Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je eno izmed kaznivih dejanj zoper vojaško službo, ki so uvrščena v sedemindvajseto poglavje KZ-1. Prvi odstavek navedenega člena določa dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja je ravnanje nadrejene vojaške osebe, s katerim ta oseba v službi ali v zvezi z njo žali človeško dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. V drugem odstavku je predvideno hujše kaznivo dejanje, ko nadrejena vojaška oseba stori dejanje proti več osebam1. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zadošča, da gre za enkraten dogodek.
Pri obsojenčevih ravnanjih gre za drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišč, da obsojenčeva ravnanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v okviru opravljanja vojaške službe niso običajna ali pravno dopustna. Iz izreka izhaja, da so se oškodovanci počutili prizadeto, nemočno in ponižano, torej je bila prizadeta njihova pravica do osebnega dostojanstva, s čemer so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.
Po presoji Vrhovnega sodišča je čas storitve obravnavanih ravnanj (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja po 274. členu KZ-1), konkretiziran v zadostni meri. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v obdobju treh mesecev, natančneje od 27. 10. 2011 do 16. 1. 2012. Očitki obsojencu so vsebinsko določno opredeljeni, kar mu je omogočalo učinkovito obrambo, sicer pa je podal zagovor tudi v zvezi s časovno komponento očitanih ravnanj; zatrjeval je, da je bil v obravnavanem obdobju večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej. Zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR.
A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 9. 3. 2015 T. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim po drugem v zvezi s prvim odstavkom 274. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanko M. P. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19. 5. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.
2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovornik kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami o mobingu oziroma zakonskih znakih kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, pri katerem gre za kaznivo dejanje zoper delovno razmerje in socialno varnost. Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po drugem v zvezi s prvim odstavkom 274. člena KZ-1 je kaznivo dejanje zoper vojaško službo, njegovi izvršitveni obliki sta grdo ravnanje s podrejenimi ali takšno ravnanje z njimi, ki žali njihovo človeško dostojanstvo. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je opisanih več obsojenčevih ravnanj, ki jih je izvajal v obdobju skoraj treh mesecev in žalijo človeško dostojanstvo njemu podrejenih vojakov. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je ugotovitev sodišč, da je obsojenec z opisanimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 274. člena KZ-1, pravilna. Očitek zahteve, da gre v obravnavanem primeru zgolj za kršitve delovnopravne zakonodaje, ocenjuje kot neutemeljen, saj v obtožbi ni očitka o kršitvi delovnopravne zakonodaje. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca kršitev obsojenčeve pravice do pravne varnosti in obrambe ni podana. V izreku sodbe sodišča prve stopnje so opredeljena obsojenčeva ravnanja in časovno obdobje, v okviru katerega je s podrejenimi grdo ravnal. Navaja še, da ima izpodbijana pravnomočna sodba razloge o odločilnih dejstvih, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik s takšnimi navedbami po mnenju vrhovnega državnega tožilca izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).
4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.
B.
5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.
6. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da dejanje, zaradi katerega je obsojenec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje. Trdi, da pojem grdega ravnanja ustreza pojmu mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu. V nadaljevanju zahteve navaja definicijo in značilnosti mobinga. Ocenjuje, da obsojenčeva ravnanja niso dolgotrajna, ponavljajoča in sistematična, prav tako ni izkazan obsojenčev zaničevalni namen. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so bile naloge, ki jih je obsojenec naložil oškodovancem, običajne, njegove izjave pa objektivno niso žaljive. Po trditvah zagovornika obsojencu ni dokazano, da bi oškodovanki prerazporedil delovni čas oziroma oškodovancem ne bi podaljšal pogodbe o zaposlitvi, saj takšnih pristojnosti ni imel. V primeru, da bi oškodovanki prerazporedil delovni čas oziroma oškodovancem ne bi podaljšal pogodbe o zaposlitvi, bi pri teh obsojenčevih ravnanjih šlo zgolj za kršitve delovnopravne zakonodaje.
7. Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je eno izmed kaznivih dejanj zoper vojaško službo, ki so uvrščena v sedemindvajseto poglavje KZ-1. Prvi odstavek navedenega člena določa dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja je ravnanje nadrejene vojaške osebe, s katerim ta oseba v službi ali v zvezi z njo žali človeško dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. V drugem odstavku je predvideno hujše kaznivo dejanje, ko nadrejena vojaška oseba stori dejanje proti več osebam1. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zadošča, da gre za enkraten dogodek.
8. Pri obsojenčevih ravnanjih gre za drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo sodišče druge stopnje, da obsojenčeva ravnanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v okviru opravljanja vojaške službe niso običajna ali pravno dopustna. Iz izreka izhaja, da so se oškodovanci počutili prizadeto, nemočno in ponižano, torej je bila prizadeta njihova pravica do osebnega dostojanstva, s čemer so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 27 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).
9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretiziral navedb, da obsojenčeve izjave niso objektivno žaljive in da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovornik z navedbami, da obsojenčeva ravnanja niso bila dolgotrajna, ponavljajoča in sistematična, da so bile naloge, ki jih je obsojenec dajal oškodovancem, običajne ter da obsojenec ni imel pristojnosti prerazporejati delovnega časa in odločati o podaljšanju pogodb o zaposlitvi, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).
10. V predmetnem postopku je zagovornik uveljavljal, da čas storitve očitanih ravnanj ni konkretiziran. Po mnenju zagovornika bi državni tožilec v obtožbi moral navesti, v katerih dneh je obsojenec storil očitana ravnanja, saj je bil od oktobra 2011 do januarja 2012 večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej, v tem času pa so bili večkrat odsotni tudi oškodovanci. Ker so obravnavana dejanja opredeljena s splošnim časovnim okvirjem, se obsojenec pred očitki obtožbe ni mogel braniti (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije).
11. Po presoji Vrhovnega sodišča je čas storitve obravnavanih ravnanj (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja po 274. členu KZ-1), konkretiziran v zadostni meri. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v obdobju treh mesecev, natančneje od 27. 10. 2011 do 16. 1. 2012. Očitki obsojencu so vsebinsko določno opredeljeni, kar mu je omogočalo učinkovito obrambo, sicer pa je podal zagovor tudi v zvezi s časovno komponento očitanih ravnanj; zatrjeval je, da je bil v obravnavanem obdobju večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej. Zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ki jo zagovornik sicer pavšalno uveljavlja, ni podana. Zagovornik z navedbami o odsotnosti obsojenca in oškodovancev v inkriminiranem obdobju izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 25 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).
C.
12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.
13. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.
1 Tako tudi sodba VSRS I Ips 160/2006 z dne 11. 1. 2007 ter dr. Deisinger v: Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, str. 615 in Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, str. 658-659.