Jedro

Po določbi četrtega odstavka 206. člena ZOR tedaj, ko ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, pa ni mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. V takem primeru gre za t. i. alternativno vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugi toženec je dolžan tožeči stranki povrniti 755,97 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Slovensko zavarovalno združenje je bilo na podlagi Londonskega interbiro sporazuma izdajatelj zelenih kart, fizično pa so zelene karte izdajale posamezne zavarovalnice, članice združenja, med njimi tudi Zavarovalnica. Ta je leta 1996 prejela več odškodninskih zahtevkov za škodo, ki so jo povzročili vozniki tovornjakov iz Turčije. Ugotovljeno je, da so bile zelene karte, ki naj bi jih za ta vozila izdala Zavarovalnica, ponarejene. Zavarovalnica je bila ne glede na ponareditev zelenih kart škodo dolžna likvidirati, Slovensko zavarovalno združenje pa ji je moralo izplačila refundirati. Vsoto teh zneskov in povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi nadomestitve zelenih kart, uničenja ponarejenih in podobno, je tožeča stranka v tej pravdi zahtevala od obeh tožencev, ki naj bi ponarejene zelene karte spravljala v promet, med drugim prodajala turški agenciji H. v Nemčiji.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in je na podlagi 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oba toženca zavezalo k solidarnemu plačilu 41.589,69 EUR z zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da sta ponarejene karte v taki vrednosti spravila v promet skupno in ob sodelovanju vsaj še ene osebe A. G. Poleg tega je prvo toženko samo zavezalo še k plačilu 1.126,55 EUR.

3. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Drugi toženec D. M. sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev. Trdi, da je v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opozoril na neobrazloženost zaključka, da so tožeči stranki škodo povzročile prav zelene karte, ki jih je dobavil drugi toženec ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, ki dokazujejo nasprotno, na primer da so obstajali še drugi dobaviteljic ponarejenih zelenih kart, da številke prevzetih kart niso bile navedene na vseh potrdilih, ki jih je izdal H. in da številke kart, ki jih je dobavil toženec, niso bile ugotovljene. Zato ni mogoče z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da so prav karte, ki naj bi jih dobavil drugi toženec, povezane s škodo tožeče stranke. Do očitkov drugega toženca, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o vzročni zvezi neobrazložene, se pritožbeno sodišče ni opredelilo, pač pa je postopkovno hibo premostilo s prevalitvijo dokaznega bremena na drugega toženca. Menilo je namreč, da za vzpostavitev vzročne zveze zadošča, da je bil drugi toženec nesporno eden izmed dobaviteljev in da je s tem tožnica zadostila dokaznemu bremenu. Tako stališče je materialnopravno zmotno, saj mora vzročno zvezo dokazati tožnik. Dokazati jo mora vselej s stopnjo gotovosti in nižji dokazni standard, s katerim se je zadovoljilo pritožbeno sodišče, ne zadošča. 5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Poudarja, da drugi toženec pod krinko neobrazloženo zatrjevanih revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava v resnici zgolj graja dejanske zaključke, na katerih temelji izpodbijana odločitev, kar je nedovoljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vse zelene karte, na podlagi katerih je Zavarovalnica oškodovancem izplačala v tej pravdi obravnavano odškodnino, v promet spravila prva toženka M. B. Ugotovilo je tudi, da je M. B., ki se je ukvarjala s preprodajo ponarejenih zelenih kart, pri tem sodelovala ne le z D. M. ter A. G., pač pa da je karte kupovala tudi od drugih (poimensko neugotovljenih) oseb. Vloga drugega toženca je bila kupovati ponarejene zelene karte in jih prvi toženki izročati preko A. G., prva toženka pa jih je nosila v Nemčijo in prodajala turški družbi H. Končno je ugotovilo še, da je M. B. tiste zelene karte, ki so bile podlaga za izplačilo v tem postopku obravnavanih odškodnin in katerih serijske številke so se pričele s številko 18, izročil prav D. M. Pri tem se je oprlo na izpoved imenovanega v preiskavi, da je sam kupoval le zelene karte, ki so se pričele s številkama 17 in 18. 8. Ne drži revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegovo pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da škoda tožečih strank izvira prav iz zelenih kart, ki jih je prvi toženki dobavil prav on ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, ki dokazujejo nasprotno (da so obstajali še drugi dobavitelji ponarejenih zelenih kart, da številke prevzetih kart niso bile navedene na vseh potrdilih H., da številke kart, ki jih je dobavil revident, niso bile ugotovljene …) ter da je dokazno breme, da vsa tu obravnavana škoda izvira prav iz „njegovih“ zelenih kart, nedovoljeno prevalilo nanj. Odgovorilo mu je s pojasnilom o porazdelitvi dokaznega bremena, to pojasnilo pa je po presoji revizijskega sodišča pravilno: drugi toženec bi moral dokazati, da so bili posamezni zneski odškodnine (in kateri) izplačani na podlagi zelene karte, ki jo je M. B. izročil kdo drug. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je sicer res, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika.(1) Tožeča stranka je zahtevala, da ji morata toženca plačati odškodnino. Splošno pravilo odškodninskega prava iz prvega odstavka 154. člena ZOR je, da mora, kdor drugemu povzroči škodo, to škodo povrniti. Škodo mora dokazati tožnik, prav tako tudi vzročno zvezo. Sklep, da je tožeči stranki nastala škoda (tudi) z ravnanjem drugega toženca, bi moral biti skladno s pravkar navedenim utemeljen z ugotovitvijo, da je bila odškodnina v celotnem obsodilnem delu sodbe plačana prav na podlagi zelenih kart, ki jih je M. B. posredoval D. M. Stališče pritožbenega sodišča, da je slednje izkazano ob nekoliko znižanem dokaznem standardu, zaradi česar je zadoščala ugotovitev, da so bile odškodnine izplačane na podlagi zelenih kart z začetnimi številkami 18 in ker je s tem dokazno breme, da zelenih kart ni dobavil on, prešlo na drugega toženca, je pravilno. Upoštevati je treba, da tožeča stranka ni mogla vedeti, od koga je M. B. pridobila posamezne zelene karte, ki so bile podlaga za izplačilo odškodnin, na drugi strani pa, da so bile podlaga za izplačilo odškodnin ponarejene zelene karte z enakimi začetnimi številkami kot tiste, ki jih je imenovani posredoval revident. Zato je bilo dokazno breme tožeče stranke dokazati vzročno zvezo med ravnanjem drugega toženca in svojo škodo, z vidika pretežno uveljavljenega dokaznega standarda prepričanja oziroma gotovosti, res nesorazmerno težko. Revizijsko sodišče tako soglaša z drugostopenjskim, da so opravičeni razlogi zahtevali olajšanje dokaznega bremena in dejstvo, da je sporne zelene karte izročil prav drugi toženec, šteti za dokazano navkljub temu, da to vendarle ni ugotovljeno z vso gotovostjo. Prav tako pomembno kot pravkar navedeno pa je tudi dejstvo, da je tožnik zgolj zanikal, da bi vse sporne zelene karte posredoval on sam in da ni ravnal skladno z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena; po določbi 212. člena ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Golo zanikanje, kakršnega se je poslužil drugi toženec, ne zadošča. Ne gre torej za položaj, ko bi bilo breme dokaza ključnega pravnorelevantnega dejstva prevaljeno na toženo stranko, pač pa za položaj, ko je tožeča stranka to dejstvo dokazala (iz opravičenih razlogov sicer z nižjim dokaznim standardom), tožena stranka pa ga zgolj z nesubstanciranim prerekanjem dokaza ni ovrgla (kar bi drugotoženec lahko storil že s tem, da bi npr. najprej trdil in nato dokazal, katere zaporedne številke so imele zelene karte, ki jih je posredoval M. B.).

9. Sicer pa okoliščina, ali je zelene karte, na podlagi katerih je Zavarovalnica oškodovancem izplačala odškodnine, tožeča stranka pa plačani znesek refundirala navedeni zavarovalnici, M. B. posredoval prav D. M., ni odločilna. V preprodajo ponarejenih zelenih kart je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne, vpletenih več oseb, med njimi tudi drugi toženec (poleg M. B. najmanj še A. G.). Ker je tako, ne more biti dvoma, da je škodo povzročil nekdo od tistih, ki so bili - vključno z drugim tožencem - v preprodajo vpleteni, to pa pomeni, da za škodo, ki so jo povzročili s svojim ravnanjem, odgovarjajo solidarno. Po določbi četrtega odstavka 206. člena ZOR namreč tedaj, ko ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, pa ni mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. V takem primeru gre za t. i. alternativno vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo.(2) Na ta način je v primerih, ko je potencialnih povzročiteljev iste škode več, zakonodajalec omilil dokazno breme oškodovanca, ki bi sicer moral po splošnih pravilih odškodninskega prava dokazati protipravnost ravnanja vsakega potencialnega povzročitelja, vzročno zvezo med tem ravnanjem in škodo ter nastanek škode; oškodovančev položaj je omilil prav s tem, da mu ni treba dokazovati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja in škodo. Zato je materialnopravno zgrešena ključna teza drugotoženčeve revizije, da vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodo tožeče stranke ni z gotovostjo dokazana.

10. Revizija je po povedanem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega postopka. Ti so ji nastali v zvezi s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče jih je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in jih po določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo drugemu tožencu.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe II Ips 961/2008, II Ips 755/2007 in II Ips 756/2008 ter druge.

Op. št. (2): Primerjaj Plavšak N., V.: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1071.