Jedro

Prosilec za mednarodno zaščito mora namen, da bo vložil prošnjo, izkazati v najkrajšem možnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 7. 2010, ter s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo (izdano na podlagi 33. člena v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ) je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite S. H., roj. ... v T., – tožnik, katerega identiteta je bila ugotovljena z osebno izkaznico in vozniškim dovoljenjem, ki ju je izdalo MUP L., iz razloga pete alineje 55. člena ZMZ ter odločila, da mora imenovani zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik, ki kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navaja istospolno usmerjenost ter nezmožnost spremembe svojega imena in vere, brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Čeprav se je od leta 2004 dalje po več mesecev nahajal v različnih tujih državah (Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Afganistan), je za pravico do mednarodne zaščite zaprosil šele 22. 12. 2009 v Avstriji. Svojih ravnanj pred vložitvijo prošnje (bivanje v več tujih državah, poroka z nemško državljanko, delo v Afganistanu) ni razumno obrazložil oziroma so očitno ekonomski interesi prevladali nad iskanjem možnosti za priznanje mednarodne zaščite. Predloga za presojo petega odstavka 55. člena ZMZ z Ustavo RS - URS ter za sprožitev postopka po 234. členu PES glede razlage 4 (5) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite – Kvalifikacijska direktiva, pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da se zatrjevano nasprotje ne nanaša na obravnavano zadevo.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitve pravil postopka (sodišče prve stopnje naj bi se izmikalo argumentirani opredelitvi do spornih vprašanj ter skladnosti uporabljene zakonske ureditve s Kvalifikacijsko direktivo oziroma URS) ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Med drugim navaja, da se časovno obdobje domnevnih „preganjalnih dejanj“ neutemeljeno računa od leta 2004, da je ocena, da ni izkazal utemeljenih razlogov za kasnejšo vložitev prošnje za mednarodno zaščito neutemeljena, da je določba petega odstavka 55. člena ZMZ neskladna s Kvalifikacijsko direktivo. Predlaga sprožitev postopka po 234. členu PES ter postopka presoje skladnosti petega odstavka 55. člena ZMZ z URS ter prilaga mnenje psihiatra z dne 18. 7. 2010. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke pred njim, da se tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljena zavrne v pospešenem postopku, temelji na ugotovitvah (pravnih in dejanskih) tožene stranke, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost. 7. Po stališču sodišča prve stopnje, ki mu kot pravilnemu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, se lahko prosilčeva prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ ter je podan vsaj eden od materialnopravnih razlogov (oziroma okoliščin), določenih v 55. členu ZMZ.

8. Po določbi pete alineje 55. člena ZMZ, na kateri temelji izpodbijana odločba tožene stranke, pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Ur. l. RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Ur. l. FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija), niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. V prvem odstavku 35. člena ZMZ pa je določeno, da mora tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje.

9. Tudi skupna politika o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti, ki jo Evropska unija oblikuje z namenom, da ponudi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotovi skladnost z načelom nevračanja, mora biti po določbi prvega odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije - PDEU v skladu z Ženevsko konvencijo ter Protokolom o statusu beguncev ter drugimi ustreznimi Pogodbami. Skupni evropski azilni sistem pa po določbi drugega odstavka 78. člena PDEU (med drugim) zajema merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil ali subsidiarno zaščito (tč. e) ter standarde glede pogojev za sprejem prosilcev za azil ali subsidiarno zaščito (tč. f). Zato je Vrhovno sodišče s pritožbo zatrjevano nepravilno uporabo materialnega prava (na kar po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pazi po uradni dolžnosti) preizkusilo tudi z vidika pravilne uporabe določb Kvalifikacijske direktive, s katero so določeni minimalni standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito ter z vidika Uredbe, št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Dublinska uredba).

10. Tudi Kvalifikacijska direktiva ne določa prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na vstop prosilca v državo članico Evropske unije, pač pa v 4. členu določa, da prosilcu ni potrebno predložiti dokumentacije (glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal), če je zaprosil za mednarodno zaščito na meji ali ozemlju katerekoli od članic, kakor hitro je bilo to mogoče, razen, če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Iz splošnih načel (3. člen Dublinske uredbe pa izhaja, da države članice obravnavajo prošnjo kateregakoli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katerekoli od članic zaprosi za azil. Zato se presoja Vrhovnega sodišča glede pravočasnosti tožnikove prošnje ni omejila na datum, ko je bil tožnik izročen avstrijskim varnostnim organom, ampak na časovno obdobje, ko je, preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, vstopil na območje Evropske unije.

11. Po že ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora oseba, ki potrebuje mednarodno zaščito iz razlogov drugega oziroma tretjega odstavka 2. člena ZMZ, mednarodno zaščito v državi članici EU poiskati takoj, ko je to mogoče, saj je sicer soočena z utemeljenim tveganjem, da bo njena prošnja kot očitno neutemeljena zavrnjena v pospešenem postopku. Vendar pa pristojni organ ne sme prošnje za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi okoliščine, da prošnja ni bila vložena takoj po prihodu v eno izmed držav članic Evropske unije. Prosilcu za mednarodno zaščito mora biti v postopku omogočeno, da pojasni vse okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa. Ker je bila tožniku v obravnavanem primeru ta možnost dana, je bila po mnenju Vrhovnega sodišča določba 5. alineje 55. člena ZMZ uporabljena skladno z URS.

12. V obravnavanem primeru je tožnik v postopku pojasnil razloge, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele 22. 12. 2009 v Avstriji (potem ko so ga nemški varnostni organi 18. 12. 2009 izročili avstrijskim varnostnim organom) čeprav je izvorno državo zapustil že leta 2005 (ko je odšel v Nemčijo, torej državo članico EU) in nato po vrnitvi domov ponovno februarja 2009 (ko je preko Hrvaške, Slovenije in Avstrije odšel v Nemčijo), ter se je vsakič po več mesecev nahajal v tujih državah (Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Črna gora, Afganistan). Tožena stranka ter sodišče prve stopnje sta po presoji Vrhovnega sodišča tožnikove razloge (nemški organi naj ne bi njegove prošnje za mednarodno zaščito sprejeli in obravnavali) pravilno zavrnila kot neutemeljene, saj so očitno tožnikovi ekonomski interesi prevladali nad potrebo za pridobitev mednarodne zaščite. Če bi prosilec februarja 2007, potem ko je bil iz Nemčije deportiran v izvorno državo, resnično izrazil namen, da želi v Nemčiji zaprositi za mednarodno zaščito, bi bila njegova prošnja nedvomno sprejeta in obravnavana. Tudi v Avstriji podana prošnja za mednarodno zaščito ni bila podana v najkrajšem možnem času, saj je tožnik izrazil namen za vložitev prošnje šele četrti dan po izročitvi avstrijskim varnostnim organom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je odločitev tožene stranke, da se prosilčeva prošnja kot očitno neutemeljena zavrne v pospešenem postopku pravilna in zakonita in pravilno odločilo, ko je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Pritožbeni ugovor, da oseba, ki sicer nujno potrebuje mednarodno zaščito, te zaščite ne poišče takoj in si pomaga drugače (poroka s tujim državljanom, pomoč prijateljev) na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva. Prosilcu za mednarodno zaščito mora biti v postopku po že ustaljeni upravnosodni praksi omogočeno, da pojasni vse okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa. Če prosilec za mednarodno zaščito navede razumne in utemeljene razloge, se njegova prošnja obravnava v rednem postopku, sicer pa jo pristojni organ v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne.

14. Ker v obravnavanem primeru sporna odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene temelji na oceni, da prosilec za mednarodno zaščito ni navedel razumnih in utemeljenih razlogov o tem, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa, Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (267. člen PDEU oziroma prej 234. člen PES) v zvezi z razlago petega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive. V obeh primerih (tako po določbi pete alineje 55. člena ZMZ kot po določbi petega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive) se namreč po mnenju Vrhovnega sodišča dejstvo, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, upošteva v korist prosilca za mednarodno zaščito. Zato po presoji Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavanem primeru ni odvisna od razlage petega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive.

15. V pritožbi priloženo mnenje Vrhovno sodišče zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

16. Pritožbeno sodišče je glede na 360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v obrazložitvi te sodbe presodilo le tiste navedbe pritožbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena.

17. Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.