Jedro

Določbe 9. in 12.čl. SZ opredeljujejo pomen funkcionalnega zemljišča, same po sebi niso podlaga za pridobitev lastninske pravice. Stavbo z zemljiščem pod stavbo in zemljišče, ki je potrebno za redno rabo te stavbe, je potrebno celovito obravnavati. Zato stavba in njej pripadajoče stavbno zemljišče kot tudi zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, ne morejo imeti ločene usode. Zato je ob stanovanju v hiši, ki se je prodajalo po privatizacijskih določbah SZ, bilo potrebno prodati tudi funkcionalno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvi in drugi toženec sama trpita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice izvršena v zemljiški knjigi dne 12.07.2002 pod Dn št. 2283/2002 in na podlagi katere je vknjižena lastninska pravica na prvo in drugo toženo stranko, vsakega do 1/2 , pri parc. št. 498/3 k.o. I., neveljavna, ter se zato izvrši izbris te neveljavne vknjižbe in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe ter da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica navedene parcele, kar je tožena stranka dolžna priznati in po uradni dolžnosti vknjižiti v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Tožeči stranki je še naložilo, da toženim strankam povrne pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo za prvo in drugo toženko v skupnem znesku 255.850,00 SIT, za tretjo toženko pa v znesku 144.700,00 SIT.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in tudi med seboj. Za dokazano šteje namreč sodba tožničino trditev, da je kupila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12.02.1992, sklenjene po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), stanovanje v I., v hiši stoječi na parceli št. 498 in da je z nakupom tega stanovanja pridobila pravico uporabe na parceli - zemljišču št. 498 in je v VII. točki pogodbe kot funkcionalno zemljišče te hiše navedeno zemljišče, ki služi neposredni redni rabi in brez katerega stanovanjska hiša ne more funkcionirati (dostopne poti, parkirni prostori, prostor za smetnjake, za igro, počitek in podobno), kar je sodba korektno povzela iz pogodbe in je skladno tudi z določbo 9. čl. SZ. Med strankami tudi ni sporno, da je površina dvorišča hiše 43 m2 in tudi ne, da je to dvorišče pred tožničino hišo in se prek njega lahko pride le iz tožničine hiše, ki je obdana na vseh drugih straneh z zidovi sosednjih hiš. Tožnica je izključno uporabljala to dvorišče že v času, ko je bila imetnica stanovanjske pravice in ga tudi sedaj. Dvorišče je torej sestavni del hiše, vedno je bilo, deli zato njeno usodo. Sodba pride v nasprotje sama s seboj, ko zatem navede, da tožnica ni nikoli pridobila pravice uporabe na tem dvorišču. Najprej se namreč v sodbi trdi, da je tožnica pridobila pravico uporabe parcele št. 498 na podlagi posebnega naslova in ne skupaj s stanovanjsko hišo, kar pa ne gre skupaj s trditvijo, ki temelji na kupoprodajni pogodbi, da je tožnica z nakupom hiše - stanovanja pridobila pravico uporabe na celotni parceli št. 498. Samo funkcionalno zemljišče pa ne po zakonu in ne po sodni praksi ni v samostojnem pravnem prometu. Sodi k stavbi in tvori z njo neločljivo celoto. Dejstvo, da je po prodaji O.I. parcelo razcepila na tri parcele, pravno ne more vplivati na pridobljene pravice tožnice na celotni parceli. Dejansko je tožnica še naprej uporabljala celotno dvorišče in ji ga nihče ni vzel iz posesti. Brez pravnega učinka na te pravice je tudi pogodba z dne 16.01.1996, s katero je tožnica kupila parcelo št. 498/2 saj je bila nepoučena in je plačala za nekaj, kar ji ni bilo potrebno kupovati. V času nakupa hiše - stanovanja v letu 1992 je obstajala le parcela št. 498. Zato je v kupoprodajni pogodbi tudi zapisano, da je bila pravica uporabe na celotni parceli. Nelogična je tudi trditev v sodbi, da je pridobila tožnica pravico uporabe na parceli 498 leta 1992, kot piše v kupoprodajni pogodbi, a na podlagi posebnega naslova, nastalega v letu 1995. Sodba tudi napačno razlaga določbe SZ. Po 117. čl. so se lastninila le stanovanja. Toda sodišče prve stopnje ni opazilo določbe 3. odst. 12. čl. SZ v zvezi z določbo 1. odst. 9. čl. SZ, funkcionalno zemljišče je namreč v solastnini etažnih lastnikov. Če je torej v kupoprodajni pogodbi navedeno, da je funkcionalno zemljišče cela parcela 498, potem je postalo tožničina last z nakupom na podlagi določb SZ. Zato tudi ni pomemben Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Z nakupom hiše - stanovanja je tožnica postala lastnica dvorišča te hiše - funkcionalnega zemljišča. Če pa bi postala le uporabnica celotne parcele št. 498, kot izrecno piše v kupoprodajni pogodbi in napadena sodba to priznava, je pač na podlagi določb ZLNDL postala lastnik. Ni tudi jasno kaj misli ob tem sodišče prve stopnje, ko na koncu pete strani zapiše "pogoj za izvedbo te parcelacije pa je bila pravica uporabe na parceli, ki se je delila". Če je v teh okoliščinah bil namen cepitve parcele, da se tožnici odvzame pravica uporabe na celotni parceli, ki jo je pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, se to ni moglo izvesti z enostransko izjavo volje O. Kupoprodajna pogodba je namreč dvostranski akt. Le-ta O. veže, pogodba še v celoti velja. Sodišče prve stopnje se je torej postavilo na napačno pravno stališče in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni vpogledalo v upravni spis, kar sta predlagali obe pravdni stranki, ni zaslišalo predlagane priče, ki jo je predlagala tožnica, tudi ni zaslišalo tožnice, kar je bilo predlagano in ni vpogledalo v pravdni spis Okrajnega sodišča v Piranu, kar sta predlagali obe stranki in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Prvi toženec in druga toženka sta na pritožbo odgovorila. Pritožbena navedba, da napadena sodba šteje za dokazano pritožnikovo trditev, da je pridobila z nakupom stanovanja pravico uporabe, je izmišljena. Sodba je pojasnila vsebino pogodbe in jo tolmačila skladno s 117. čl. SZ in na podlagi izvedenih dokazov, to je listin v spisu, jasno pove, da s pogodbo iz leta 1992 pritožnik ni pridobil pravice uporabe na zemljišču, ampak šele s pogodbo iz leta 1996. Zakaj torej ni pritožnik poskrbel za zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe iz leta 1992, zato, ker je dobro vedel kaj je kupil, to je stanovanje in nič drugega. Ni torej pridobil pravice uporabe na parceli št. 498. Zemljiškoknjižno sodišče takemu predlogu niti ne bi ugodilo glede na določbo 7. tč. pogodbe iz leta 1992. Če ima pritožnik samovoljno v posesti vtoževano parcelo, ki mimogrede leži za in ne pred pritožnikovo hišo, je pravno nepomembno. Sicer pa pritožnik ob parcelaciji ni bil neka neuka stranka, saj ga je zastopal odvetnik, to je D.K. Tudi parcelaciji pritožnik ni nasprotoval kot stranski udeleženec, celo več, želel je prek svojega prvega odvetnika kupiti vtoževano parcelo a mu to ni uspelo, zato je prek drugega odvetnika vložil tožbo. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev izpodbijane sodbe sledi, da je tožeča stranka dne 12.02.1992 na podlagi določb SZ (Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami) kupila stanovanje v stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 498 k.o. I., in pridobila pravico do uporabe na parceli št. 498 s tem, da je bilo v točki VII te pogodbe opredeljeno funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi brez katerega stanovanjska hiša ne more funkcionirati. V pogodbi sta stranki še izrecno določili, da zemljišča, za katere namembnost ni zgoraj navedena, niso predmet prenosa po pogodbi in da se v primeru, ko je zemljišče večje kot je potrebno za redno rabo stavbe, pred vpisom v zemljiško knjigo izvede parcelacija. Predmet pogodbe je bilo torej, kot je to zapisano v pogodbi in kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, samo stanovanje v stanovanjski hiši, 16.01.1996 pa je tožnica sklenila pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, in kupila del bivše parcele št. 498 in sicer parcelo št. 498/2. Zato ne drži, kar v izhodišče postavlja pritožba, da je s pogodbo v letu 1992 tožnica pridobila pravico uporabe na celotni parceli št. 498. Tega stranki s pogodbo nista dogovorili, nasprotno, kupila je samo stanovanje, naknadno pa tudi del bivše parcele št. 498 in sicer parc. št. 498/2. Sodba ima glede teh okoliščin jasne in konsistentne razloge, ki niso med seboj v nasprotju, dokazi, tudi pogodba in leta 1992 so celovito ocenjeni, in razloge sodbe in tudi določbe pogodbe pritožba predstavlja le iztrgano iz konteksta. Predmet nakupa po določbah SZ je torej opredeljen v kupoprodajni pogodbi, to je bilo samo stanovanje, naknadno v letu 1996 pa je tožnica pridobila še del parcele s prejšnjo parcelno št. 498, in sicer parc. št. 498/2. S slednjo pogodbo sta stranki še ugotovili, da navedena parcela predstavlja funkcionalno zemljišče stanovanjskega objekta, ki stoji na parceli, ki ima sedaj parc. št. 498/1 k.o. I. in tudi, da je bila o dodelitvi oziroma zaokrožitvi funkcionalnega zemljišča izdana dne 27.10.1995 odločba RS, Upravne enote I., št. 465-59/94. Zgolj to, kar trdi tožnica, da dejansko uporablja v tej pravdi sporno parcelo, pa še ne pomeni, da je tožnica lastnica, in tudi pritožnica zmotno razlaga določbe 9. in 12. čl. SZ, te le opredeljujejo pomen funkcionalnega zemljišča, same po sebi niso podlaga za pridobitev lastninske pravice, torej ne gre za pridobitev neposredno na podlagi zakona, tožnica zato ni lastnica parcele št. 498/3. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnica, tudi iz tega razloga pravilno zavrnjen, ker pa tudi ni izkazala, da je tudi parcela št. 498/3 funkcionalno zemljišče hiše, v kateri je stanovanje, ki ga je kupila, je pravilno zavrnjen iz vseh navedenih razlogov tudi zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na prvo in drugo toženo stranko neveljavna in naj bi se zato izvršil izbris te vknjižbe in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da je potrebno stavbo z zemljiščem pod stavbo in zemljišče, ki je potrebno za redno rabo te stavbe, celovito obravnavati. Zato stavba in njej pripadajoče stavbno zemljišče kot tudi zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, ne morejo imeti ločene usode. Zato je tudi ob stanovanju v hiši, ki se je prodajalo po privatizacijskih določbah SZ, bilo potrebno prodati tudi funkcionalno zemljišče, s tem da se je na stanovanju prenesla lastninska pravica, na funkcionalnem zemljišču pa tedaj še pravica uporabe. Vendar pa tožnica zgolj s trditvijo, da dejansko uporablja tudi drugo parcelo, sedaj s parc. št. 498/3, k.o. I. mesto, ne more uspeti, funkcionalno zemljišče je namreč bilo v času ko je tožnica sklepala pogodbi, tisto, ki je bilo kot tako opredeljeno v prostorskem izvedbenem načrtu, če tak načrt ni bil sprejet, pa je funkcionalno zemljišče določil pristojni upravni organ na zahtevo lastnikov oziroma uporabnikov (46. čl. tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - Ur. l. SRS št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami). Tožba na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je izbrisna tožba, z njo sicer tožnica ni kumulirala zahtevka za ugotovitev ničnosti listin (oziroma sodne poravnave, ki je bila podlaga izvršeni vknjižbi), dejansko ugotovljene okoliščine pa ne potrjujejo tožničinih trditev o ničnosti naslova, ki je podlaga za vpis, saj bi bila taka odtujitev nedopustna, če bi šlo za parcelo, ki je funkcionalno zemljišče stavbe, v kateri je stanovanje tožnice, in torej ne bi bila v samostojnem pravnem prometu. V sodbi ugotovljene okoliščine utemeljujejo materialnopravni sklep sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, pritožbeni razlogi tako niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (335.čl. ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi pritožbene stroške, prvi in drugi toženec pa z navedbami v odgovoru na pritožbo tudi nista prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške in jih trpita sama (154. in 155. čl. ZPP).