Jedro

Za nedopustnost ravnanja zadošča, da je določeno ravnanje na splošno nedopustno, in ni treba, da je s pravno normo posebej prepovedano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu pritožbene stroške v znesku 544,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 18.927.655,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2003 do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (pravilno: odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 3.722,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila. Nato je ponovno odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da se je sodišče prve stopnje omejilo le na ugotavljanje toženčeve odgovornosti glede na njegov status delavca in v zvezi s tem, ali je upošteval navodila delodajalca. Meni, da bi bilo treba okoliščine osvetliti tudi z vidika toženčevega sodelovanja pri protipravni nadaljnji prodaji avtomobilov in morebitnega okoriščanja. Tožeča stranka je plačala prometni davek, ker ni bil odveden glede na to, kako so bili avtomobili dejansko prodani in ne zato, ker je bila dokumentacija nepopolna. Prodaja avtomobilov je bila v dokumentaciji, ki jo je sestavljal toženec, prikazana drugače, kot je potekala v resnici. Avtomobili so se prodali fizičnim osebam, prikazano pa je bilo, kot da so se prodali G.O. d.o.o., kar je toženec v sodelovanju z Z.B., delavcem G.O. d.o.o., počel eno leto in pol, ne da bi tožeča stranka za to vedela. Z.B. je dejanje priznal in povedal tudi, kakšna je bila toženčeva vloga pri tem. Jasno je, da sam Z.B., brez toženčevega sodelovanja, nezakonitih poslov ne bi mogel izpeljati. Zato se tožeča stranka ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni odgovoren, ker naj bi ga finančna služba ne nadzirala in opominjala. Toženec kot prodajalec je bil pri delu samostojen, z velikimi pooblastili in je v celoti sam izvedel postopek prodaje, vključno z izdelavo dokumentacije in podpisom računov. Račune in plačila je knjižila finančna služba, ki pa ni bila dolžna preverjati, če je dokumentacija popolna in pravilna. Iz zaslišanja direktorja tožeče stranke in računovodkinje jasno izhaja, da poslovanje z asignacijskimi pogodbami zaradi pokrivanja gotovinskih plačil ni bilo običajno. Prodaja avtomobilov pravnim osebam za nadaljnjo prodajo je praviloma brezgotovinska. Do odmere davka ne bi prišlo, če bi bili avtomobili res prodani za nadaljnjo prodajo in bi davek od prodaje končnemu kupcu odvedla G.O. d.o.o.. Inšpekcijski pregled DURS je pokazal, da so bile nepravilne le tiste prodaje, ki jih je sprovedel toženec. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je škoda v obliki plačila prometnega davka in obresti nastala po toženčevi krivdi. Dejstvo, da direktor in finančna služba nepravilnosti nista opazila (ker je bil toženec pač toliko spreten), ga ne more razbremenjevati. Bistveno je, kaj pomeni toženčevo sodelovanje z Z.B. pri sporni prodaji avtomobilov, namreč ali je toženec vedel, da prometni davek za končno prodajo ne bo odveden in ali se je s plačilom razlike okoristil. Pritožnica predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec v odgovoru na pritožbo obširno pojasnjuje svoje stališče glede vrnitve v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke dovolilo. Podredno pa nasprotuje pritožbi in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Ponavlja, da je za vsako potezo dobil soglasje in navodila računovodstva in direktorja tožeče stranke, ki vse do inšpekcijskega pregleda nista povedala, da je s takim poslovanjem kaj narobe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo toženca zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče RS sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in mu naložilo, naj na pritožbeni obravnavi v skladu s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) samo ponovi dokaze, za katere meni, da jih je treba ponoviti in dopolni dokazni postopek z zaslišanjem strank in priče M.P.. Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče zato ponovno zaslišalo pričo M.P., toženca in zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Ugotovilo je, da pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugovor toženca, da o pritožbi sploh ne bi smelo odločati, ker klavzula pravnomočnosti na izpodbijani sodbi nikoli ni bila razveljavljena, je pritožbeno sodišče zavrnilo že na pritožbeni obravnavi sami. Vpogledalo je v spis in ugotovilo, da je s sklepom z dne 7.5.2007 (list št. 142), sodišče prve stopnje, ko je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, razveljavilo tudi klavzulo pravnomočnosti sodbe opr. št. I Pd 165/2004 z dne 21.2.2007, pri čemer pa je datum klavzule pravnomočnosti napačno zapisan. Iz žiga o ugotovljeni pravnomočnosti (list. št. 116) izhaja, da je sodba postala pravnomočna 30.3.2007 (tak datum nosi tudi žig pravnomočnosti na prepisu sodbe, ki je bila vročena tožencu), kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo 10.4.2007. Nobenega dvoma ni, da je s sklepom z dne 7.5.2007 sodišče prve stopnje razveljavilo klavzulo pravnomočnosti z dne 30.3.2007 in je datum 10.4.2007 v sklepu mogoče pripisati očitni pisni pomoti. Edina sodba v spisu opr. št. I Pd 165/2004 je bila izdana 21.2.2007 in je postala pravnomočna 30.3.2007, zato ni prav nobenega dvoma, da se sklep z dne 7.5.2007 o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti nanaša na to sodbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od toženca plačilo zneska 18.927.655,00 SIT, ki ga je morala iz naslova prometnega davka in zamudnih obresti plačati zaradi napačnega poslovanja pri prodaji avtomobilov. Ugotovilo je, da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta in sicer da ni podana toženčeva odgovornost glede na to, da celo vodja računovodstva ni opazila nobenih nepravilnosti pri dokumentaciji in da je toženec ravnal po njenih navodilih. V štirih primerih, ko je inšpektor ugotovil pomanjkljivo dokumentacijo, pa bi morala finančna služba toženca na to opozoriti in ga pozvati, naj jo dopolni.

Po 1. odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Odškodninska odgovornost delavca se presoja po splošnih načelih civilnega prava in sicer po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), ki ureja tudi splošne predpostavke za odškodninsko odgovornost (nastanek škode, nedopustno ravnanje, krivda povzročitelja in vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke).

Nobenega dvoma ni, da je škoda tožeči stranki nastala, vendar pa ne že v letu 1999, ampak takrat, ko je morala plačati prometni davek na podlagi odločbe DURS z dne 12.5.2003. Zato sodišče prve stopnje toženčevega ugovora zastaranja upravičeno ni upoštevalo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je toženec kot komercialist, zaposlen pri tožeči stranki, dogovoril z Z.B., delavcem G.O. d.o.o., za prodajo avtomobilov za nadaljnjo prodajo. Na podlagi naročilnice, ki mu jo je izročil Z.O., je izstavil račun G.O. d.o.o., ki pa vozil ni plačala sama, ampak so to storile posamezne fizične osebe s pologom gotovine na blagajni tožeče stranke. Kot je izpovedala priča M.P., so fizične osebe, če so same kupovale vozilo z gotovino, le to vedno polagale na blagajni. Zato je blagajničarka tudi v spornih primerih sprejela gotovino, ki so jo prinesle fizične osebe. Tožencu je povedala, da je prodaja z znižano davčno stopnjo drugi pravni osebi možna le z brezgotovinskim plačilom in da so naknadno, ker so bila plačila gotovinska, pridobili asignacijske pogodbe, s katerimi se je ta nepravilnost pokrila. Formalno je bil na ta način posel z G.O. d.o.o. zaključen in bi bil tudi pravilen, če bi G.O. d.o.o. od tako kupljenih vozil plačala prometni davek. Vendar pa ga ni. Zato je nezakonito poslovanje prišlo na dan, tožeča stranka pa je bila obsojena na plačilo prometnega davka za vsa vozila.

Škoda je tožeči stranki nastala, ker je morala plačati prometni davek, za katerega ob prodaji vozil kupca ni obremenila. Če bi prodala vozila fizičnim osebam kot kupcem, bi bila za vrednost prometnega davka cena vozila višja, tožeča stranka stranka pa bi znesek prometnega davka morala plačati. V primeru prodaje vozil pravnim osebam za nadaljnjo prodajo pa se prometni davek ne plača; plača ga pravna oseba, ki da vozilo v nadaljnjo prodajo fizični osebi.

Po zatrjevanju tožeče stranke naj bi škodo povzročil toženec s svojim protipravnim (nedopustnim) ravnanjem. Za nedopustnost ravnanja zadošča, da je določeno postopanje že na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Kot izhaja iz odločbe DURS, je bila tožeča stranka obsojena na plačilo prometnega davka zaradi tega, ker promet z G.O. d.o.o. ni bil brezgotovinski in ker je davčni inšpektor štel, da je tožeča stranka kupcem – fizičnim osebam – vozila prodajala neposredno, kot prodajalec končnemu kupcu. Vprašanje protipravnosti toženčevega ravnanja (in njegove krivde) je zato odvisno od tega, ali je vedel, da z dogovorjenim načinom omogoča Z.B. prodajo vozil fizičnim osebam brez prometnega davka, ki ga tudi G.O. d.o.o. kot končni prodajalec ne bo odvedla. Po izpovedi direktorja D.G. je bil pri prometu z G.O. d.o.o. izveden sicer zelo nenavaden način plačila. Vendar pa opisano poslovanje samo po sebi ni protipravno, saj je po izpovedi priče M.P. asignacijska pogodba, ki je pokrila gotovinsko vplačilo, zakonit finančni instrument, pa tudi „prodaja za nadaljnjo prodajo“ ni bila pri toženi stranki nič neobičajnega. Vendar pa je prodaja avtomobilov v resnici potekala drugače, kot je bila prikazana v dokumentaciji in zaradi tega je morala tožeča stranka plačati prometni davek. G.O. d.o.o. je bila kot kupec, ki je dal naročilnico tožeči stranki in na ime katerega je bil izstavljen račun tožeče stranke, oproščena plačila 20 %-nega prometnega davka, vendar pa bi morala ob nadaljnji prodaji z njim obremeniti končnega kupca in davek odvesti. Priča Z.O. je priznal, da je zlorabil svoj položaj in izpeljal tak nezakonit posel zato, da bi kupcem priskrbel vozila po nižjih cenah. Imel je dostop do naročilnic, ki jih je vzel, jih v vsakem posameznem primeru izpolnil in izročil tožencu, ki je na podlagi naročilnice izdal račun. Račun je plačala fizična oseba z gotovino na blagajni tožeče stranke, gotovinsko plačilo se je pokrilo z asignacijsko pogodbo, ki jo je tožencu tudi priskrbel za vsak primer posebej Z.B..

Priča Z.B. je izpovedal, da je toženec vedel za fiktivnost poslov in za to, da bodo dejanski kupci po nižji ceni kupili vozila na račun prometnega davka. Toženec je to v celoti zanikal. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo Z.B. izpovedi, zlasti še glede na to, da je v kazenskem postopku toženca zelo obremenjeval in mu pripisoval celo idejo za izvedbo nezakonitega posla, medtem ko je v postopku pred sodiščem prve stopnje (v prisotnosti toženca) priznal, da je bila ideja njegova, toženec pa naj bi le „od prvega dne vedel, da bo končna cena vozil nižja na račun prometnega davka“. V očitni želji po čim večjem prometu (direktor tožeče stranke je izpovedal, da je bil toženec eden od najboljših komercialistov) je toženca zanimalo le to, ali je možno vozila, za katera je bil račun naslovljen na pravno osebo, plačati z gotovino. Ko je dobil zagotovilo, da je to mogoče, je s prodajo na ta način nadaljeval. Za vsako prodajo je priskrbel ustrezno dokumentacijo, vključno z asignacijsko pogodbo za vsako gotovinsko vplačilo. Izvedeni dokazi zato ne dajejo podlage za zaključek, da je toženec vedel za Z.B. namen, saj ni mogel vedeti (tega tudi Z.B. ni izpovedal), da je naročilnice vzel nepooblaščeno. V asignacijskih pogodbah pa je bila navedena polna cena vozil (s prometnim davkom). Zato sodišče verjame njegovi izpovedi, da ni vedel, očitno pa ga to niti ni zanimalo, da G.O. d.o.o. prometnega davka ne bo plačala. Končno toženčeva naloga ni bila, da skrbi, ali bo končni prodajalec prometni davek odvedel, ampak da proda čim več avtomobilov. Glede na to, da je bil po zagotovilu finančne službe vsak posel z listinami ustrezno pokrit (in bi bil v celoti zakonit, če bi G.O. d.o.o prometni davek pri nadaljnji prodaji plačala), je utemeljeno sklepal, da tožeča stranka ni zavezanec za plačilo prometnega davka. Na tak način je posloval leto in pol, zato tudi upravičeno ni dvomil v zakonitost svojega ravnanja, ki je bilo po izpovedi direktorja le „hudo nenavadno“. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno in glede na opisano tudi ne krivdno.

Pogoj za odškodninsko odgovornost je obstoj vseh štirih elementov odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, krivda, nastanek škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Ob ugotovitvi, da vsaj dva elementa nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec je upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo zoper sklep z dne 25.3.2008 o razveljavitvi sodbe 375 točk (tar. št. 15/1b), za materialne stroške 12 točk, za zastopanje na obravnavi 600 točk (tar. št. 15/3b) in za trajanje 200 točk (7. člen OT), skupaj 1.187 točk oziroma 544,83 EUR.