Jedro

Obveznost plačati pogodbeno kazen (in s tem pravica druge pogodbene stranke zahtevati plačilo pogodbene kazni) zaradi akcesornosti preneha, če primarna izpolnitvena obveznost ni veljavno nastala, ker je npr. nična.

Beneficium novorum se razteza le na subjektivne novote, zato so predmet pritožbenih novot lahko le subjektivno nova dejstva. Pravnomočnost se razteza samo na tisti sklop dejstev, ki jih je bilo še mogoče vključiti v procesno gradivo, to pa so dejstva, nastala do konca glavne obravnave.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka tako, da se ugotovi, da je ničen tudi 4. odstavek 2. člena Dodatka št. 1 k pogodbi o prodaji delnic z dne 18. 11. 2005, v 2. točki izreka tako, da se ugotovi, da je tudi v ostalem delu Dodatek št. 1 k pogodbi o prodaji delnic z dne 18. 11. 2005 ničen, v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki dve bianco menici in pooblastilo za vnovčenje z dne 18. 11. 2005, v 4. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 7.435,80 € v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi v delu, ki se nanaša na 1. in 2. odstavek 2. člena Dodatka št. 1 k pogodbi o prodaji delnic z dne 18. 11. 2005. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 5.349,50 € stroškov pritožbe zoper sodbo in 2.886,50 € stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je Dodatek št. 1 k pogodbi o prodaji delnic z dne 18. 11. 2005, ki sta ga sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju Dodatek št. 1) v 1. in 2. odstavku 2. člena ničen, v 4. odstavku 2. člena pa je ničen, v kolikor po višini presega znesek, ki je enak 15% iztoženega zneska ali zneska, na katerega se bo glasila poravnava v pravdni zadevi, ki se pod opr. št. II Pg 250/2005 zoper AA d.d., BB in CC vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju, pri čemer ta znesek ne more biti višji od 834.780,63 €, in v kolikor njegovo plačilo zapade prej kot 8 dni po tem, ko družba DD d.d. Maribor prejme plačilo s strani tožene stranke v zadevi, opr. št. II Pg 250/2005 Okrožnega sodišča v Celju, vendar najkasneje v roku 6 mesecev po pravnomočnosti odločbe, s katero je navedeni pravdni postopek zaključen (1. točka izreka); da v ostalem ostane Dodatek št. 1 v veljavi (2. točka izreka) ter, da se tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka vrniti tožeči stranki dve bianco menici in pooblastilo za vnovčenje z dne 18. 11. 2005, zavrne (3. točka izreka). Sklenilo je tudi, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper tisti del 1. in 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi določilo 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1, v kolikor po višini ne presega zneska ki je enak 15% iztoženega zneska ali zneska, na katerega se bo glasila poravnava v pravdni zadevi, ki se pod opr. št. II Pg 250/2005 zoper AA d.d., BB in CC vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju, pri čemer ta znesek ne more biti višji od 834.585,21 €, in v kolikor njegovo plačilo ne zapade prej kot 8 dni, potem ko družba DD d.d. Maribor prejme plačilo s strani tožene stranke v zadevi, opr. št. II Pg 250/2005 Okrožnega sodišča v Celju, vendar najkasneje v roku 6 mesecev po pravnomočnosti odločbe, s katero je navedeni pravdni postopek zaključen, zoper 3. in 4. točko izreka pa v celoti, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka se zoper 1. točko izreka prvostopne sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma podrejeno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem tožeče stranke, da prvostopno sodišče ni imelo podlage za zaključek, da tudi dogovor o pogodbeni kazni iz 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1 (priloga A2) predstavlja dogovor pravdnih strank o dodatnem plačilu za delnice družbe DD d.d. po Pogodbi o prodaji delnic z dne 18. 11. 2005 (priloga A13, v nadaljevanju Pogodba). Kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, določba 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1 jasno določa, da je obveznost plačila pogodbene kazni vezana le na primer, da katerakoli od pogodb iz 1. in 2. odstavka istega člena ni sklenjena v roku 30 dni od podpisa Dodatka št. 1, nobena od pravdnih strank pa med prvostopnim postopkom ni trdila, da je bil namen določbe o pogodbeni kazni drugačen, kot izhaja iz besedila 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožeča stranka izrecno navedla (l.št. 59), da je bila kupnina za delnice družbe DD d.d. dogovorjena v treh delih in sicer kot (i) osnovna kupnina po Pogodbi; (ii) v 7. členu Pogodbe dogovorjena dodatna kupnina v višini 10% od iztoženega zneska v celjski pravdi med družbo DD d.d. in AA d.d., BB in CC (vendar ne več kot 834.780,63 EUR); ter (iii) nagrada v višini 15% od iztoženega zneska v celjski pravdi, ki naj bi ga družba DD d.d. plačala odvetniku EE. Tožena stranka, kateri je obstoj pogodbene kazni v interesu, pa tekom prvostopnega postopka tudi nikdar ni zatrjevala, da naj bi imela v Dodatku št. 1 dogovorjena pogodbena kazen kakšen drugačen namen. Tožena stranka tudi v pritožbi opozarja, da je prvostopno sodišče s svojo odločitvijo, mimo trditev pravdnih strank, pogodbeni kazni odreklo vsebino kazni. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil namen pogodbenih strank očitno takšen, da sta s pogodbeno kaznijo želeli utrditi izpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke, kot izhaja tudi iz samega besedila 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1. Zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pogodbena kazen predstavlja dogovor pravdnih strank o dodatnem plačilu za delnice družbe DD d.d., je zato napačen, saj temelji na nepravilni uporabi materialnega prava (pogodbenih določb).

Upoštevaje povedano, je nepravilna tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je določba 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1 le delno nična in sicer v obsegu, ki je razviden iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Pogodbena kazen, kot civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, ima namreč pravno usodo (je akcesorno) obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (249. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da dogovor iz 1. odstavka 2. člena Dodatka št. 1 (v skladu s katerim se je tožeča stranka zavezala zagotoviti sklenitev pogodbe med družbo DDe, d.d., Maribor in odvetnikom EE, s katero se družba DD, d.d., Maribor zavezuje odvetniku EE kot nagrado plačati 15% iztoženega zneska ali zneska, na katerega se bo glasila poravnava v celjski pravdi med družbo DD d.d. in AA d.d., BB in CC) predstavlja fiktiven posel po 241. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), kot tudi z zaključkom, da je zaradi tega ničen, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Ker obveznost plačati pogodbeno kazen (in s tem pravica druge pogodbene stranke zahtevati plačilo pogodbene kazni) zaradi akcesornosti preneha, če primarna izpolnitvena obveznost (iz 1. in 2. odstavka 2. člena Dodatka) ni veljavno nastala, ker je npr. nična, pritožbeno sodišča pritrjuje pritožbenemu stališču tožeče stranke, da je v celoti nična tudi določba 4. odstavka 2. člena Dodatka št. 1 o pogodbeni kazni.

V luči povedanega je nepravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke na vrnitev dveh bianco menic in pooblastila za vnovčenje z dne 18. 11. 2005. Ker so bile slednje izdane na podlagi nične obveznosti, mora tožena stranka tožeči stranki vrniti vse, kar je prejela na takšni podlagi (1. odst. 88. čl. OZ), torej tudi bianco menici in pooblastilo za vnovčenje z dne 18. 11. 2005. Glede pritožbe tožene stranke Kot pojasnjeno že zgoraj, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka uspela dokazati, da dogovor iz 1. odstavka 2. člena Dodatka št. 1 predstavlja fiktiven posel po 241. členu ZGD in da je zaradi tega ničen. Kot pravilno opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke, je pri fiktivnih poslih odločilno, da družba tarča (v obravnavanem primeru družba DD d.d.) kupcu (v obravnavanem primeru tožeči stranki) sofinancira pridobitev delnic te družbe, kar pomeni, da kupec plača manj, kot bi sicer, če takšnega sofinanciranja ne bi bilo. Pri tem pa ni pomembno, kako takšna oblika sofinanciranja pride do prodajalca delnic (v obravnavanem primeru do tožene stranke). Ker bi družba DD d.d. s sklenitvijo pogodbe o nagradi z odvetnikom EE prevzela dodatno denarno obveznost, ki izven posla o prodaji delnic ne bi obstajala, bi s tem sofinancirala pridobitev delnic tožeči stranki. Tožena stranka bi bila namreč v primeru nesklenitve dogovora o nagradi med družbo DD d.d. in odvetnikom EE dolžna toženi stranki plačati pogodbeno kazen (dodatno plačilo), česar ji v primeru sklenitve dogovora o nagradi ne bi bilo treba. Povedano dokazuje, da interes tožene stranke v primeru, če družba DD d.d. uspe v celjski pravdi, ni bil le v dodatnih 10%, ki bi jih bila dolžna plačati tožeča stranka v skladu s 7. členom Pogodbe, temveč tudi v tistih 15%, ki bi jih družba DD d.d. sicer morala plačati odvetniku EE kot nagrado. Tožeča stranka je te svoje trditve o navideznosti pogodbe, ki naj bi jo sklenila družba DD d.d. z odvetnikom EE, uspela dokazati s prepričljivimi izpovedbami prič FF (l.št. 111-113 v spisu) in HH (l.št. 120-122 v spisu), kot tudi z listinskimi dokazi (priloga A16), medtem ko tožena stranka svojih nasprotnih trditev ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče soglaša z natančno obrazloženo dokazno oceno izvedenih dokazov prvostopnega sodišča (gl. 5. str. izpodbijane sodbe), zato se ne strinja s pritožbenimi očitki tožene stranke, da prvostopno sodišče niti z besedo ni omenilo, zakaj je štelo izpovedbi prič FF in HH kot verodostojni, izpovedbo tedanjega direktorja tožene stranke pa kot neprepričljivo. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke v zvezi s tem, da 15% nagrada odvetniku EE dejansko predstavlja dodatno plačilo za delnice družbe DD d.d., jasno in podrobno obrazložilo (gl. str. 4-6 izpodbijane sodbe), zato ne držijo pritožbeni očitki tožene stranke, da je ta del izpodbijane sodbe neobrazložen.

Pritožba tožene stranke tudi nima prav, da je arbitraren in dokazno nepodprt zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bila nagrada odvetniku EE namenjena toženi stranki, saj je tožeča stranka te svoje navedbe v dokaznem postopku uspela dokazati, kot pojasnjeno že zgoraj. S tem je dokazno breme prevalila na toženo stranko, katerega pa tožena stranka, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, ni zmogla (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da se je tožeča stranka z Dodatkom št. 1 zavezala zagotoviti dejanje tretjega, pa tega ni dosegla (130. čl. OZ) ter, da je bila omenjena zaveza tožeče stranke vnesena v Dodatek št. 1 zaradi stimulacije odvetnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na 5. strani izpodbijane sodbe (zadnji odst.) obrazložilo, da tožeča stranka sklenitve pogodbe družbe DD d.d. z odvetnikom EE ni uspela zagotoviti, in sicer ne zato, ker bi bila taka pogodba nična, temveč zato, ker v 30-dnevnem roku, določenem v Dodatku št. 1, preko direktorja DD d.d. JJ tega ni mogla doseči, zadovoljivo pojasnilo, zakaj tožeča stranka ni uspela zagotoviti dejanja tretjega. Z ugotovitvijo, da pogodba o plačilu 15% uspeha odvetniku EE v resnici predstavlja del dodatne kupnine za prodane delnice družbe DD d.d. pa je prvostopno sodišče tudi smiselno odgovorilo na navedbe tožene stranke o tem, da omenjena zaveza tožeče stranke ni bila vnesena v Dodatek št. 1 zaradi stimulacije odvetnika.

Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da bi pogodbena kazen, ki si jo je za primer neizpolnitve obveznosti tožeče stranke izgovorila tožena stranka, v vsakem primeru znašala le 10% tožbenega zahtevka v celjski pravdi. Če določba o pogodbeni kazni namreč ne bi bila nična in bi jo tožena stranka uveljavljala, bi tožena stranka, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, v primeru uspeha v celjski pravdi, še vedno imela pravico do dodatnih 10% po 7. členu Pogodbe. Ker pogodbena kazen, kot je določena v 4. odstavku 2. člena Dodatka št. 1, ni vezana na uspeh družbe DD d.d. v celjski pravdi, temveč zgolj na nesklenitev pogodbe o nagradi z odvetnikom EE, bi torej tožena stranka, če določba o pogodbeni kazni ne bi bila nična, lahko najprej prišla do pogodbene kazni, po morebitnem uspehu v celjski pravdi pa še do dodatnih 10% po 7. členu Pogodbe. Takšna kumulacija dodatkov h kupnini, kot pravilno opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke, dokazuje, da je bil namen uveljavljanja pogodbene kazni zgolj ta, da se dodatno plačilo kupnine, ki bi v primeru sklenitve pogodbe o nagradi prišlo od družbe DD d.d. preko odvetnika EE, v vsakem primeru zagotovi že vnaprej in neodvisno od uspeha v celjski pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi (ene) menice, ki jo je tožeča stranka, v skladu z določbo 3. člena Dodatka št. 1, izročila toženi stranki (izročila ji je dve) za zavarovanje plačila pogodbene kazni za nesklenitev pogodbe med družbo DD d.d. in odvetnikom EE, tožena stranka zoper tožečo stranko uspela pridobiti sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 7.7.2009 (prilogi B10 in B11, ki ju je pritožbeno sodišče upoštevalo v skladu z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP). V času izdaje prvostopne sodbe (07.05.2009) je bil sklep o izvršbi sicer že izdan, ni pa še bil pravnomočen. Zato se je prvostopno sodišče pri odločanju oprlo le na dejstva, znana do konca glavne obravnave (1. in 4. odst. 286. čl. ZPP) in se pravilno ni ukvarjalo z ugovorom tožene stranke, da tožeča stranka zaradi izdanega sklepa o izvršbi nima več pravnega interesa za tožbo. Tako v teoriji (gl. komentar 337. čl. ZPP, Zobec J., Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 228), kot tudi v sodni praksi (gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 49/2004) namreč velja, da se beneficium novorum razteza le na subjektivne novote, zato so predmet pritožbenih novot lahko le subjektivno nova dejstva. Pravnomočnost se razteza samo na tisti sklop dejstev, ki jih je bilo še mogoče vključiti v procesno gradivo, to pa so dejstva, nastala do konca glavne obravnave. Pritožbene trditve tožene stranke o pravnomočnosti omenjenega sklepa o izvršbi tako tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, zaradi česar pa je nepravilno pritožbeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka, zaradi sedaj že pravnomočnega sklepa o izvršbi, nima več pravnega interesa za tožbo.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP). Neutemeljeno pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na 1. in 2. odstavek 2. člena Dodatka št. 1 (353. čl. ZPP), saj so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sprememba odločitve o tožbenem zahtevku je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 3000 točk za pripravljalno vlogo z dne 22.02.2008, 2.250 točk za pripravljalno vlogo z dne 20.05.2008, 750 točk za narok z dne 05.06.2008, 3000 točk za narok z dne 11.09.2008, 1500 točk za narok z dne 08.01.2009, 1500 točk za narok z dne 19.03.2009, 1500 točk za narok z dne 07.05.2009 ter 20% DDV, kar skupaj znaša 7.435,80 €. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo tudi 4. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 7.435,80 €.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške. Tožena stranka pa je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki, v skladu z določbami veljavne Odvetniške tarife ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1), priznalo 3750 točk za sestavo pritožbe (1.721,25 €), 20% DDV (344,25 €) ter 3.284,00 € sodne takse za pritožbo, kar skupaj znese 5.349,50 €. Priznalo pa ji je tudi 3750 točk za sestavo odgovora na pritožbo tožene stranke in 20 % DDV, kar znese 2.065,50 € ter 821,00 € takse za odgovor na pritožbo.