Jedro

Vrhovno sodišče ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o nepravilni uporabi materialnega prava ali o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno. Presodi lahko le, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče samo odpraviti kršitve prvostopenjskega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je izdalo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov. Po ugovoru toženca je bil nalog pravnomočno razveljavljen, o zadevi pa se je odločalo v nadaljnjem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku razsodilo, da ostane nalog za izpraznitev poslovnih prostorov v celoti v veljavi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pravdnem postopku, ki sledi ugovoru, vloženemu zoper nalog za izpraznitev, se odloča o tožbenem zahtevku in ne več o nadaljnji veljavnosti naloga. Sodišče prve stopnje mora zato odločiti o tožbenem zahtevku. Ta je bil med pravdo tudi spremenjen, zato tudi s tega vidika sodba ni skladna z aktualnim tožbenim predlogom. Gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da bi v primeru, če bi sámo prvič odločilo o tožbenem zahtevku, poseglo v pravico strank do pritožbe; ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje pa ne bo pretirano zavleklo postopka, saj je bila zadeva do sedaj vodena ažurno.

**Pritožbene navedbe**

3. Toženec je zoper razveljavitveni sklep vložil pritožbo, v kateri predlaga, naj se razveljavitveni sklep razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Poglavitni pritožbeni očitek je, da je pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju s prepovedjo _reformatio in peius_, čeprav se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožil samo toženec. Prvostopenjsko sodbo bi moralo razveljaviti (saj je bilo z njo znova odločeno o istem nalogu za izpraznitev, ki je bil že prej pravnomočno razveljavljen), nato pa ustaviti postopek. Tožnika namreč nista vložila predloga za dopolnilno sodbo ali pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, čeprav sodišče v njej ni odločilo o njunih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je z razveljavitvijo sodbo in vrnitvijo zadeve v novo sojenje, kjer naj bi se odločalo prav o teh zahtevkih, torej ravnalo tožencu v škodo.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

**Odločitev o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni razlogi iz 357.a člena ZPP so omejeni na presojo pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o nepravilni uporabi materialnega prava, ali o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno. Presodi lahko le, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče sámo odpraviti kršitve prvostopenjskega sodišča. 7. Za konkretni primer to pomeni, da Vrhovno sodišče v okviru odločanja o pritožbi zoper razveljavitveni sklep ne more ocenjevati, ali je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da procesna napaka, ki jo je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, terja vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku (namesto odločanja o nadaljnji usodi izpraznitvenega naloga), ali pa je pravilna toženčeva teza, da ta procesna napaka v odsotnosti predloga za dopolnilno sodbo narekuje le še ustavitev postopka. Ker je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku, lahko Vrhovno sodišče presodi le, ali je nujno, da o njem odloča prvostopenjsko sodišče, ali pa bi lahko o njem odločilo že pritožbeno sodišče. Glede tega, ali bi to pritožbeno sodišče lahko storilo, pa se pritožba niti ne opredeljuje.

8. V skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

9. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).