaj s prvotoženko nerazdelno povrniti tožeči stranki odškodnino, ki je bila vtoževana na podlagi ponarejenih zelenih kart z oznako SLO-05 in začetnimi številkami 18. Znesek 1.126,55 EUR, ki ga je tožnica poravnala na podlagi zelene karte št. SLO-05 1970139, pa je naložilo v plačilo zgolj prvotoženki, saj je ugotovilo, da pri posredovanju te zelene karte v pravni promet drugotoženec ni sodeloval. O pritožbi drugotožene stranke Navedbe drugotoženca v pritožbi o tem, da sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da je do škode tožeče stranke prišlo prav na podlagi kart, ki naj bi jih izročil toženec, niso utemeljene. Toženec sedaj zanika, da bi dobavil zelene karte z začetnimi številkami 17 in 18, vendar je v izpovedi, dani pred preiskovalnim sodnikom v kazenskem postopku, to dejstvo potrdil sam, kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (glej izpodbijano sodbo str.6). Iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom namreč izhaja, da je drugotoženec izjavil sledeče: "Jaz sem dobival vedno zelene karte z začetnimi številkami 17 in 18, one druge karte pa imajo začetne številke 348 in na teh drugih so večje številke kot na teh, kot sem jih dobival jaz." (glej Zapisnik o zaslišanju obdolženca z dne 29.3.1996 listovna številka A174 tega spisa, str. 6-7). Iz navedenega zapisnika prav tako izhaja, da se je drugotoženec odpovedal zagovorniku, zato dejstvo, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil prisoten na zaslišanju v kazenskem postopku tudi njegov zagovornik, ni bistvenega pomena. Z vidika tega (pravdnega) postopka je odločilnega pomena, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti povzelo njegove izjave, ki potrjujejo, da je dobavljal oziroma dobival ponarejene zelene karte z začetnimi številkami 18, med katerimi so tudi ponarejene zelene karte na podlagi katerih je tožeča stranka izplačala odškodnine. V konkretni zadevi od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da ona dokaže, da se nadaljnje številke ponarejenih zelenih kart, ki jih je prvotoženki dobavil drugotoženec, ne ujemajo s številkami ponarejenih zelenih kart na podlagi katerih se vtožuje plačilo odškodnine. Sicer pa je načeloma mogoče sprejeti nižji dokazni standard v položajih, ko opravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 584/2008). Čeprav so prvotoženki dobavljali ponarejene zelene karte tudi drugi dobavitelji, je sodišče prve stopnje torej pravilno štelo, da je z zgoraj navedeno ugotovitvijo dokazno breme prešlo na drugotoženca, ki s svojimi nasprotnimi dokazi ni uspel prepričati sodišča prve stopnje, da ponarejenih zelenih kart, na podlagi katerih se vtožuje odškodnina, ni dobavil on. Pritožbeno sodišče namreč sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da drugotoženec ni dokazal, da je zagovor pred preiskovalnim sodnikom podal pod pritiskom groženj in prav tako v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje o neprepričljivosti predloženih zapisov drugotoženca iz katerih naj bi izhajalo, da je toženki dobavljal le zelene karte z oznako SLO-05 in začetnimi številkami 1669555 in naslednje.

Tudi pritožbene navedbe o tem, da drugotoženec ni vedel, da so zelene karte, ki jih je posredoval prvotoženki preko A. G., ponarejene, niso utemeljene. Drugotoženec glede tega v svoji pritožbi ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje (glej izpodbijano sodbo na str.5) in na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Po oceni pritožbenega sodišča že ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugotoženec kupil ponarejene zelene karte na tržnici od "Zagrebčanov", ki so, po izpovedbi samega drugotoženca, poslovali s ponarejenimi listinami, in se skrivali pred policijo, ne pušča dvoma, da je drugotoženec vedel, da gre za ponaredke. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je to vedela tudi prvotoženka. Ob navedenem so pritožbene navedbe, da bi morala prvotoženka preveriti pristnost listin, preden jih je posredovala naprej, brezpredmetne.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v skladu s 14. členom ZPP vezano le na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in da vsako protipravno dejanje še ni kaznivo dejanje. Prav tako v tej zadevi ni odločilno vprašanje, ali je bil drugotoženec član organizirane skupine ali ne, zato drugotoženec zmotno meni, da bi bilo treba v tem postopku ugotoviti, kdo vse je bil član organizirane skupine, na kakšen način so bili povezani, ter kakšen je bil odnos med njimi. Za ugotovitev nedopustnosti oziroma protipravnosti drugotoženčevega ravnanja v tem (pravdnem) postopku zadostuje ugotovitev, da je drugotoženec v promet posredoval zelene karte, za katere je vedel, da so ponarejene, mimo pooblastil, in na škodo tožeče stranke.

Drugotoženec navaja, da ni imel namena oškodovati tožeče stranke, ampak je hotel le zaslužiti, da bi pomagal svoji hčerki in se je zanašal na to, da posluje z registrirano družbo, ki se ukvarja z zavarovalniškimi posli. Iz tega zaključuje, da mu ni mogoče očitati, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Glede obstoja odgovornosti v ožjem pomenu, velja v pravdnem postopku obrnjeno dokazno breme. Drugotoženec bi moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR) in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženčev zagovor, da je sklepal, da je vse v redu, ker je videl pri prvotoženki pogodbe glede zelenih kart in dobival od nje zagotovila, da je vse legalno. Ob dejstvu, da je vedel, da prvotoženki posreduje ponarejene zelene karte, je vedel tudi, da so prav te zelene karte namenjene za Nemčijo (glej izpodbijano sodbo na str. 6). Drugotoženčev primarni motiv, da pride do zaslužka, pa ne izključuje njegove odgovornosti za nastalo škodo.

O pritožbi tožeče stranke Kot izhaja iz njenih pritožbenih navedb, tožeča stranka izrecno graja zgolj tisti del zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo povračilo stroškov, ki so nastali z menjavo in uničenjem cele serije zelenih kart z začetno oznako SLO-05. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta del zahtevka utemeljeno zavrnilo. V skladu z zakonom je oškodovanec sicer upravičen do povrnitve celotne odškodnine (190. člen ZOR), torej tudi do povrnitve stroškov, ki jih je imel z ukrepi za preprečevanje nadaljnje škode. Vendar pa morajo biti oškodovančevi ukrepi vsaj teoretično sposobni preprečiti nadaljnjo škodo, ki izvirajo oziroma so v vzročni zvezi z ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji oškodovalca, kar pa v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da menjava in uničenje cele serije zelenih kart ni bila potrebna zaradi zmanjšanja ali preprečitve nastanka škode. Tožnica oziroma Z. T. d.d. je bila namreč, v skladu s 5. členom Londonskega interbiro sporazuma (listina A83), dolžna izplačati odškodnino, ki jo je s svojim vozilom povzročil imetnik zelene karte, čeprav je razpolagal s ponaredkom. Tožeča stranka torej z uničenjem cele serije kart niti teoretično ni mogla preprečiti nastanka škode, zato med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji in vtoževano dodatno škodo, oziroma stroški, ki so nastali zaradi navedenih dodatnih ukrepov tožeče stranke, ni podane pravnorelevantne vzročne zveze. Poleg tega pa so poslovni razlogi za zamenjavo zelenih kart obstajali pred in po ugotovljenem nedopustnem ravnanju tožencev, in sicer zaradi obstoja dvojno natisnjenih kart (enkrat za prave zavarovance, drugič za nelegalno prodajo). V postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da sta toženca posredovala v pravni promet relativno majhno število ponaredkov, glede na 356.781 uničenih oz. zamenjanih zelenih kart. Odločba ustavnega sodišča RS opr. št. Up-312/03 trditvenega in dokaznega bremena glede odločilnih dejstev ne prelaga na sodišče in sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pravilno odločilo v okviru pravočasno postavljenih trditev in predlaganih dokazov o odločilnih dejstvih. Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, je ugotovilo, da zahtevek glede dodatne škode ni utemeljen in ne morebiti, da bi bil nesklepčen. V nasprotju z zadevo, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-312/03, sta toženca v tej zadevi prerekala obstoj odškodninskega razmerja med njima in tožečo stranko. Sicer pa tožeča stranka niti v pritožbi ne konkretizira natančneje, kako je z menjavo in uničenjem cele serije zelenih kart preprečila nadaljnjo škodo oziroma kakšno morebitno nevarnost in škodo je s tem preprečila glede na zgoraj navedena določila 5. člena Londonskega interbiro sporazuma (listina A83).

Razlogi, zaradi katerih sta bili pritožbi vloženi, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tako tožeča stranka kot drugotoženec s svojo pritožbo nista uspela, zato nosita vsak svoje stroške pritožbe. Vsaka stranka nosi tudi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj nista navajali ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje v uvodu in izreku izpodbijane sodbe napravilo očitno pisno pomoto pri navajanju priimka drugotoženca, D. M., kar bo moralo odpraviti s popravnim sklepom.