Jedro

V času sklepanja prodajne pogodbe 12. 2. 1992 funkcionalno zemljišče k hiši, ki jo je kupila tožnica, ni bilo določeno. Po določbi 46. člena takrat še veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je določeno zemljišče pridobilo status funkcionalnega zemljišča za že obstoječe objekte na dva načina: če je bilo kot tako opredeljeno v prostorsko izvedbenem načrtu ali če je bilo določeno v upravnem postopku z odločbo upravnega organa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvi in drugi toženi stranki nerazdelno povrniti 385,30 EUR stroškov revizijskega postopka v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, naj: 1) ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice pri parceli št. 498/3 k.o. ..., izvršena 12. 7. 2002 (Dn. št. ...) v korist prvih dveh tožencev, vsakega do 1/2, neveljavna, 2)odredi izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in 3) ugotovi, da je tožnica lastnica parcele št. 498/3 k.o. ..., kar je tožena stranka dolžna priznati in po uradni dolžnosti vknjižiti v zemljiško knjigo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča izpodbija "iz vseh revizijskih razlogov" in predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Ponavlja po svojem prepričanju nesporne bistvene dejanske okoliščine: da je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v ...; da je navedeno stanovanje v resnici enostanovanjska hiša, zgrajena na parceli št. 498 k.o. ..., da ta parcela predstavlja stavbišče in dvorišče v izmeri 43 m2; da je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) tožnica 12. 2. 1992 sklenila prodajno pogodbo, s katero je to stanovanjsko hišo kupila, pri tem pa je v pogodbi izrecno navedeno, da tožnica pridobi tudi pravico uporabe parcele št. 498; da je dvorišče hiše z vseh strani obdano z zidovi in je nanj mogoč dostop le s tožničine hiše in ga je izključno tožnica uporabljala kot funkcionalni del hiše že v času, ko je bila še imetnica stanovanjske pravice; da je Občina ... tri leta po sklenitvi prodajne pogodbe parcelo razdelila na tri parcele tako, da je stavbišče pridobilo parc. št. 498/1, del dvorišča površine 31 m2 parc. št. 498/2 in del dvorišča površine 12 m2 parc. št. 498/3 in da je Občina ... s prvima dvema tožencema sklenila 26. 6. 2002 sodno poravnavo, s katero je nanju prenesla lastninsko pravico na parceli št. 498/3 k.o. .... Vse navedeno je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vendar si njegovi razlogi glede vprašanja, ali je tožnica s prodajno pogodbo pridobila tudi pravico uporabe dvorišča, med seboj nasprotujejo: najprej je namreč zapisalo, da je "tožnica kot kupec pridobila pravico do uporabe parcele 498/3", nato pa, da je "tožnica pravico uporabe na parceli 498 pridobila na podlagi posebnega naslova in ne skupaj s stanovanjsko hišo, zaradi česar ni imela pravice do odkupa parcele št. 498 po določbah SZ iz leta 1991". Najprej torej priznava, da je tožnica s prodajno pogodbo pridobila pravico uporabe cele parcele št. 498, nato pa to zanika. Opozarja, da v prodajni pogodbi ni nikjer izrecno navedeno, da dvorišče površine 43 m2 ne bi bilo funkcionalno zemljišče k hiši. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta prezrli določbi tretjega odstavka 12. člena in prvega odstavka 9. člena SZ, po katerih je funkcionalno zemljišče v solasti etažnih lastnikov in torej v konkretnem primeru, ko je v hiši le eno stanovanje, v lasti lastnika hiše. Iz navedenih določb je jasno, da so kupci, ki so po privatizacijskih določbah SZ kupili stanovanja, kupili tudi funkcionalno zemljišče. To mora veljati tudi za tožnico. In ker je tožnica na podlagi prodajne pogodbe postala imetnica pravice uporabe parcele št. 498, je po kasnejšem Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) postala že po samem zakonu lastnica navedene nepremičnine in sicer ne glede na to, ali je šlo za funkcionalno zemljišče ali ne. Po predpisih, veljavnih v času sklenitve prodajne pogodbe, je zemljišče delilo usodo hiše in ni moglo biti v posebnem pravnem prometu. Zato občina dvorišča ne bi smela razdeliti na dve parceli in jo potem prodati; to je potrdilo v svojih razlogih tudi pritožbeno sodišče, ko je za pisalo, da stavba in njen pripadajoče stavbno zemljišče ter zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, ne morejo imeti ločene usode, in da je zato treba ob stanovanju v hiši, ki se je prodajalo po privatizacijskih določbah SZ, potrebno prodati tudi funkcionalno zemljišče, s tem, da se je na stanovanju prenesla lastninska pravica, na funkcionalnem zemljišču pa tedaj še pravica uporabe. Tožnica je torej na podlagi določb SZ z nakupom stanovanja postala lastnica cele parcele 498 k.o. ..., zato je nezakonito vse, kar je Občina ... s to nepremičnino počela kasneje. Trditvena podlaga tožbe je mnogo širša od tiste, ki sta jo obravnavali sodišči prve in druge stopnje. Tožnica ni trdila le, da sporno dvorišče uporablja že od takrat, ko se je v hišo vselila kot imetnica stanovanjske pravice. S tem je želela zgolj prikazati, da dvorišče tako majhne površine predstavlja sestavni del hiše. Poudarja, da je bila hiša pred podržavljenjem v zasebni lasti in da je bilo dvorišče v izključni lasti prejšnjih lastnikov. Gre za enotno parcelo, obdano s tožničino in sosednjimi hišami in je vedno v uporabi lastnikov oziroma stanovalcev sedaj tožničine hiše, ne da bi kadarkoli katerikoli od sosedov temu oporekal. Tako ne more biti dvoma, da gre za funkcionalno zemljišče tožničine hiše. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča pa sta nezakoniti tudi zato, ker sta kot izhodišče obravnavanja vzeli trenutek, ko je Občina Izola prej enovito parcelo razdelila na tri parcele in ne trenutek sklenitve prodajne pogodbe med Občino ... in tožnico.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP). Prva dva toženca sta nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Opozarjata, da je predmet zahtevka le parcela št. 498/3 k.o. ..., ki meri 12 m2 ter prerekata revizijske trditve, da je to zemljišče uporabljala tožnica in da je imela dostop nanj samo ona. Določbi Stanovanjskega zakona, na kateri se v reviziji sklicuje tožnica, zgolj opredeljujeta pomen funkcionalnega zemljišča, nista pa podlaga za pridobitev lastninske pravice na njem neposredno na podlagi zakona. Sporno zemljišče je pridobilo status funkcionalnega zemljišča šele z odločbo Upravne enote ... z dne 27. 10. 1995. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Ob uveljavitvi SZ je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, ki obsega celotno hišo .. Stanovanje (hišo) je po privatizacijskih določbah SZ s prodajno pogodbo 12. 2. 1992 odkupila od Občine ... Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in pritožbeno sodišče je to ugotovitev sprejelo kot pravilno), da je tožnica s prej navedeno prodajno pogodbo odkupila le stanovanje, ne pa tudi dvorišča ter da ob sklenitvi prodajne pogodbe funkcionalno zemljišče k hiši še ni bilo določeno, zaradi česar je bilo s pogodbo določeno, da bo funkcionalno zemljišče odkupljeno naknadno, kar se je tudi zgodilo: 16. 1. 1996 je tožnica od Občine ... odkupila parcelo št. 498/2, ki je nastala z vmesno delitvijo prej enotne parcele št. 498 in ki je bila kot funkcionalno zemljišče k tožničini hiši ugotovljena z odločbo Upravne enote ... z dne 27. 10. 1995. 7. Stališče tožnice, da bi ji morala Občina ... prodati tudi v tej pravdi sporno parcelo št. 498/3 je materialnopravno zmotno. Ta na podlagi upravnega akta istega organa ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k tožničini, pač pa k hiši v (so)lasti prvih dveh tožencev, ki sta na njej pridobila lastninsko pravico. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da določbe 9. in 12. člena SZ niso bile podlaga za neposredno pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (na originaren način), pač pa zgolj opredeljujejo pomen funkcionalnega zemljišča(1). Bistveno za odločitev v konkretni zadevi je, da v času sklepanja prodajne pogodbe 12. 2. 1992 funkcionalno zemljišče k hiši, ki jo je kupila tožnica, ni bilo določeno. Po določbi 46. člena takrat še veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je določeno zemljišče pridobilo status funkcionalnega zemljišča za že obstoječe objekte na dva načina: če je bilo kot tako opredeljeno v prostorsko izvedbenem načrtu ali če je bilo določeno v upravnem postopku z odločbo upravnega organa. Prav ta je bila za odločitev bistvenega pomena. Revizijske trditve o tem, da je imela tožnica v posesti celotno dvorišče hiše (torej tudi tisti del, ki je po odločbi upravnega organa pridobil status funkcionalnega zemljišča k nepremičnini prvih dveh tožencev), pred njo pa prejšnji posestniki hiše, vključno z lastniki pred podržavljenjem, ob takšni normativni ureditvi ni pomembno.

8. Ker je bilo v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno, da sporno zemljišče v času sklenitve prodajne pogodbe (12. 2. 1992) ni imelo statusa funkcionalnega zemljišča k hiši tožnice, je zmotno njeno naziranje, da je z nakupom hiše na dvorišču kot funkcionalnem zemljišču k hiši pridobila pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Izpodbijana sodba je zato materialnopravno pravilna.

9. Obremenjena ni niti z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija in ki naj bi bila podana zaradi nasprotja med razlogi o tem, kdaj je tožnica pridobila pravico uporabe in na katerem delu prej enotne parcele št. 498 k.o. ...