Jedro

Zavarovanec toženke je v danih razmerah storil vse, kar se od njega kot od dobrega strokovnjaka zahteva (drugi odstavek 18. člena ZOR). V obravnavani zadevi je treba pri presoji preprečljivosti škodnega dogodka uporabiti najstrožje merilo – merilo skrajne skrbnosti. Vendar to ne pomeni, da se od vzdrževalca ceste zahteva, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča. Od njega se zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak.

Izrek

Revizija tožnikov proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 366.329,50 SIT (sedaj 1.528,67 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže, sicer se revizija tožnika zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima toženka plača 167.400 SIT (sedaj 698,55 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo, tožniku pa še 2.150.000 SIT (sedaj 8.971,79 EUR) odškodnine za nepremoženjsko ter 198.929,50 SIT (sedaj 830,12 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Odločilo je, da sta tožnika dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča vlagata tožnika revizijo zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdita, da sta sodišči zmotno ugotovili, da je zavarovanec toženke pred nesrečo storil vse, kar je bilo v danem trenutku mogoče od njega zahtevati - to pa je posebna (skrajna) skrbnost dobrega strokovnjaka. Sodišči se brezpredmetno sklicujeta na posipanja po nastanku nezgode. Izkazalo se je, da v danih okoliščinah posipanje ni bilo učinkovito za vzdrževanje redne prevoznosti ceste in da je bilo nepotrebno. Sprašujeta, če pet prometnih nesreč ni dovolj za to, da bi morala toženka pristopiti k izvajanju še kakšnega drugega ukrepa iz 45. in 46. člena Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest. Kot dober strokovnjak se toženka ne more sklicevati na domnevno nepoznavanje lokalnih posebnosti vremenskih razmer in ne na to, da v času nezgode še ni imela ustreznih merilcev temperature vozišča. Zlasti se ne more sklicevati na nenadno poledenitev, do katere je prišlo v zimskem času, ko so bile padavine napovedane in temperatura pod lediščem. Trdita, da ne more biti upoštevano opravičevanje opustitve začasne ustavitve prometa z zapletenostjo postopkov ter potrebo po usklajenem delovanju več subjektov. Tudi dejstvo, da je šlo za novo odprti odsek avtoceste, ki je obratoval le krajši čas pred nezgodo, ne more predstavljati opravičila toženke za nepoznavanje in neupoštevanje lokalnih značilnosti. Sicer bi to pomenilo, da toženka ni ustrezno usposobljena za redno vzdrževanje avtocest. V danih razmerah bi se kot pravilen izkazal ukrep začasne ustavitve prometa. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišč, da je bilo cestišče le delno poledenelo, saj je za obravnavano zadevo povsem brez pomena stanje na drugih voznih pasovih. Ni jasno, koliko prometnih nesreč bi se moralo zgoditi, da bi šteli cestišče za popolnoma poledenelo. Sodišči tudi nista upoštevali, da drugotožnik ni sposoben upravljati vozilo v ekstremnih pogojih popolne poledenelosti, ampak da je zgolj povprečno skrben voznik. Revizijskemu sodišču predlagata, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ter toženki naloži plačilo njunih revizijskih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija tožnikov proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 366.329,50 SIT (sedaj 1.528,67 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa revizija tožnika ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvam o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v skupnem znesku 366.329,50 SIT (sedaj 1.528,67 EUR) ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija tožnikov v tem delu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Revizija ne opredeli, s čim naj bi nižji sodišči zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče na obstoj procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), teh nesubstanciranih revizijskih očitkov ni upoštevalo.

8. Tožnika uveljavljata od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jima je nastala v prometni nezgodi 17.1.1997, ko je njuno vozilo na avtocesti med Sežano in Divačo zaradi poledenelega cestišča odneslo v jarek, kjer se je prevrnilo.

Sodišči sta ugotovili, da je do prometne nezgode prišlo ob 16.40 uri. Na odseku, po katerem sta se peljala tožnika, je ves čas pršil dež. Tega dne dopoldan je bilo cestišče preventivno posuto, ponovno pa so posipali popoldne ob 16.05, 17.10. in 18.10 uri. Tik pred obravnavano nezgodo je začel nenadoma padati zmrznjen dež. Do poledice na cestišču je prišlo nenadoma, a le na tistem voznem pasu, po katerem je vozil tožnik. Pred nesrečo je bil pred spornim odsekom postavljen prometni znak za spolzko cestišče. Tega dne je bilo več nezgod, nekaj tudi na spornem odseku - pet nesreč v relativno kratkem času.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca - vzdrževalca avtoceste. Sodišči pri ugotavljanju njegove odgovornosti nista sprejeli nekaterih zaključkov, ki jih navaja revizija - da se toženka utemeljeno sklicuje na nepoznavanje lokalnih posebnosti vremenskih razmer, ker je šlo za novo odprti odsek avtoceste in na to, da ni imela ustreznih merilcev temperature vozišča. Zato so neupoštevne revizijske trditve, ki izpodbijajo pravilnost neobstoječih zaključkov. Ker sta sodišči ugotovili, da je bilo cestišče na spornem odseku poledenelo in da je do nezgode prišlo zaradi poledice, je nepomembno revizijsko polemiziranje, ali je bila avtocesta delno ali popolnoma poledenela.

10. Zavarovanec toženke je tudi po presoji revizijskega sodišča v danih razmerah storil vse, kar se od njega kot od dobrega strokovnjaka zahteva (drugi odstavek 18. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Drži, da je treba v obravnavani zadevi pri presoji preprečljivosti škodnega dogodka uporabiti najstrožje merilo - merilo skrajne skrbnosti (prim. odločbe v zadevah II Ips 89/2000, II Ips 106/2000, II Ips 63/2007). Vendar to ne pomeni, da se od vzdrževalca ceste zahteva, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča. Od njega se zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak. Teh meril pri odgovornosti zavarovanca toženke ne spreminja okoliščina, da po avtocesti vozijo zgolj povprečno skrbni vozniki, kakršen je bil tudi tožnik.

11. Po presoji revizijskega sodišča zavarovanec toženke ni opustil izpolnitve nobene obveznosti iz Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88, pravilnik v nadaljevanju), ki bi v konkretnih okoliščinah mogla preprečiti prometno nezgodo. Izpolnjevanje profesionalnih obveznosti vzdrževalca avtoceste sta sodišči ugotavljali tudi s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke. Iz njunih ugotovitev izhaja, da je bilo malo pred nezgodo cestišče posipano s soljo, ponovno posipanje tik pred nezgodo pa ne bi pomagalo, saj sol še ne bi prijela. Dokler voda odteka s cestišča, posipanje nima smisla, saj sproti spere posipni material. Sodišči sta nadalje zaključili, da zaradi nenadne poledenitve nezgode ne bi mogla preprečiti niti odločitev o zaprtju avtoceste. Za tak ukrep morajo biti izpolnjeni točno določeni pogoji (soglašati morata upravljalec in policija, potrebno je zagotoviti obvoz ipd.), zaprtje avtoceste terja tudi precej posadke, tako da traja vsaj deset minut. Glede na navedeno sta pravilno presodili, da opustitev tega ukrepa ni mogla biti v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Še v večji meri to velja za opustitev kasnejše zaustavitve prometa na spornem odseku. Revizija neutemeljeno trdi, da se toženkin zavarovanec ne more sklicevati na nenadno poledico, ker je v zimskem času pričakovana. Sodišči namreč nista ugotovili, da je bila nezgoda nepredvidljiva. Prav zaradi možnosti poledice je bilo cestišče že pred nezgodo večkrat posuto. Vendar pa ni vedno mogoče predvidljivega dogodka tudi preprečiti. Zato je odgovornost vzdrževalca avtoceste, ki se presoja po krivdnem načelu (prvi odstavek 154. člena in 158. člen ZOR) podana samo, če bi škodo z dolžnim ravnanjem lahko preprečil. Več kot posipati avtoceste v konkretnih okoliščinah od zavarovanca toženke ni bilo mogoče zahtevati. Zahteva, da bi moral vzdrževalec avtocesto zapreti že ob možnosti nastopa poledice, bi zahtevala zaustavitev prometa na avtocesti v vsakih slabših zimskih razmerah in za dlje časa. To pa je v nasprotju s prvim odstavkom 46. člena pravilnika, na katerega se sklicuje revizija. Ta namreč zaustavitev prometa na avtocesti dopušča le kot skrajen ukrep v trajanju največ dveh ur. Glede na navedeno tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da v okoliščinah konkretnega primera kljub predvidljivosti poledice nezgode tožnikov ne bi mogel preprečiti niti posebej skrben strokovnjak. Ker zavarovanec toženke ni odgovoren za nastalo škodo, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

12. Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeni del revizije in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.