Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega T. V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opravilna številka Su 450/2016 z dne 23.02.2016 je bila pristojnost za sojenje v 25 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju po seznamu zadev, navedenem v predlogu predsednika Višjega sodišča v Celju št. Su 91/2016-1 z dne 22. februarja 2016, prenesena na Višje sodišče v Kopru. V seznamu zadev, ki je postal sestavni del izreka sklepa predsednika vrhovnega sodišča, se nahaja tudi sedaj obravnavana.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega T. V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po drugem v zvezi s prvim odstavkom 274. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi drugega odstavka 274. člena KZ-1 določilo kazen 7 (sedmih) mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanko M. P. s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V stroškovnem delu izreka pa je sodišče sklenilo, da je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 465,26 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke.

3. Zoper to sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obtoženčev zagovornik prvenstveno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 371. člena ZKP, saj meni, da ravnanje, ki se očita njegovemu varovancu, ni kaznivo dejanje. V tem delu svoje pritožbe zagovornik izhaja predvsem iz pojma mobinga oz. stališča, da obravnavano kaznivo dejanje pojmu mobinga ne zadosti in da bi teoretično lahko šlo le za disciplinsko oziroma civilno odgovornost obtoženca. Predvsem se pritožbeno stališče ne more strinjati s pritožnikom, da gre pri ravnanju obtoženca za mobing. Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je zakonodajalec uvrstil v 27. poglavje zakonika, ki obravnava kazniva dejanja zoper vojaško službo, medtem ko je pojem mobinga mogoče enačiti s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika, ki pa sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Gre tedaj za povsem napačno pritožnikovo izhodišče, ko sedaj obravnavno kaznivo dejanje enači z mobingom, tako, da odpadejo tudi vsi, sicer teoretično in tudi s strokovnimi članki podprti pritožbeni pomisleki, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje, ker naj bi šlo le za sporadične dogodke, ki niso trajali daljši čas. Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim je namreč v tem, da to kaznivo dejanje lahko stori samo nadrejena vojaška oseba v službi ali v zvezi s službo, medtem ko lahko kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu stori vsakdo. Bistveni razloček med kaznivimi dejanji je tedaj v tem, da storilec kaznivega dejanja po 274. členu Kazenskega zakonika izkoristi oz. zlorabi svoj položaj in pooblastila, ki so mu bila dana s predpisi o službi v oboroženih silah oz. vojski, konkretneje s Pravili službe v Slovenski vojski (Ur. list Republike Slovenije štev. 84/2009), pa tako početje ni namenjeno doseganju zastavljenih ciljev vojaškega urjenja nasploh, temveč je usmerjeno izključno zoper enega ali več podrejenih. Da je tako stališče pritožbenega sodišča pravilno pa je nenazadnje moč ugotoviti tudi na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka I Ips 16072006 z dne 11.01.2007, kjer je prav tako šlo za enkraten dogodek, do katerega je prišlo med urjenjem v slovenski vojski.

6. Izhajajoč iz napačne predpostavke o nujnosti trajnejšega ravnanja, pritožnik nadalje izpodbijani sodbi očita, da je čas ravnanja, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega nekonkretiziran oziroma postavljen presplošno, zaradi česar naj bi bila obtožencu tudi prekršena pravica do obrambe, s tem pa naj bi bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obtoženec obravnavo kaznivo dejanje izvrševal v času od 27.10.2011, ko je prišlo do dogodka v garderobi 1. motorizirane čete 20. motoriziranega bataljona, o čemer sodišče prve stopnje prepričljivo razloguje na sedmi strani sodbe. Zadnji dan inkriminiranega početja pa je bil 16.01.2012, ko se je ena od oškodovancev in sicer M. P. zglasila pri namestniku poveljnika čete R. K. in zaprosila za razgovor s psihologom U. R., kar sta obadva tudi potrdila. Časovni okvir obtoženčevega početja je tedaj v zadostni meri opredeljen in iz pritožbenih navedb ni jasno, v čem bi naj tako določen časovni okvir pomenil kršitev pravice obtoženca do obrambe. Predmet zagovora oz. obrambe so bila posamezna ravnanja obtoženca znotraj definiranega časovnega okvira, v zvezi s temi ravnanji pa je obtoženec podal tudi konsistenten zagovor, tako, da se pritožbeni očitki v zvezi z očitano kršitvijo pravice do obrambe izkažejo kot neutemeljeni.

7. V nadaljevanju svoje pritožbe zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve navedlo, da je v obravnavanem primeru zaslišalo tudi številne priče, katerih izpovedbam je pa skupno to, da o dogajanju, kot so ga opisovali oškodovanci, nič ne vedo oz. da temu sami niso bili priča in niso kaj slišali. Sama ta navedba pa sama po sebi še ne more pomeniti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče je namreč dolžno oceniti vsak dokaz, ki ga na glavni obravnavi izvede. Sodišče je namreč izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi vseh izvedenih dokazov, saj je dolžno ocenjevati vsak dokaz sam po sebi in v zvezi z drugimi. O tem sodišče prepričljivo razloguje v nadaljevanju svoje obrazložitve, predvsem v točkah 14 in 17 sodbe, tako, da zatrjevana kršitev ni podana.

8. Kolikor pa pritožnik izpodbija samo ugotovljeno dejansko stanje, pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče navedlo tudi prepričljive razloge. Sodišče je o obravnavanih dogodkih seveda zaslišalo tudi vse štiri oškodovance, ki so prepričljivo izpovedali, kaj se jim je dogajalo. Pri tem ne gre prezreti, da se je predvsem oškodovanka P. ob vsem dogajanju še dodatno izpostavila, ko je najprej početje svojega nadrejenega prijavila namestniku poveljnika R. K. in zahtevala razgovor s psihologom U. R.. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da ni moč tudi ne mimo izpovedbe priče M. M. in ostalih dokazov, ki izkazujejo obtoženčev odnos do nekaterih pripadnikov Slovenske vojske, predvsem tistih, ki se niso udeležili 22-dnevnega vojaškega urjenja na vaji Silver Shield v Republiki Nemčiji. V zvezi z udeležbo na tej vaji pritožnik navaja, da se poleg štirih oškodovancev te vaje ni udeležilo še osem pripadnikov slovenske vojske in da ni izkazano, da bi obtoženec imel negativen oz. žaljiv odnos tudi do njih. Ta okoliščina sama po sebi pa tudi ne more pomeniti, da obravnavano kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Odločitev o prijavi neprimernega ravnanja nadrejene vojaške osebe je namreč v domeni vsakega posameznika, pri čemer pa je tudi prag tolerance od posameznika do posameznika različen. To, ali pri obravnavanem kaznivem dejanju početje nadrejenega presega običajna pravila subordinacije, na katerih temelji organizacija vsake vojaške strukture, pa je v končni fazi stvar ocene organov pregona tako vojaških, kot tudi civilnih. Povsem življenjska je ugotovitev, da bi do kazenskega pregona ne prišlo, če bi bil odnos obtoženca primeren do vseh pripadnikov njegove enote, saj za to nikakršnega razloga ne bi bilo. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pritožnik izpostavlja tudi dejstvo, da naj bi pri omenjenih štirih oškodovancih šlo za slabe vojake z najslabšimi službenimi ocenami oz. za nezanesljive vojake, ki se očitno na ustrezen način niso mogli odzvati na odločen, profesionalen in strog način vodenja s strani obtoženca in nadalje, da je bila anonimna prijava očitno odvračanje pozornosti od lastne malomarnosti in površnosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki, ki so predmet obravnavanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani in da je moč o njih trditi, da predstavljajo poseg v človeško dostojanstvo oškodovancev, pri čemer pa očitno obtoženec ni izbiral sredstev, kar zlasti velja za tisti del kaznivega dejanja, ki se nanaša na oškodovanca R. N..

9. Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Preizkus v tej smeri je pokazal, da je sodišče prve stopnje, vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v tej smeri nikakršnih pomislekov nima.

10. Tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki jih bo s posebnim sklepom odmerilo sodišče, pred katerim je potekal postopek na prvi stopnji.