Jedro

Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da bi družba K. d. d. s sklenitvijo pogodbe o zastopanju in plačilu nesorazmerno visoke nagrade odvetniku prevzela dodatno denarno obveznost, ki brez posla o prodaji delnic med strankama spora ne bi obstajala, ter bi s tem sama sofinancirala nakup (lastnih) delnic. Zato očitek o zmotni uporabi 241. člena ZGD ni utemeljen, saj gre za določbo, ki zajema najrazličnejše oblike (sestavljenih) pravnih poslov, katerih ekonomski učinek je ta, da se s premoženjem družbe ekonomsko podpre (so)financiranje nakupa delnic iste družbe. Poleg tega v kontekstu presoje obstoja fiktivnega posla ni bistven dejanski prenos sredstev, temveč zgolj namen „zagotovitve“ prenosa premoženja preko sklenitve spornega Dodatka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti

1.377,06

EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo o delni ničnosti Dodatka št. 1 k pogodbi o prodaji delnic z dne 18. 11. 2005 (v nadaljevanju Dodatka), ki sta ga stranki spora sklenili istega dne kot Pogodbo o prodaji delnic družbe K. d. d. Prvostopenjsko sodišče je namreč presodilo, da je Dodatek v delu, s katerim se je tožeča stranka kot kupka delnic družbe K. d. d. zavezala k zagotovitvi sklenitve pogodbe o odvetniških storitvah med družbo K. d. d. in odvetnikom A. A., v bistvenem predstavljal fiktivni posel po 241. členu takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Preko plačila odvetniških storitev naj bi namreč družba K. d. d. (so)financirala plačilo dodatne kupnine za lastne delnice, in sicer (le) v primeru uspešnega izida pravdnega postopka, v katerem je vtoževala plačilo terjatve v višini 8,400.000,00 EUR. Tako je ugotovilo delno ničnost drugega člena Dodatka glede obveznosti plačila pogodbene kazni, medtem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo dveh bianko menic, ki jih je tožeča stranka v skladu z Dodatkom izročila toženi stranki za zavarovanje plačila (z Dodatkom dogovorjene) pogodbene kazni.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost vseh določb Dodatka ter posledično ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za vračilo dveh bianko menic. Presodilo je, da so zaradi fiktivnosti posla, določenega v prvem odstavku 2. člena Dodatka, nične vse določbe Dodatka, torej tudi tiste, ki se nanašajo na plačilo in zavarovanje plačila pogodbene kazni v višini 834.780,63 EUR.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poleg revizije je vložila predlog za obnovo postopka, in sicer zaradi učinka pravnomočnosti sklepa o izvršbi zaradi izterjave 834.780,63 EUR, ki je bil izdan v posledici unovčitve ene od izročenih bianko menic v skladu z dogovorom o zavarovanju plačila pogodbene kazni. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka v bistvenem zatrjevala, da je pravnomočni sklep o izvršbi vsebinsko isti zahtevek kot zahtevek za plačilo pogodbene kazni, ter v zvezi s tem utemeljevala obstoj obnovitvenih razlogov iz 8., 9. in 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Prvostopenjsko sodišče je po preizkusu predloga za obnovo postopka le-tega štelo kot del revizije, saj je bil zatrjevani obnovitveni razlog o pravnomočnosti sklepa o izvršbi zaradi izterjave 834.780,63 EUR (kot posledici vnovčitve ene od izročenih bianko menic) hkrati njen revizijski očitek (prvi odstavek 402. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 404. člena ZPP).

5. Tožeča stranka je odgovorila tako na predlog za obnovo postopka kot na revizijo ter obakrat priglasila stroške.

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je kot kupka 18. 11. 2005 s toženo stranko kot podajalko sklenila Pogodbo o prodaji delnic (v nadaljevanju Pogodbo), s katero se je dogovorila za nakup 229.015 delnic z oznako X; - ker sta stranki spora „iskali rešitev“, kako določiti ustrezno dodatno kupnino za delnice X v primeru, če bi se njihova vrednost povečala zaradi odločitve sodišča o plačilu sporne terjatve družbe K. d. d. v višini 8,400.000,00 EUR, sta istega dne kot Pogodbo sklenili tudi Dodatek; - s sklenitvijo Dodatka naj bi stranki spora zagotovili, da bi preko plačila nagrade odvetniku A. A. za zastopanje dosegli plačilo dodatne kupnine za delnice X, ki pa bi jih preko plačila odvetniških storitev dejansko financirala sama družba K. d. d.; - dejanski namen Dodatka ni bil v zagotovitvi plačila odvetniških storitev, temveč v zagotovitvi plačila dodatne kupnine za delnice X; - prvi odstavek drugega člena Dodatka je določal, da je bila kupka dolžna zagotoviti sklenitev pogodbe med družbo K. d. d. in odvetnikom A. A., s katero bi se družba K. d. d. zavezala odvetniku kot nagrado plačati 15-odstotkov iztoženega zneska oziroma zneska, na katerega bi se glasila poravnava; - drugi odstavek drugega člena Dodatka je določal zavezo kupke, da z odvetnikom A. A. sklene poroštveno pogodbo za plačilo njegovih storitev (v višini 15-odstotkov iztoženega zneska oziroma zneska, na katerega bi se glasila poravnava), ob podpisu katere je bila kupka kot porokinja dolžna izročiti odvetniku dve bianko menici družbe Z. d. d. s pisnim pooblastilom za njuno izpolnitev za zavarovanje plačila pogodbene kazni; - četrti odstavek drugega člena Dodatka je določal pogodbeno kazen v višini 834.780,63 EUR, za primer, če katerakoli od pogodb v roku 30-ih dni od podpisa Dodatka ne bi bila sklenjena; - tožeča stranka je dve bianko menici s pisnim pooblastilom za njuno izpolnitev izročila odvetniku A. A.; - tožeča stranka svoje obveznosti iz Dodatka ni izpolnila, saj pogodba o odvetniškem zastopanjem med družbo K. d. d. in odvetnikom A. A. v dogovorjenem roku ni bila sklenjena.

Revizijske navedbe

7. Preko obširnih revizijskih navedb je revidentka prvenstveno uveljavljala očitek zmotne uporabe 241. člena ZGD, saj naj bi nižji sodišči glede na zmotno ugotovitev dejanskega stanja napačno odločili, da je dogovor o plačilu odvetniških storitev predstavljal fiktiven posel. Preko sklenitve Dodatka naj bi se namreč stranki spora le zavezali za zagotovitev dejanja tretjega (odvetnika) po 130. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter pri tem preko „ustrezne stimulacije odvetnika“ zagotovili „najboljše“ zastopanje družbe K. d. d. v pravdnem postopku zaradi plačila njene terjatve v višini 8,400.000,00 EUR. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni naj bi bil torej vezan na izgubo vpliva tožene stranke na poslovanje (odločanje) v družbi K. d. d. V zvezi s procesnimi kršitvami je revidentka izpostavila pomanjkljivo obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, saj naj bi bistveni pritožbeni očitki ostali neodgovorjeni. Poleg tega je tako v reviziji kot v predlogu za obnovo postopka izpodbijala presojo sodišča druge stopnje o pravni nerelevantnosti učinka pravnomočnosti sklepa o izvršbi zoper tožečo stranko na podlagi unovčitve menice (s strani tožena stranke), in sicer iz razloga, ker je ta sklep postal pravnomočen po izdaji prvostopenjske sodbe. Revidentka je namreč v zvezi z utemeljevanjem obnovitvenih razlogov iz 8., 9. in 10. točke 394. člena ZPP smiselno zatrjevala, da je bilo zaradi pravnomočnosti sklepa o izvršbi v tem sporu kršeno načelo res iudicata (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Presoja utemeljenosti revizije

8. Ugotavljanje prave pogodbene volje strank je ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka graja dokazno oceno, vezano na dejanske ugotovitve o pravi vsebini in namenu sklenjenega Dodatka, ni upoštevalo. Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo izključno na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

9. Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da bi družba K. d. d. s sklenitvijo pogodbe o zastopanju in plačilu nesorazmerno visoke nagrade odvetniku prevzela dodatno denarno obveznost, ki brez posla o prodaji delnic med strankama spora ne bi obstajala, ter bi s tem sama sofinancirala nakup (lastnih) delnic. Zato očitek o zmotni uporabi 241. člena ZGD ni utemeljen, saj gre za določbo, ki zajema najrazličnejše oblike (sestavljenih) pravnih poslov, katerih ekonomski učinek je ta, da se s premoženjem družbe ekonomsko podpre (so)financiranje nakupa delnic iste družbe.(1) (2) Poleg tega v kontekstu presoje obstoja fiktivnega posla ni bistven dejanski prenos sredstev, temveč zgolj namen „zagotovitve“ prenosa premoženja preko sklenitve spornega Dodatka. Zato pravno ni pomemben revizijski očitek, da so delnice družbe K. d. d. že prešle v imetništvo tožeče stranke, s čimer naj bi bil posel nakupa že opravljen. Ker je namen prepovedi vseh oblik pridobivanja lastnih delnic zakonsko zavarovan s sankcijo ničnosti pravnega posla, s katerim družba zagotovi (so)financiranje pridobitve delnic,(3) je odločitev pritožbenega sodišča o vtoževani ničnosti Dodatka materialnopravno pravilna. Čeprav drži, da se pri nakupu delnic kupec lahko zaveže k zagotovitvi določenih ravnanj „družbe tarče“ v skladu s prevzeto politiko vodenja, pa slednje še ne pomeni, da so zaradi tega dopustna tudi tista ravnanja, ki so z zakonom izrecno prepovedana.

10. Ob tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da revidentka preko utemeljevanja zmotne uporabe materialnega prava ob navajanju neodvisne sklenitve Pogodbe in Dodatka oziroma ob utemeljevanju namena zagotovitve ustrezne denarne stimulacije odvetnika za zastopanje vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za njene navedbe glede sočasnosti sklenitve Pogodbe in Dodatka ter glede revizijskega očitka o odsotnosti ugotovitev, vezanih na način prehoda odvetnikove nagrade v premoženjsko sfero tožene stranke. Zato so te revizijske navedbe pravno neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ob revizijskem preizkuse se še izkaže, da je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke obravnavalo celovito in v svoji obrazložitvi ustrezno odgovorilo na bistvene pritožbene očitke. Zato ne drži pavšalen očitek o pomanjkljivi oziroma arbitrarni obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje glede pritožbenih navedb o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter o zmotnih materialnopravnih izhodiščih prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč logično in izčrpno pojasnilo, zakaj v okoliščinah konkretne zadeve ne pride v poštev uporaba 130. člena OZ ter zakaj je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da prava volja pogodbenih strank ni bila v „zagotovitvi ustrezne motivacije za odvetnika“, temveč v zagotovitvi plačila dela dodatne kupnine za delnice družbe K. d. d.. Ker revidentka tudi ni konkretizirano pojasnila, zakaj naj bi bila izpodbijana sodba „vsebinsko prazna“, zadošča ugotovitev, da je sodba sodišča druge stopnje logična, razumljiva in vsebinsko koherentna. Posledično ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Končno pa je neutemeljen tudi revizijski očitek absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s presojo pomena pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izdanega zoper tožečo stranko, na podlagi unovčitve bianko menice, je bistveno dvoje. Prvič, da je predmetni sklep postal pravnomočen po zaključku glavne obravnave, zaradi česar je pravilno pritožbeno stališče o časovni opredelitvi novot. Namreč, objektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave, in zato učinek pravnomočnosti sklepa o izvršbi po izdaji prvostopenjske sodbe ne more vplivati na odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi proti sodbi.(4) In drugič, da revidentka glede učinka relevantnega (pravnomočnega) sklepa o izvršbi napačno interpretira vprašanje opredelitve spornega predmeta v tem postopku. Z vidika procesnega prava je namreč zmotno enačenje tožbenega zahtevka v tem sporu z odločitvijo izvršilnega sodišča, saj je cilj vsake tožbe izdaja sodbe, v sporu pa gre za vsebino sodbe.(5) Zato revidentka neutemeljeno (smiselno) uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. točko 394. člena ZPP, saj v okviru izvršilnega postopka ni bilo odločeno o istem zahtevku, torej o ugotovitvenem zahtevku glede ničnosti Dodatka in dajatvenem zahtevku o izročitvi menic, temveč je bil izdan sklep o izvršbi zoper tožečo stranko, zaradi izterjave 834.780,63 EUR. Ob tem je pomembno še to, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi ravnanja tožene stranke, zaradi „odtujitve“ sporne menice s strani toženke, kar pa na izid pravde ne sme imeti nobenega vpliva (190. člen ZPP). Slednje je zlasti pomembno zato, ker je sporni sklep o izvršbi postal pravnomočen šele po koncu glavne obravnave, pri čemer tožeča stranka lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Posledično sprememba (prilagoditev) tožbenega zahtevka ni bila potrebna ter je zato revizijsko zatrjevanje o nemožnosti izpolnitve izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na vračilo menic, pravno neutemeljeno.

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvenega pomena.(6) Ker se uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

14. Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP). Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 1.377,06 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006) (III. točka izreka).

Op. št. (1): Prim. Bohinc, R., in ostali, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem, Druga izdaja, 1. knjiga, str. 728. Op. št. (2): Besedilo 241. člena ZGD je enako besedilu 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006). Šele z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1A; Ur. l. RS, št. 17/2008) je bilo besedilo 248. člena ZGD-1 dopolnjeno glede obsega pravnih poslov, ki sedaj še bolj jasno zajema tudi vsak „drug posel s primerljivim učinkom“.

Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 136/2009 z dne 25. 9. 2012. Op. št. (4): Prim. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 49/2004 z dne 23. 9. 2004. Op. št. (5): Prim. Wedam Lukić, D., Sporni predmet v civilnem procesu, Zbornik znanstvenih razprav, letn. LIII, 1993, str. 263. Op. št. (6): Sicer (ne glede na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 17/2006-76 z dne 28. 9. 2010) pa so revizijsko nepomembne tudi vse navedbe, ki se nanašajo na dokazovanje obnovitvenih razlogov iz 9. in 10. točke 394. člena ZPP. Ker se izpodbijana sodba v ničemer ne opira na izdani sklep o izvršbi, situacija iz 9. točke 394. člena ZPP ni podana. Poleg tega iz 13. točke te obrazložitve izhaja, da pravnomočnost sklepa o izvršbi ne more predstavljati novega dejstva, na podlagi katerega bi sodišče lahko izdalo ugodnejšo odločbo (10. točka 394. člena ZPP), saj po materialnem pravu ni ovire, da stranka spora unovči menico, čeprav o njej teče gospodarski spor (prim. Galič, A., v Ude, L., in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 227). Posledično so pravno nerelevatne vse tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na očitek pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za izid tega postopka glede na pravnomočnost spornega sklepa o izvršbi.