Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec ravnal v nasprotju z njenimi navodili oziroma izrecnimi odobritvami in je s tem prevzela tudi rizike takega poslovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna tožencu plačati revizijske stroške v znesku 1.013,38 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženec iz naslova odškodninske odgovornosti plačati 78.983,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 4. 2003 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi, na kateri je ponovno zaslišalo ključne priče, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da ni podana toženčeva odškodninska odgovornost za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala iz naslova s strani Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) naknadno zahtevanega plačila prometnega davka od prodaje avtomobilov, pri kateri je kot pristojni delavec tožeče stranke sodeloval toženec.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo utemeljuje s tem, da sodišče ni v celoti sledilo izpovedbi priče B. in nekaterih drugih prič v kazenskem postopku zoper navedenega ter da je neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni vedel za B. namen, da prometni davek od prodanih avtomobilov ne bo odveden. Hkrati graja dokazno oceno sodišča. Le toženec je vedel za celotni obseg prodaje avtomobilov z gotovinskimi plačili in asignacijskimi pogodbami, v zvezi s katerimi je prišlo do nastanka škode in je ravnal najmanj hudo malomarno, ko na to ni opozoril nadrejenih. Sicer pa po prvotni ustavitvi kazenskega postopka zoper toženca zaradi spornih ravnanj zopet teče kazenski postopek.

4. V odgovoru na revizijo toženec zanika obstoj revizijskih razlogov in poudarja, da je delo v zvezi s sporno prodajo avtomobilov opravil v skladu z navodili odgovorne računovodje pri toženi stranki. Z njegove strani, pa tudi s strani tožeče stranke, je bila sporna prodaja avtomobilov ves čas ustrezno dokumentirana in ne more biti podana njegova odškodninska odgovornost, če tožeča stranka v davčnem postopku teh dejstev ni poskušala ustrezno uveljaviti. Namesto tega nerazumno vztraja tudi pri kazenskem pregonu toženca.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Pri izdaji izpodbijane sodbe sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ni obremenjena z napakami, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Tako na podlagi pred prvostopnim sodiščem izvedenih dokazov, kot na podlagi dokazov, izvedenih na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, je sodišče upoštevaje določbe 8. člena ZPP utemeljeno ugotovilo, da toženec pri prodaji avtomobilov ni ravnal samovoljno, mimo vednosti oziroma izrecnih odobritev nadrejenih služb tožene stranke. Prav tako niso bile podane druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se revizija sicer le pavšalno sklicuje. Kolikor pa revizija graja dokazno oceno sodišča, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen kot prodajni referent, pooblaščen tudi za prodajo avtomobilov. Do zatrjevanih nepravilnosti pri odvodu prometnega davka je prišlo pri prodaji avtomobilov družbi G. d. o. o., oziroma končnim kupcem preko te družbe; toženec je pri sporni prodaji avtomobilov sodeloval z B., ki je bil pooblaščen za nabavo in prodajo avtomobilov kot delavec G. d. o. o.. Tožnik je posel izvedel tako, da je pridobil ustrezno naročilnico G. d. o. o., kot kupca avtomobila, namenjenega za nadaljnjo prodajo. V dogovoru z B. in končnimi kupci je bilo plačilo naročenega avtomobila (brez vrednosti prometnega davka) izvedeno gotovinsko, neposredno na blagajni tožeče stranke. Pri tem pa je toženec v skladu s sugestijo oziroma navodilom računovodkinje tožeče stranke s strani G. d. o. o. oziroma njenega pooblaščenega delavca B. pridobil ustrezno izpolnjeno asignacijsko pogodbo, ki je izkazovala, da je bilo plačilo avtomobila na blagajni izvedeno v imenu G. d. o. o.. Računovodkinja tožene stranke je štela, da je na tak način prodaja avtomobila ustrezno dokumentacijsko pokrita v smislu prodaje kupcu za nadaljnjo prodajo končnim kupcem, ne glede na gotovinsko plačilo na blagajni tožene stranke; zavezanec za plačilo davka od prodaje avtomobilov je bil v spornem času prodajalec, ki je avtomobil prodal končnemu kupcu; ne glede na gornje dejanske ugotovitve je DURS ob kasnejšem inšpekcijskem pregledu naložilo plačilo 20 % prometnega davka tožeči stranki, ki je davek tudi plačala, ker ta davek s strani G. d. o. o. predhodno ni bil odveden.

9. Blagovni promet med posameznimi gospodarskimi subjekti se obvezno dokumentira. Ne glede na to, ali je bilo glede na ugotovljeno dokumentacijo o sporni prodaji avtomobilov plačilo prometnega davka naknadno utemeljeno naloženo tožeči stranki (toženec to vprašanje sicer utemeljeno izpostavlja), je sodišče pravilno presodilo, da ni podana toženčeva odškodninska odgovornost za iz tega naslova nastali strošek. S tem, ko je tak način poslovanja pri prodaji avtomobilov preko G. d. o. o. odobrila (in dala zanj dodatna navodila) odgovorna računovodkinja tožene stranke in taka prodaja glede na obseg, ob normalni skrbnosti, tudi ni mogla ostati prikrita direktorju tožene stranke, saj je celotna dokumentacija o tem potovala skupaj z ostalo prodajno dokumentacijo preko pristojnih služb tožeče stranke, tožencu ni mogoče očitati krivde za to, da je v končni fazi prometni davek v vtoževanem znesku plačala tožeča stranka, čeprav z njene strani ni bil zaračunan končnim kupcem. Zato ni bilo podlage za toženčevo odškodninsko odgovornost niti na podlagi določb prvega odstavka 154. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in niti na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), ki je določal odškodninsko odgovornost delavca v razmerju do delodajalca le za primer namenoma ali iz hude malomarnosti povzročene škode. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi toženec ravnal v nasprotju z njenimi navodili oziroma izrecnimi odobritvami in je s tem prevzela tudi rizike takega poslovanja.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožeča stranka v sporu in s svojo revizijo ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo v višini stroškov za sestavo odgovora po odvetniku, obračunanih po Odvetniški tarifi, veljavni v času sprožitve spora, ki znašajo 1.013,38 EUR.