Jedro

Poledenelo cestišče je povzročil zmrznjen dež, ki je očitno pričel padati nenadoma, tik pred obravnavano nezgodo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka razbremenila krivde za nastanek odškodninskega primera tožeče stranke. Vzdrževalec ceste ne more na vsakem delu ceste v vsakem trenutku zagotoviti ustreznega stanja vozišča, posebej še, če pride do nenadnega pojava pomrznjenega dežja, kot v obravnavanem primeru in to na določenem cestnem odseku ni tako pogost pojav, kot na drugih področjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za povrnitev materialne in nematerialne škode, ki sta jo utrpela v prometni nezgodi 17.12.1997. Po izvedenem dokaznem postopku je ocenilo, da zavarovancu tožene stranke - upravljalcu ceste ni mogoče očitani nobene opustitve, ki bi imela za posledico zavarovančevo krivdno odgovornost za prometno nezgodo. Odstotnost ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti je zato imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka že po temelju.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. Strinjata se sicer s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno v danem primeru ravnanje tožene stranke presojati po načelu krivdne odgovornosti, vendar pa menita, da sodišče ni dosledno upoštevalo dejstva, da je dokazno breme glede ekskulpacije na strani tožene stranke. Ravnanje tožene stranke je potrebno v danem primeru presojati ob upoštevanju najstrožjega merila, to je merila skrajne skrbnosti. Pri odločanju je potrebno izhajati iz določil v času nezgode veljavnega Zakona o javnih cestah in Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, ki je določal, kako mora vzdrževalec ceste zakonske obveznosti konkretno izvajati. Med redno vzdrževanje cest je bilo v tem času nedvomno šteti tudi prevoznost cest v zimskem času, pri čemer so podzakonski akti natančneje urejali obveznosti vzdrževalca cest v zimskih razmerah. Predpisi so nalagali toženi stranki, da v zimskih razmerah zagotovi potrebne pogoje za prevoznost in uporabnost avtoceste. Zato bi sodišče moralo ugotavljati, ali je tožena stranka ravnala tako, kot se je od nje utemeljeno pričakovalo oz. kot so ji nalagali takrat veljavni predpisi. Ugotovitve sodišča o izvršenih ukrepih, ki naj bi kazali na ravnanje po merilih posebej skrbnega strokovnjaka, so za tožečo stranko sporne in nepravilne. Sodišče je štelo kot dokazano trditev izvedenca Č., da je bilo na kritičnem mestu cestišče le delno poledenelo, ne pa da je bilo poledenelo v celoti, kot je to izhajalo iz vsebine policijskega zapisnika in zaslišanj tožnikov ter podatkov spisa sodnika za prekrške iz izpovedi priče A. R. in Z.. Ne drži trditev sodišča, da naj bi bil zapis stanja cestišča v policijskem zapisniku na drugem mestu drugačen. Zapis o poledeneli in spolzki cesti je namreč mogoče razumeti povsem enako kot vsebino zapisa stanja vozišča na prvi strani, kjer je govora o poledenelem - neposipanem vozišču. Sklicevanje sodišča na policijske zapisnike v drugih zadevah, v katerih naj bi bili drugačni zapisi stanja vozišča, je nesprejemljivo. Za pravdni stranki je bilo v zadevi nesporno, da je kritičnega dne na istem odseku ceste prišlo do več podobnih dogodkov kot je obravnavani. Na drugi strani pa je nedokazano dejstvo o predhodnem posipanju cestišča, ki ga je zatrjevala tožena stranka. Tožeča stranka se ne strinja z nekoristnostjo posipanja v primerih, ko dež izpira sol, sploh pa je brez vsake osnove argumentacija o domnevni neučinkovitosti posipanja cest v času, ko voda odteka s cestišča. V danem primeru namreč voda ni mogla odtekati, saj je bila prisotna močna poledica in so dežne kapljice, ki so padale na cestišče, v hipu poledenele. Po mnenju pritožbe sodišče v izvedenih dokazih ni imelo osnove za sklepanje o neučinkovitosti ponovljenega posipanja v primerih, ko prvi posip ne bi deloval optimalno. Do obravnavane nesreče je prišlo pred zatrjevanim drugim posipanjem, kar pomeni, da je prvo posipanje, tudi če je bilo opravljeno, bilo povsem neučinkovito. Toženi stranki oz. njenemu zavarovancu kot strokovnjaku na svojem področju pa so dejstva v zvezi z učinkovitostjo posipanja bila oz. bi morala biti znana. Nič, kar se je tistega dne dogajalo, za toženo stranko ne more predstavljati nepričakovanega in neodvrnljivega dogodka. Vremenske razmere so predstavljale okoliščine, s katerim je morala računati. Že iz izjave priče Z. je razbrati, da bi bilo vzdrževanje kvalitetnejše, če bi imeli na razpolago več vozil in druge potrebne naprave, na primer merilce temperatur podlage. Sodišče je štelo kot zadostno dejstvo postavitev prometnega znaka za nevarnost spolzkega cestišča, čeprav bi v danem primeru, ko je šlo za specifično situacijo, moral upravljalec obvestiti udeležence v prometu o nevarnosti poledice še na druge načine, predvsem s postavitvijo dodatnih znakov, ki bi opozarjali izrecno na poledico oz. z ustreznimi dopolnilnimi tablami. Lahko pa bi poskrbel tudi za začasno zaprtje prometa na avtocesti in za njegovo preusmeritev na druge poti. Sklicevanje na okoliščino, da so na italijanski strani cesto zaprli šele ob 17.00 uri, je po mnenju pritožbe nesmiselno. Navaja še, da šteje svoje pripombe na izvedeniško mnenje kot utemeljene, zato bi moralo sodišče ponoviti dokazni postopek z izvedencem cestnoprometne stroke.

Tožena stranka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno in tudi materialno pravo kot pravilno uporabljeno. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prišlo do škodnega dogodka na odseku avtoceste, to je ceste prve prioritete, kar pomeni, da je bila naloga zavarovanca tožene stranke stalno izvajanje del za zagotavljanje prevoznosti ceste. Po 57. čl. Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur.list SRS št. 11/88), na katerega se sklicuje pritožba, se posipanje začne izvajati takoj, ko se na vozišču zazna pojav poledice, na cestah oz. odsekih, za katere je v načrtu zimskih del predvideno tudi preventivno posipanje, pa se posipa že ob nastopu okoliščin, v katerih se lahko pričakuje poledica.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo cestišče, na katerem je prišlo do prometne nezgode, delno poledenelo ( delno v tem smislu, da je bil poledenel le tisti vozni pas, po katerem je peljal tožnik, in še ta ne v celoti; v nasprotni smeri namreč težav zaradi poledice v prometu ni bilo, nesreč pa bi bilo tudi v primeru popolne poledice na tožnikovem pasu več), da je tistega dne nad našimi kraji prevladovala vremenska situacija, ki je povzročala oblačno vreme s padavinami, da so bile temperature ves čas pod ničlo, da je na odseku ceste, po katerem sta peljala tožnika, ves čas pršil dež (to sta povedala pri zaslišanju tožnika), da na ostalih predelih cesta ni bila spolzka, da je bilo dopoldan vozišče preventivno posuto in zatem ponovno ob 16.05 uri, ko je en voznik šel na posipanje na relaciji B. D. - D., ponovno pa ob 17.10 uri in ob 18.10, da je do prometne nezgode prišlo ob 16.40, da je bil pred kritičnim odsekom ceste postavljen prometni znak za spolzko cestišče, da je bilo malo pred nezgodo cestišče posipano prav v tisti smeri, po kateri sta se peljala tožnika, da je bilo v dežurni knjigi tega dne vpisanih več nezgod, med njimi nekaj prav na spornem odseku (pet nesreč v relativno kratkem času) ter da je očitno, da prvi posip ni optimalno deloval. Ugotovilo je še, da ponovno posipanje tik pred nezgodo ne bi pomagalo, saj sol še ne bi prijela. Nadaljnja pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je, da je poledenelo cestišče povzročil zmrznjen dež, ki je očitno pričel padati nenadoma, tik pred obravnavano nezgodo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka razbremenila krivde za nastanek odškodninskega primera tožeče stranke.

Gornjih dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba, pritožba ni uspela izpodbiti. Obseg poledenelosti cestišča, ki ga kot sporno okoliščino izpostavlja pritožba, je izvedenec pojasnil s tem, da bi bilo v primeru, če bi bilo cestišče povsem poledenelo, prometnih nesreč več; ne glede na delno ali popolno poledenelost cestišča pa je bistvena za odločitev ugotovitev sodišča prve stopnje in te pritožba ni uspela omajati, da je zavarovanec tožene stranke v obravnavanem primeru storil vse, kar je bilo mogoče od njega zahtevati na podlagi pričakovane skrbnosti. Pritožba neuspešno izpodbija argumentacijo sodišča v zvezi s posipanjem pri močnih padavinah. Izvedenec je namreč pri podajanju izvedeniškega mnenja na naroku dne 18.3.2005 pojasnil, da je v primeru, ko pada sodra, poledenelost cestišča odvisna od gostote in trajanja padavin. Da v obravnavanem primeru dež, ki izpira sol, ni mogel biti razlog za neučinkovitost posipa, pritožba izpostavlja brez potrebe, saj je sodišče ta razlog navedlo le kot enega od možnih, da prvi posip ni optimalno deloval. Tudi argumentacijo sodišča o neučinkovitosti ponovljenega posipanja pritožba izpostavlja izven konteksta sodne odločbe. Ta namreč temelji na mnenju izvedenca, da v primeru, ko pade sodra na hitro, morebitno posipanje ceste tik pred nezgodo poledice ne bi moglo preprečiti, ker sol še ne bi prijela. Glede na dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke prvič posipal vozišče ob 16.05, zatem pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ob 17.10 in 18.10 in ob upoštevanju nadaljnje okoliščine, da bi tudi učinkovitost morebitnega posipanja tik pred nezgodo bila vprašljiva, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče pritrditi pritožbi, ki izraža dvom v to, da je bilo ravnanje tožene stranke skladno s skrbnostjo strokovnjaka. Izjava priče Z., da bi bilo (na splošno) mogoče izvajati vzdrževanje bolj kvalitetno, če bi imeli na primer 100 kamionov več, ali merilce temperatur podlage, teh zaključkov ne omaja. Ta priča je namreč povedala, da so bili taki merilci tudi v drugih evropskih deželah v tistem obdobju še zelo redki. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen sklep, da vzdrževalec ceste ne more na vsakem delu ceste v vsakem trenutku zagotoviti ustreznega stanja vozišča, posebej še, če pride do nenadnega pojava pomrznjenega dežja, kot v obravnavanem primeru in to na določenem cestnem odseku ni tako pogost pojav, kot na drugih področjih. Opustitev dodatnih tabel, ki bi opozarjale na nevarnost poledice, glede na vse gornje okoliščine, ne more biti v taki vzročni zvezi s prometno nezgodo, da bi zaradi nje bilo mogoče pripisati toženi stranki kakršenkoli delež odgovornosti za škodni dogodek. Nenazadnje je sam tožnik pri opisovanju razmer povedal, da je ves čas pršilo, da je pihala burja in glede na to, da so bile tistega dne po podatkih agencije za okolje temperature ves čas pod ničlo, je jasno, da bi tudi tožeča stranka v takih razmerah z morebitno poledenelostjo cestišča morala računati. Nenazadnje namreč padanje ledenega dežja vsak dovolj skrben voznik zazna. Zakaj kljub neučinkovitemu posipanju cestišča ob 16.00 uri zahteva po zaprtju ceste do 16.40 ure ni bila izvedljiv oz. logičen ukrep, pa je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje in te razloge pritožbeno sodišče sprejema. Morebitna dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga zahteva tožeča stranka v pritožbi in ki ga je zahtevala tudi na zadnjem naroku, je nepotrebna in je ta dokazni predlog sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je bil ta dokazni predlog podan z utemeljitvijo, da bi bilo možno s simulacijo natančneje ugotoviti hitrost vozila tožeče stranke. Kljub temu, da je izvedenec v obravnavani zadevi res ocenil hitrost vozila tožeče stranke kot previsoko in kot razlog za to, da je do prometne nezgode prišlo, namreč sodišče prve stopnje na ta izvedenčev zaključek sodbe ni oprlo. Zato je tudi imenovanje novega izvedenca povsem nepotrebno, pri čemer ne gre prezreti, da tudi drugi izvedenec ne bi imel na voljo drugih objektivnih podatkov (saj ti ne obstajajo in niso na voljo), ki bi lahko pripeljali do zanesljivejših zaključkov o okoliščinah obravnavane prometne nezgode.

Ker je torej tožena stranka v obravnavanem primeru kljub temu, da je pri cestnem podjetju presoja preprečljivosti škodnega dogodka res podvržena najstrožjemu merilu, dokazala, da ukrepov, ki jih njenemu zavarovancu nalagajo predpisi, le-ta ni opustil, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).