Jedro

Za škodo, ki so jo povzročili s svojim protipravnim ravnanjem organi bivše pravne osebe Mesta Ljubljana so lahko tožene, kot enotni (nujni) sosporniki kvečjemu, novo nastale občine, kot pravne naslednice Mesta Ljubljana, dokler ni med njimi dosežen sporazum o razdelitvi premoženja Mesta Ljubljana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka 1 in 3 izreka) tako spremeni, da se glasi: "Tožbeni zahtevek tožnika, da so mu toženke nerazdelno dolžne plačati 7,956.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 dalje do plačila, se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške, in sicer toženi Mestni občini Ljubljana 108.750,00 SIT, toženim Občinam Brezovica, Ig, Medvode, Škofljica in Vodice, nerazdelno 243.696,40 SIT ter toženim Občinam Dobrova - Horjul - Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani in Velike Lašče, nerazdelno 221.122,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so tožene občine nerazdelno dolžne plačati tožniku odškodnino v znesku 7,956.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 dalje, do plačila. V presežku je obrestni del zahtevka tožnika zavrnilo. Toženkam je naložilo, da so nerazdelno dolžne povrniti tožniku 325.125,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka bi morala, po mnenju sodišča prve stopnje, izpolniti v paricijskem roku, kar ji nalaga pravnomočna sodna odločba (Sodišča združenega dela v Ljubljani z dne 17.2.1992, opr. št. S 2015/91). Sodna izvršba, ki je v teku, predstavlja le skrajno sredstvo. Nespoštovanje (odklanjanje prostovoljne izpolnitve) obveznosti, naloženih s sodnimi odločbami, je zato protipravno ravnanje tožene stranke. Sredstva za gradnjo solidarnostnih stanovanj so se združevala v okviru Samoupravne stanovanjske skupnosti ljubljanskih občin in še niso bila razdeljena med novo nastale tožene občine. Izjava direktorja Stanovanjskega sklada kaže, da tožena stranka ni pripravljena prostovoljno izpolniti, kar ji je naloženo z odločbo sodišča. Škoda, ki jo je utrpel tožnik zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, na podlagi teoretičnega (abstraktnega) izračuna sodnega izvedenca A. P., ki ga prvo sodišče sprejema, kot edino možnega, znaša 9,394.716,00 SIT. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe še ugotavlja, da bi tožnik kot invalidski upokojenec nedvomno lahko zbral sredstva za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu v znesku 1,105.284,80 SIT ter je verjetno, da bi odkupil stanovanje, če bi mu ga dodelila tožena stranka, na podlagi predmetne sodne odločbe. V mejah postavljenega tožbenega zahtevka je zato prvostopno sodišče tožniku prisodilo odškodnino v zahtevani višini 7,956.520,00 SIT z obrestmi od 1.4.1998 dalje, kar predstavlja razliko vrednosti stanovanja, za katero je tožnik oškodovan. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tožena Mesta občina Ljubljana, ki predlaga, da naj se sodbo v celoti razveljavi zaradi ponovnega sojenja na prvi stopnji. S pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa sodbo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica ne sprejema očitkov sodišča prve stopnje, da je njeno ravnanje v konkretnem primeru protipravno (napad na pravni red). Tožena stranka navaja, da zagotavlja pravice vsem državljamom pod enakimi pogoji, kljub tožnikovim odklonilnim stališčem do ponudenih stanovanj in ob upoštevanju, da gre za dodelitev solidarnostnega stanovanja. V sklepu, s katerim je bilo odločeno o zamenjavi stanovanja, ni navedeno, v katerem predelu Ljubljane ali izven nje, naj bo stanovanje, zato je vprašljiv v tem smislu izračun izvedenca. Tožeča stranka bi lahko odkupila stanovanje, ki ga zaseda, ne more pa imeti dveh stanovanj oziroma prejeti vtoževani znesek brez kakršnekoli obveznosti glede izselitve iz stanovanja, ki ga uporablja. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in jo zavrača. Pritožba je utemeljena. Pomembno je, kar navaja tožeča stranka kot podlago za svoj zahtevek in v tem smislu povzema tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Tožnik namreč opira svoj odškodninski (denarni) zahtevek na dejstvo, da zaradi protipravnega ravnanja Mesta Ljubljane, ki ni izpolnilo to, kar mu je bilo naloženo s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela Ljubljana z dne 17.2.1992, opr. št. S 2015/91, ni odkupil stanovanja, ki bi mu moralo biti dodeljeno, na podlagi omenjene odločbe sodišča, zaradi česar je na izgubi za vtoževani znesek. Odločilno je, na podlagi teh trditev tožnika, poleg dejstva, da je tožnik utrpel vtoževano škodo, dejstvo nedopustnosti ravnanja Mesta Ljubljane, ker ni v paricijskem roku, ki ga je imelo na voljo za prostovoljno izpolnitev tega, kar mu je bilo naloženo z odločbo sodišča, dodelilo tožniku stanovanja in končno dejstvo pravno relevantne vzročne zveze med izgubljenim dobičkom in koristjo tožnika (škodo) in ravnanjem tožene stranke v konkretnem primeru. Tožnik mora dokazati, da je v tem primeru izgubljeni dobiček, to je škoda, nastala, kot to navaja tožnik, zaradi protipravnega ravnanja prvotno tožene stranke, Mesta Ljubljane oziroma njenih delavcev. Vsakdo ima namreč pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim dejanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odst. 26. čl. Ustave RS). Posledica protipravnega ravnanja Mesta Ljubljane oziroma njenih organov je, kot to misli tožnik in se s tem strinja sodišče prve stopnje, da se njegovo premoženje ni povečalo z nakupom dvosobnega stanovanja, ki bi mu moralo biti dodeljeno, za vtoževani denarni znesek (izgubljeni dobiček). V smislu tožnikovih navedb je mogoče le sklepati, da je bila škoda povzročena, ker mu pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, ni bilo dodeljeno predmetno stanovanje, s čimer bi pridobil status, ki je bil v času možnega odkupa stanovanja, pomemben za dokup stanovanja s popusti, predvidenimi v Stanovanjskem zakonu. Za sklepanje, da so na tak način povzročile škodo tožniku, sedaj tožene občine oziroma njihovi organi in delavci, na podlagi teh navedb tožnika, na katere je sodišče vezano, drugostopno sodiišče ne vidi materialnopravne podlage. Mogoče je kvečjemu sklepati, da terja tožnik odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja prvotno tožene stranke, Mesta Ljubljane oziroma njenih organov, do pravnih naslednic te toženke. Na podlagi dejstva, da predstavlja neizplačana odškodnina postavko (pasivo) v še nedoseženem sporazmu o razdelitvi premoženja Mesta Ljubljane je mogoče šteti, da so tožene občine v tej pravdi nujno enotni sosporniki ter učinkuje tudi pritožba ene v tem primeru, v korist vseh toženk. Zmotno je po mnenju sodišča druge stopnje predvsem, kar sodišče prve stopnje navaja o protipravnem ravnanju toženih strank, iz že navedenih razlogov, ker škoda, na podlagi navedb tožnika, izvira iz časa obstoja pravne osebe Mesta Ljubljana, oziroma njenih organov, ki bi bili dolžni v paricijskem roku oziroma vsaj v roku, predvidenem za odkup stanovanj, izpolniti to, kar je bilo naloženo s pravnomočno in izvršljivo odločbo sodišča v konkretnem primeru. Protipravnosti, kot pogoja (elementa) odškodninske odgovornosti, zlasti ne vidi pritožbeno sodišče v obnašanju toženih strank oziroma njenih organov pri izpolnjevanju pravnomočne in izvršljive odločbe Sodišča združenega dela z dne 17.2.1992, opr. št. S 2015/91. Izvršba sodne odločbe v sodnem (izvršilnem) postopku je sicer res prisilno (skrajno) sredstvo, vendar zaradi možnih ugovorov dolžnika, obenem tudi zakonito sredstvo v pravno urejeni državi, za izvršitev sodne odločbe. V konkretnem primeru odločba Sodišča združenega dela nalaga Mestu Ljubljana, da je dolžno dodeliti tožniku drugo dvosobno stanovanje, standardne izvedbe, na območju Mesta Ljubljana, kar pomeni, da se toženka lahko te obveznosti razbremeni le z dodelitvijo konkretnega stanovanja tožniku, vendar v nasprotju s tako široko opredeljeno obveznostjo toženke, stanovanja, ki bo ustrezalo predvsem zdravstvenemu stanju tožnika, po sicer nedoločno opredeljenih kriterijih samo po sebi opravičuje v konkretnem primeru, realizacijo s prisilnimi sredstvi izvršbe. Ko se sodišče prve stopnje spušča v oceno primernosti stanovanj, ki jih je tožena stranka sicer le ponudila, ne pa kot bi bilo treba, dodelila tožencu, zaradi izpolnitve predmetne obveznosti, prav tako skuša dopolniti pomanjkljivosti odločbe Sodišča združenega dela, ki se v obrazložitvi le posplošeno sklicuje na mnenja zdravnikov o zdravstvenem stanju predlagatelja. V nasprotju z omenjenimi razlogi Sodišča združenega dela pa je, kot kaže, tožnikovo vztrajanje pri dodelitvi novega stanovanja v izmeri najmanj 63 m2 v ožjem mestnem jedru, obrnjenega proti jugu do jugozahodu in končno, da mora biti med tretjo in peto etažo in v tem smislu neutemeljeno vrednotenje stanovanja, ob upoštevanju vseh omenjenih kriterijev (n.pr. ocenjevanje, da gre za stanovanje v ožjem mestnem jedru), ko gre (v konkretnem primeru) za višino odškodnine. Dejstvo je, da tožnik uveljavlja realizacijo odločbe Sodišča združenega dela v postopku izvršbe, ki še ni končana in zato ni mogoče izključiti niti tega, da mu bo dodeljeno primerno stanovanje, niti ne, da mu bo prodano tako dodeljeno stanovanje. Končno je vsaka dodelitev stanovanja iz solidarnostnih skladov odvisna tudi od konkretnih možnosti skupnosti, da zadovolji potrebe socialnih upravičencev, konkretno tožnika in je predvsem v tem smislu treba upoštevati odločitve pristojnih organov v zvezi s predmetno dodelitvijo stanovanja in končno tudi izjavo direktorja Stanovanjskega sklada T., omenjeno v razlogih prvostopne sodbe. Tožnik niti ne pove določno, katero razpoložljivo stanovanje iz sklada takratnega Mesta Ljubljane mu ni bilo dodeljeno po krivdi organov Mesta Ljubljane. Podan je, že iz navedenih razlogov, predvsem pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, ker ni nedopustnega ravnanja, kot podlage odškodninskega zahtevka. Močno vprašljiv pa je v obravnavanem primeru tudi obstoj ostalih elementov, ki morajo biti podani, kot podlaga odškodninskega zahtevka. Tožnik namreč uveljavlja povračilo škode (izgubljenega dobička), na podlagi trditve, da bi odkupil stanovanje, ob upoštevanju popustov, ki so možni po Stanovanjskem zakonu in tržno vrednostjo stanovanja. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki ga je bilo mogoče utemeljeno pričakovati, glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odst. 189. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Kot je bilo že omenjeno, predvsem ni mogoče izključiti, da bo v postopku izvršbe dodeljeno tožniku stanovanje, do katerega je upravičen in končno tudi ne možnosti odkupa tega stanovanja. Vendar tudi ni mogoče biti prepričan, na podlagi posplošenih navedb tožnika, da bi dejansko zmogel odkupiti dodeljeno stanovanje, temveč je mogoče predvsem ( z večjo verjetnostjo) sklepati, zaradi okoliščin, ki jih sam navaja, za oprostitev plačila sodnih taks ter dejstva, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev solidarnostnega - socialnega stanovanja, da tega ne bi zmogel odkupiti. Zaključki sodišča prve stopnje namreč ne temeljijo le na neprepričljivi domnevi, da bi tožnik, čeprav je invalidski upokojenec, vendarle pridobil (zbral) potrebna sredstva (1,105.284,80 SIT), za odkup stanovanja. O tem dejstvu mora biti sodišče popolnoma prepričano, na podlagi dokazov, ki jih mora predložiti tožnik, iz že navedenih materialnopravnih razlogov. Utemeljeni pa so, iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka tudi njeni pomisleki, glede pravilnosti izračuna višine škode, na podlagi izračunov izvedenca, zlasti glede različnih možnosti lokacije stanovanja in njegove opremljenosti (ne novo, temveč le standardno, tožnikovemu zdravstvenemu stanju primerno stanovanje, na takratnem širšem območju Mesta Ljubljane). Sodišče druge stopnje je na podlagi odločilnih dejstev, ki jih je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje, presodilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen, ter je iz teh materialnopravnih razlogov sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni (odškodninski) zahtevek tožnika (4. tč. 373. čl. ZPP). Tožnik je v pravdi propadel, zato mora povrniti toženim strankam pravdne stroške in sicer Mestni občini Ljubljana 108.750,00 SIT, toženim Občinam Brezovica, Ig, Medvode, Škofljica in Vodice nerazdelno 243.696,40 SIT ter toženi Občinam Dobrova - Horjul - Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani in Velike Lašče nerazdelno 221.122,00 SIT. Sodišče druge stopnje je o teh stroških odločalo na podlagi predloženih stroškovnikov, kolikor so bili potrebni za pravdo in predpisani tarifi za nagrade odvetnikov. Podlaga teh odločitev je v določilih drugega odst. 166. čl. ZPP, prvega odst. 154. čl. ZPP ter 155. čl. ZPP.