Jedro

Tožnik je šele 22. 12. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav se je že pred tem dalj časa, vsakič po več mesecev, nahajal v posamezni tuji državi (Nemčija, Avstrija, Hrvaška), v kateri bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito; delo si je poiskal celo v Afganistanu. Tudi po presoji sodišča bi, če bi bil resnično preganjan, brez dvoma za mednarodno zaščito zaprosil, kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, že leta 2007 v Nemčiji, ko ga je nemška policija legitimirala brez veljavnega vizuma. Dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki resnično potrebuje zaščito zaradi preganjanja, morajo biti namreč usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno ter odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 22. 12. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, ta pa ga je glede na določbe Dublinske uredbe 11. 3. 2010 vrnila v Republiko Slovenijo. Kot razlog, zakaj zaproša za mednarodno zaščito je navedel, da je homoseksualec, poleg tega pa tudi zaradi neuspelega poizkusa, da bi spremenil svojo vero iz muslimanske v katoliško, prav tako tudi ime. Leta 2004 ga je neka natakarica zalotila s prijateljem in takrat so se začele govorice, da je homoseksualec. Za to so izvedeli tudi sosedje, začele so se provokacije, zmerjanja in žalitve, njegov oče ga je nagnal iz hiše. Takrat je odšel v Tuzlo in do leta 2005 ostal v BIH. Leta 2005 se je poročil z dekletom, ki je sicer bosanske narodnosti, vendar je imela nemško državljanstvo. Na ta način je tudi dobil vizum za Nemčijo ter delovno dovoljenje. Skupaj z ženo, razvezala sta se leta 2006, sta odšla v Nemčijo, po približno enem mesecu pa je sam odšel na Dunaj, kjer je ostal 3 mesece, na kar je odšel v Frankfurt, kjer je ostal do februarja 2007. Našel si je delo v Iraku, zaradi katerega je odšel v Hrvaško, da bi se dogovoril o delu in podpisal pogodbo. Na poti ga je na nemški meji kontrolirala policija, na kar so ugotovili, da že dve leti nima veljavnega vizuma. Zato so ga deportirali v BIH, od tam pa je sam nadaljeval pot v Črno goro, kjer je bil približno eno leto, vmes pa se za dva do tri dni vračal v BIH. Iz Črne gore je odšel v Zagreb, kjer je bival približno šest mesecev. Preko interneta si je našel delo v Afganistanu, kamor je odšel avgusta 2008 in ostal pet mesecev. Po tem se je vrnil v Sarajevo, kjer je najel stanovanje in živel v njem tri mesece, nakar je odšel v Banja Luko, kjer je našel stanovanje, ostal 15 do 20 dni in po internetu iskal prevoz v Avstrijo. Dne 15. 6. 2009 je odšel v Avstrijo, od tam v Nemčijo, kjer je bil dva meseca pri prijatelju, nato se je zopet vrnil v Avstrijo, kjer je bil ena in pol do dva meseca, na kar je zopet odšel v Nemčijo. Tam so ga na vlaku kontroliral policisti in ga vrnili nazaj v Avstrijo, kjer je dne 22. 12. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito. Povedali so mu, da je za njegovo prošnjo odgovorna Slovenija, vendar v Slovenijo ni želel priti.

Povedal je tudi, da je po vrnitvi iz Afganistana spoznal fanta, ki je izjavil, da je homoseksualec in je želel, da bi se dobila. Odšel je na dogovorjeni kraj, vendar ga je ta fant s skupino prijateljev napadel, pretepli so ga, vendar mu pomagati ni želel nihče. Zdravniške pomoči ni prijavil, prav tako ni dogodka prijavil policiji, saj bi moral vse ponovno povedati, to pa v tistem okolju ni zaželeno.

Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi iz razloga, ker so bili neuspešni njegovi poizkusi, da spremeni vero iz muslimanske v katoliško. Ko je hotel spremeniti ime iz muslimanskega v hrvaškega, so mu na uradu povedali, da mora biti prej izbrisana zaporno kazen, na katero je bil obsojen. Sodnik, ki bi mu moral dati izbris iz evidence, tega ni hotel narediti, čeprav bi po zakonu moral. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je imel za to možnost in je na tej podlagi njegovo prošnjo zavrnila (5. alineja 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ; Uradni list RS, št. 111/07). Ugotavlja, da bi lahko tožnik že leta 2007, ko ga je legitimirala nemška policija brez veljavnega vizuma, zaprosil za mednarodno zaščito, če bi jo resnično potreboval. Njegovih navajanj, da je za zaščito sicer zaprosil, vendar je Nemčija njegovo prošnjo odklonila, ne more sprejeti. Poleg tega je bil tožnik v vseh državah, v katerih se je zadrževal, v stiku z različnimi ljudmi, inštitucijami in imel je celo dostop do interneta. Tožnik je bil izrecno povprašan, zakaj v vseh teh državah, po katerih je potoval in bival, ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar svojih dejanj ni z ničemer pojasnil, povedal je le, da je za mednarodno zaščito zaprosil leta 2007 v Nemčiji, vendar so sprejetje njegove prošnje zavrnili.

Tožena stranka je tudi ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. V izvorni državi tožnika je splošno znano, da ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Poleg tega je toženi stranki v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija v BIH ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Prav tako ni znano, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice v kateremkoli primeru že ugotovilo obstoj tako ekstremne situacije splošnega nasilja, da bi vrnitev vsake osebe v BIH pomenila kršitev 3. člena EKČP. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Meni, da je presoja pogojev za uporabo 5. točke 55. člena ZMZ povsem neživljenjska in tendiciozna. Meni, da je glede vseh bivanj v državah v času 2005 do 2008 nesmiselno očitati tožniku, zakaj ni že takrat zaprosil za mednarodno zaščito, saj takrat razlogov za vložitev prošnje še ni bilo. Na podlagi dogodka iz leta 2004 so se sicer že začele prve provokacije, zmerjanja in žalitve, odslovitev iz domače hiše in celo poskus samomora, zaradi česar je tožnik iskal možnost boljšega življenja v drugih državah, toda vse prej navedeno še ni pomenilo pritiskov tolikšne intenzivnosti, da bi to lahko upravičevalo prošnjo za azil. Tožena stranka že sama ugotavlja, da je tožnik imel v tistem času druge, ekonomske interese, toda to seveda nikakor niso bili samo ekonomski interesi, ampak tudi drugi, med njimi seveda predvsem interes umakniti se domačemu, zanj neprijaznemu okolju. Ko je bil februarja 2009 zaradi svoje spolne usmerjenosti brutalno pretepen in to v javnosti, ne da bi mu kdorkoli pomagal, so se zanj razmere radikalno spremenile. Vprašanje je tudi, ali je policija v BIH tovrstno preganjanje homoseksualcev voljna in sposobna preprečiti ali ne. To bi morala tožena stranka presoditi. Poleg tega utemeljitev tožene stranke temelji na naivno-birokratski predpostavki, da upravni organ in policija vsake države ravnajo vedno tako, kot bi po zakonu morali. Neuspešen poskus v Nemčiji leta 2007 pa pojasnjuje tudi njegovo obotavljanje pred ponovnim poskusom vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Boječ se izročitvi v Slovenijo je zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji. Po državah ni potoval kot avanturist ali v iskanju zaposlitvi, ampak od enega prijatelja k drugemu v poizkusih, da bi si nekako uredil svoje življenje. Birokratska je tudi miselnost, da ljudje državnim organom zaupajo in da bodo za svojo stisko zaščito iskali pri njih. Človek če le more, si bo v stiski poskušal pomagati sam ali s pomočjo prijateljev. Meni, da je določba 5. alineje 55. člena ZMZ v nasprotju z Direktivo EU št. 2004/83/EL (Kvalifikacijska direktiva) iz istega razloga, kakor je v nasprotju z njo tudi 3. odstavek 21. člena ZMZ. Pojasnjuje, da zaradi pomanjkanja časa argumentacijo citira iz tožbe v zadevi Tenzin. Zato predlaga sprožitev postopka po 234. členu PES. Predlaga tudi sprožitev postopka za oceno ustavnosti 5. alinee 55. člena ZMZ.

Tožnik tožbenega zahtevka sicer ni postavil, vendar je na podlagi tožbenih navedb moč sklepati, da smiselno predlaga ugoditev tožbi.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni vložila, predložila pa je upravne spise.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 55. členu. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ in če so ti podani. V 55. členu ZMZ so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in sicer v pospešenem oziroma skrajšanem upravnem postopku. Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku zadostuje že, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

V obravnavanem primeru so bili po presoji sodišča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. alineja 55. člena ZMZ).

Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožnik šele 22. 12. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav se je že pred tem dalj časa, vsakič po več mesecev, nahajal v posamezni tuji državi (Nemčija, Avstrija, Hrvaška), v kateri bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito, delo si je celo poiskal v Afganistanu. Tudi po presoji sodišča bi tožnik, če bi bil resnično preganjan brez dvoma za mednarodno zaščito zaprosil, kot to pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, že leta 2007 v Nemčiji, ko ga je nemška policija legitimirala brez veljavnega vizuma. Tudi po tem času je tožnik večkrat potoval v Avstrijo in Nemčijo, kjer je pri prijateljih nezakonito bival več mesecev. Tudi po presoji sodišča dejanje prosilca za mednarodno zaščito, ki resnično potrebuje zaščito zaradi preganjanja, so in morajo biti usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite. Tudi po presoji sodišča tožnik svojih ravnanj ni razumno obrazložil, zgolj dejstvo, da je neuspešno zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, pa tudi po presoji sodišča njegovih ravnanj ne opravičuje. Iz celotnega tožnikovega ravnanja po presoji sodišča izhaja, da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, je pa za to imel možnost, zato je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito pravilno zavrnjena iz razloga 5. alineje 55. člena ZMZ.

Sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da v času od leta 2005 do leta 2008 še ni bilo razlogov za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Dejstvo je, da je že leta 2004, glede na njegovo izjavo, moral zapustiti družino in dom. Takšno ravnanje bi bilo lahko posledica hudega preganjanja, ki bi nedvomno vodilo v iskanje mednarodne zaščite v prvi državi, kamor je tožnik po tem dogodku pripotoval. Tožnik pa je v času od leta 2005 do 2009 bival v več državah, vmes se je poročil in si poiskal delo v Afganistanu. Tudi po presoji sodišča človek v hudi stiski ne bi tako ravnal. Sicer tudi v tožbi sam prizna, da je pravilna presoja tožene stranke, da je imel tožnik v navedenem obdobju tudi ekonomske interese, ki pa so očitno prevladali nad iskanjem možnosti pridobiti mednarodno zaščito.

Enako velja za njegovo sklicevanje na dogodek leta 2009, češ, da je od tega dogodka dalje mogoče šteti, da ima utemeljen strah pred preganjanjem. Iz upravnih spisov (izjave tožnika) izhaja, da je 15. 6. 2006 odšel iz Banja Luke na Dunaj, od tam v Nemčijo, kjer je bival dva meseca, nato zopet v Avstrijo in nazaj v Nemčijo. Šele potem, ko so ga nemški policisti vrnili v Avstrijo, je zaprosil za mednarodno zaščito. Kot rečeno, tudi če bi bil ta dogodek povod za občutek tožnika, da je preganjan do te mere, da mora zaprositi za mednarodno zaščito, bi zanjo zaprosil že ob prihodu na Dunaj.

Neutemeljen je očitek tožnika, da tožena stranka v naivno-birokratski mentaliteti „slepo“ verjame, da upravni organi in policija vedno ravnajo po zakonu. Sodišče te (žaljive) tožnikove navedbe ne more presoditi, ker tožnik za policijsko zaščito nikoli ni niti zaprosil. Če bi zanjo zaprosil in bi mu bila odklonjena ali bi bila neučinkovita, bi bilo takšno dejanje lahko relevantno.

Trditev tožnika, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Nemčiji, vendar mu je bila vložitev prošnje onemogočena, je pavšalna in neargumentirana, tudi za sodišče je malo verjetno takšno ravnanje nemških organov.

Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj se je bal izročitve avstrijskih organov slovenskim organom, ta navedba ni logična, saj je konec koncev za mednarodno zaščito nato v Sloveniji tudi zaprosil. Sodišče tudi zavrača tožbene navedbe, da ljudje ne zaupajo državnim organom in poizkusijo najprej rešitev najti pri prijateljih. Takšno ravnanje ni logično, po presoji sodišča preganjan človek poišče pomoč državnih organov in si poizkusi zagotoviti zakoniti status bivanja v državi.

Sodišče ne bo sledilo predlogu tožnika in sprožilo postopek po 234. členu PES, saj se argumenti tožnika ne nanašajo na konkretno zadevo, temveč na zatrjevano nasprotje 3. odstavka 21. člena ZMZ s Kvalifikacijsko direktivo v zadevi, ki je bila v upravnem postopku vodena pod opr. št. 2142-231/2009/47 z dne 18. 1. 2009. Enako velja tudi za presojo ustavnosti 5. alineje 55. člena MNZ.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila tudi pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, čemur tožnik v tožbi niti ne nasprotuje.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Ob smiselni uporabi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Pri tem je upoštevalo tožnikov status prosilca za mednarodno zaščito.