Jedro

Ker do zakonsko predvidene ureditve o razdelitvi premoženja s sporazumom ali odločbo arbitraže ali odločbo sodišča še ni prišlo, je vse premoženje Mesta Ljubljane še vedno last novih občin. Gre za lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, torej za skupno lastnino, pri kateri deli še niso določeni, čeprav so določljivi. To velja tako za aktivo kot za pasivo premoženja. Pravkar obrazloženo opredeljuje tudi pravno naravo sosporništva v tej pravdni zadevi. Odločitev o obveznosti toženih strank, ki so jo prevzele kot pravne naslednice Mesta Ljubljane, je v razmerju do njih lahko samo enaka, ugodna ali neugodna za vse, ne more pa biti za ene ugodna, za druge pa neugodna. Zato gre za enotno sosporništvo.

Ker tožnik sploh ne zatrjuje, da je vložil privatizacijsko zahtevo, ni mogoče pritrdilno odgovoriti na vprašanje, da so tožene stranke z ravnanjem, ki ga tožnik uveljavlja kot protipravno, tožniku povzročile zatrjevano premoženjsko škodo. Zato je pri taki trditveni podlagi tožnikova odškodninska tožba nesklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Na tožnikovo zahtevo je Odbor za solidarnost Samoupravne stanovanjske skupnosti Mesta L. 14.9.1988 izdal sklep o zamenjavi tožniku prej dodeljenega solidarnostnega stanovanja v Ljubljani za drugo primerno stanovanje. Ker tožnik s kasneje dodeljenim stanovanjem v Ljubljani ni bil zadovoljen, je vložil predlog pri Sodišču združenega dela v Ljubljani, ki je sklep o dodelitvi drugega stanovanja in sklep o zavrnitvi pritožbe proti tej odločbi razveljavilo. Tožnik je nato 27.11.1991 pri istem sodišču vložil nov predlog, ki mu je sodišče z odločbo z dne 17.2.1992 pod S 2015/91-8 delno ugodilo. Odločilo je, da mora Mesto Ljubljana tožniku dodeliti drugo dvosobno stanovanje standardne izvedbe na območju Mesta Ljubljane, presežno zahtevo pa je zavrnilo. Na podlagi te odločbe je tožnik 9.10.1992 vložil izvršilni predlog pri takrat še Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, izvršilni postopek pod opr. št. In 382/92 pa glede na vložene ugovore, pritožbe, napotitve na pravdo ter priključitve izvršilnega spisa k dvema pravdnima zadevama še ni končan. Tožnik je nato odškodninsko tožbo proti Mestu Ljubljani oziroma sedaj njegovim pravnim naslednicam vložil 19.10.1993 in v njej zatrjeval, da mu je zaradi nespoštovanja odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani pod S 2015/91 nastala škoda, ki predstavlja razliko med tržno vrednostjo in kupnino po določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS, št. 18/91, 13/93, 21/94, 29/95, 23/96 - v nadaljevanju: SZ) za tisto stanovanje, ki bi mu ga morala tožena stranka dodeliti na podlagi sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je toženim strankam naložilo, da morajo nerazdelno plačati tožniku 7,956.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 dalje, presežni obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Ravnanje prvotno tožene stranke oziroma zanjo sedaj njenih pravnih naslednic je ocenilo kot protipravno, ker bi morala prostovoljno izpolniti s sodno odločbo naloženo obveznost, saj je izvršba le skrajno sredstvo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo celotni tožbeni zahtevek proti vsem toženim strankam. Po njegovi pravni oceni ravnanja toženih strank oziroma njihovega pravnega prednika ni mogoče označiti kot protipravnega, ker je zaradi široke opredelitve obveznosti v izreku sodne odločbe o dolžnosti "dodelitve drugega dvosobnega stanovanja standardne izvedbe na območju Mesta Ljubljane", taka opredelitev pa je vezana tudi na tožnikovo zdravstveno stanje, v konkretnem primeru zaradi možnih tožnikovih ugovorov opravičena realizacija sodne odločbe v izvršilnem postopku. Po oceni sodišča druge stopnje predvsem ni nedopustnega ravnanja, vprašljivi pa so tudi ostali elementi civilnega delikta, saj bo tožniku v tekočem izvršilnem postopku drugo stanovanje še vedno lahko dodeljeno, pa tudi možnost odkupa tako dodeljenega stanovanja ni izključena. Poleg tega je vprašljivo, ali bi tožnik glede na lastne trditve o premoženjskem stanju sploh zmogel plačati kupnino, utemeljeni pa so tudi pritožbeni pomisleki v pravilnost izvedenčevega izračuna o višini škode.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba prvotožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, vendar le v obsegu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, glede ostalih toženih strank pa naj se ugotovi pravnomočnost sodbe sodišča prve stopnje. Po mnenju revizije so materialnopravno zmotni razlogi sodišča druge stopnje, da so tožene stranke nujni enotni sosporniki in da zato pritožba ene od njih učinkuje v korist vseh ostalih.

Solidarna odgovornost toženih strank kot pravnih naslednic Mesta Ljubljane še ne pomeni enotnega ali celo nujnega sosporništva. Tožnik trdi, da gre za navadno sosporništvo, ker občine kljub pravno nerazdeljenemu premoženju dejansko razpolagajo vsaka z določenim delom premičnega in nepremičnega premoženja, kar je splošno znano dejstvo. Zato je proti njim možna različna sodba. V nadaljevanju revizija očita sodišču druge stopnje bistvene kršitve tistih določb pravdnega postopka, ki obravnavajo meje preizkusa na pritožbeni stopnji, različne vrste pritožbenih odločb, medsebojno nasprotje razlogov, njihovo nejasnost, odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem, ugotovitev dejstev oziroma sklepanja na obstoju dejstev izven okvirov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so jih navajale pravdne stranke. Po mnenju revizije so bile tožnikove navedbe jasne in zato sodišču druge stopnje ni bilo treba ničesar sklepati, kaj tožnik zahteva. Zmoten je zaključek, da ne gre za protipravno ravnanje, saj tožene stranke tožniku ne priznavajo pravice, o kateri je odločeno s sodno odločbo. Zmotna je presoja sodišča druge stopnje o pomenu pisma z dne 17.7.1996. Tekoča izvršba ne more sankcionirati protipravnosti ravnanja delavcev toženih strank. Ker gre za nenadomestna dejanja, je po mnenju revizije gotovo, da tožniku drugo stanovanje ne bo dodeljeno, zlasti pa tako dodeljenega stanovanja zaradi izteka roka ne bo mogel kupiti. Ocena sodišča druge stopnje o tožnikovi nezmožnosti plačila kupnine, kar v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, temelji le na verjetnosti.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Tožnikovo revizijsko stališče o naravi sosporništva toženih strank je zmotno. Tožene stranke so pravne naslednice Mesta Ljubljane in tudi njegovega premoženja, ki ga sestavlja tako aktiva kot pasiva. Do zakonsko predvidene ureditve o razdelitvi premoženja s sporazumom ali odločbo arbitraže ali odločbo sodišča še ni prišlo. Zato je vse premoženje Mesta Ljubljane še vedno last novih občin. Gre za lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, torej za skupno lastnino, pri kateri deli še niso določeni, čeprav so določljivi. To velja tako za aktivo kot za pasivo premoženja. Pravkar obrazloženo opredeljuje tudi pravno naravo sosporništva v tej pravdni zadevi. Odločitev o obveznosti toženih strank, ki so jo prevzele kot pravne naslednice Mesta Ljubljane, je v razmerju do njih lahko samo enaka, ugodna ali neugodna za vse, ne more pa biti za ene ugodna, za druge pa neugodna. Zato gre za enotno sosporništvo. Sodišče druge stopnje je torej v skladu z 201. členom ZPP (1977) pravilno štelo, da gre za enotno pravdno stranko, zaradi česar se učinek pritožbe le ene od njih razteza tudi na ostale sospornike. Tožnikova revizijska trditev o dejanski razdeljenosti premoženja med novimi občinami je zato pravno neupoštevna, pa tudi sicer povsem posplošena in se dotika samo aktive premoženja.

Revizijsko sodišče v nasprotju z mnenjem revidenta ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, kakšna je trditvena dejanska podlaga tožbe, čeprav razlogov o tem vprašanju ni izpeljalo do konca v tisti smeri, ki je po presoji revizijskega sodišča odločilna. Vprašanje trditvene podlage tožbe je pomembno za presojo, ali obstaja splošna materialnopravna predpostavka vsake tožbe. Gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, torej za vprašanje, ali iz dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v svojem tožbenem zahtevku. Ob dejansko nejasnih tožbenih trditvah je sodišče druge stopnje skušalo s sklepanjem odgovoriti le na vprašanje, na konkretno katero ravnanje pravnega prednika ali sedanjih toženih strank meri tožnikov očitek o protipravnem ravnanju.

Revizijsko sodišče povzema trditveno in dejansko podlago tožbe.

Tožnik se sklicuje na določbe 117. člena SZ, torej na določbe o privatizaciji stanovanj. Pri tem zatrjuje, da je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice na tistem stanovanju, ki bi mu ga moral izročiti pravni prednik toženih strank na podlagi sodne odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani pod S 2015/91, izdane tudi pred uveljavitvijo SZ. Ker tega ni prostovoljno storil, izvršilni postopek pa je dolgotrajen in njegov uspeh vprašljiv, je z nespoštovanjem sodne odločbe povzročil, da je tožnik oškodovan. Tožnik je ostal v najemniškem odnosu, saj se zakonski rok za odkup stanovanj že izteka. Zaradi prikrajšanja za pravico do odkupa drugega stanovanja pod ugodnimi pogoji SZ tožnik zahteva plačilo odškodnine, izračunane kot razlike med kupnino po SZ in tržno vrednostjo primerljivega dvosobnega stanovanja standardne izvedbe v Ljubljani.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zmotna tožnikova trditev, da je bila odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani pod S 2015/91 izdana pred uveljavitvijo SZ. Tožnik sam na drugem mestu v tožbi navaja, da je bila izdana 17.2.1992. Ta datum jasno izhaja tudi iz priloženega spisa, iz katerega je še razvidno, da je tožnik tudi sam predlog pri sodišču vložil 27.11.1991, torej po uveljavitvi SZ. Zmotna je zato tudi tožnikova trditev, da je bil na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na drugem dvosobnem stanovanju standardne izvedbe, ki bi mu ga moral dodeliti pravni prednik toženih strank.

Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče poudarja, da v prej povzeti trditveni podlagi tožbe tožnik sploh ni zatrjeval, da je na pravnega prednika toženih strank kot lastnika sedanjega ali drugega dvosobnega stanovanja standardne izvedbe naslovil privatizacijsko zahtevo. Taka zahteva je po prvem odstavku 117. člena SZ osnovni pogoj za presojo pravice imetnika stanovanjske pravice do nakupa stanovanja pod ugodnimi pogoji tega zakona. Izostanek te trditve pomeni, da iz dejstev, ki so zatrjevana v tožbi, ne izhaja pravna posledica, ki jo tožnik želi doseči, torej plačilo odškodnine. Ker tožnik sploh ne zatrjuje, da je vložil privatizacijsko zahtevo, ni mogoče pritrdilno odgovoriti na vprašanje, da so tožene stranke z ravnanjem, ki ga tožnik uveljavlja kot protipravno, tožniku povzročile zatrjevano premoženjsko škodo. Zato je pri taki trditveni podlagi tožnikova odškodninska tožba nesklepčna. Revizijsko sodišče glede na obrazloženo samo pripominja, da je mogoče že iz tožbenih navedb, še bolj pa iz revizijskih navedb o izteku roka za privatizacijo stanovanj, tudi sklepati, da ne gre samo za izostalo trditev, ampak da tožnik take zahteve dejansko ni vložil. Ker v tožbi zatrjevana dejstva ne utemeljujejo tožnikovega odškodninskega zahtevka, je bila odločitev sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitvi tega zahtevka materialnopravno pravilna. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi razlogi, ki izpodbijajo oceno sodišča druge stopnje o zatrjevani protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma njihovega pravnega prednika, o ugibanjih glede uspešnosti tekoče izvršbe, o tožnikovi zmožnosti plačila kupnine itd. V reviziji uveljavljane procesne kršitve so večinoma neopredeljene, saj tožnik nekatere uveljavlja le z navedbo zakonskih členov, druge s prepisom zakonskega besedila, vendar samo posplošeno in jih ne konkretizira. Najbolj konkreten je le revizijski očitek o drugačni presoji sodišča druge stopnje glede tožnikove zmožnosti plačila kupnine. Glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe se ta očitek ne more nanašati na pomembno dejstvo in že iz tega razloga ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ker po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.