Jedro

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino znotraj razpona odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za posamezne oblike negmotnih škod.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1. delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zniža za 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1997 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. razveljavi v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji mora tožena stranka plačati znesek 2,183.303,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2,148.000,00 SIT od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, od zneska 35.303,00 SIT pa od 21.5.1995 dalje do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 201.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter sodbo izpodbija v zavrnilnem delu glede zneska 950.000,00 SIT s pripadki in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženi stranki tudi plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožuje se tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njeni prošnji za taksno oprostitev. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje podcenilo tožničino nematerialno škodo, saj je razen zvina vratne hrbtenice utrpela zlom trnastega izrastka vratnega vretenca in poškodbo vezi vratne hrbtenice. Zdravila se je zelo dolgo in še na pregledu po dveh letih toži za bolečinami na mestu poškodb. Tožnica je dolgo nosila oporo za vrat, bilo pa jo je upravičeno strah, kako bo z njenim zdravljenjem in kako bo opravljala v naprej svojo službo prosvetne delavke. Glede na ugotovitve izvedenca ter izpoved tožnice bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi njenim zahtevkom za posamezne oblike škode. Sodišča pa bi moralo neoziraje se na izid pravde v celoti priznati stroške njene izvedenine, in ne le v procentu uspeha. Sodišče bi moralo ugoditi tudi njenemu predlogu za taksno oprostitev, česar doslej ni storilo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža dosojeno odškodnino. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje določilo previsoko odškodnino za negmotno škodo glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo ter glede na okoliščine obravnavanega primera. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni gledalo na namen prizadetih dobrin in namen odškodnine.

Dosojena odškodnina tudi ni primerljiva z dosojenimi odškodninami v primerih, ko gre za podobne poškodbe in posledice teh. Po mnenju tožene stranke bi za pretrpeljene telesne bolečine predstavljala pravična odškodnina 300.000,00 SIT, iz naslova prestanega strahu pa le znesek 100.000,00 SIT, saj tožnica primarnega strahu sploh ni utrpela. Previsoka je tudi dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnica po zaključenem zdravljenju ni več iskala zdravniške pomoči oz. ni bila na bolniški. To kaže na to, da njene težave le niso tolikšne, kot jih skuša predstaviti in čemur je sodišče povsem sledilo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Tožena stranka v pritožbi ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje. Iz podatkov v spisu izhaja, da v obravnavani zadevi temelj tožbenega zahtevka in odgovornost tožene stranke za povrnitev negmotne škode tožeči stranki nista bila sporna. Pritožbi tudi ne izpodbijata višine prisojene materialne škode (35.303,00 SIT), zaradi česar je pritožbeno sodišče ni preizkušalo (365. čl. ZPP). Ob odločanju o višini tožbenega zahtevka za prestane telesne bolečine, strah tožnice ter pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi s prometno nezgodo z dne 3.2.1995 je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21.3.1997, opr. št. III P 582/95-7 določilo izvedenca, ki je v svojem izvedeniškem mnenju (list. št. 12-16) odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica v prometni nesreči 3.2.1995 dobila zvin vratne hrbtenice, zlom trnastega izrastka šestega vratnega vretenca ter poškodbe vezi vratne hrbtenice. Zaradi poškodb je imela tožnica do 10 dni trajajoče hude bolečine, nadaljnjih 14 dni je imela srednje hude bolečine ter stalne bolečine v trajanju dveh mesecev. Srednje hude bolečine je imela tožnica tudi med izvajanjem fizikalne terapije, ki je trajala štiri tedne. Upoštevaje izpoved tožnice, ki je zaslišana na glavni obravnavi 5.6.1997 (list. št. 24) med drugim izpovedala, da ima še vedno bolečine ter da zato včasih potrebuje analgetik, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede višine odškodnine za tožničine telesne bolečine, kot jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici z izpodbijano sodbo v znesku 600.000,00 SIT. Pač pa je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici previsoki odškodnini za strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede na namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je eno temeljnih načel pri odmeri pravične denarne odškodnine načelo individualizacije odškodnine, ki je uzakonjeno v 1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. V skladu s tem načelom je pravična denarna odškodnina tista, ki upošteva vse okoliščine posameznega primera. Po ugotovitvah izvedenca tožnica primarnega strahu ni utrpela, pač pa je bil pri tožnici izražen sekundarni strah lažje narave, ki je bil popolnoma upravičen, saj so dodatne rentgenske preiskave pokazale, da gre v resnici za poškodbo vratne hrbtenice. V primeru sekundarnega strahu pa ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako je potekalo zdravljenje. Glede na stopnjo intenzivnosti strahu in glede na trajanje upravičene negotovosti v zvezi z zdravljenjem pa je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 150.000,00 SIT, zaradi česar je prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 250.000,00 SIT znižalo za 100.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno navedlo vse posledice, ki jih ima tožnica zaradi obravnavane prometne nezgode.

Tako tožnica ni več sposobna za opravljanje težjih del ali dvigovanja težkih predmetov, težjih kot 5 kg, težave pa ima pri delu z rokami na višini, kar se dogaja tako pri delih v gospodinjstvu kot pri osebni higieni. Močnejše bolečine se kažejo pri njenem poklicnem delu učiteljice in pri prisilni drži glave, ko popravlja šolske naloge. Z večjo težavo opravlja dela v šoli, pri učenju telovadbe pa ne sme in ne zmore več pokazati določenih vaj. Omejena gibljivost vratne hrbtenice in prisilni položaj ji povzroča težave tudi pri vožnji z avtomobilom. Tožnica se ne more več ukvarjati s športom, kot se je pred poškodbo, druge dnevne aktivnosti pa so povezane z večjim naporom in bolečinami. Tudi svojih otrok ne more dvigniti, že zjutraj pa mora pričeti z razgibavanjem vratu. Ob takem stanju pa je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v tem primeru 1,500.000,00 SIT in je zato pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino iz tega naslova zmanjšalo za 500.000,00 SIT. Konkretna določena odškodnina namreč ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod, vse do katastrofalne škode. Namen denarne odškodnine za negmotne škode (kot subjektivni kriterij odmere odškodnine) je tako mogoče upoštevati le znotraj razpona odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za posamezne oblike negmotnih škod.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov delno ugodilo ter izpodbijano sodbo glede prisojene nematerialne škode tako spremenilo, da je prisojeno odškodnino znižalo za 600.000,00 SIT (100.000,00 SIT iz naslova prestanega strahu in 500.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Pritožba tožeče stranke pa je utemeljena le v delu, kolikor izpodbija odločitev o stroških postopka, kjer bi ji moralo sodišče prve stopnje stroške v zvezi z izvedenino priznati v celoti. Čeprav je sprememba izpodbijane sodbe narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, pa sodišče druge stopnje o njih ni moglo odločiti. Tožeča stranka namreč utemeljeno poudarja v pritožbi, da je že v tožbi predlagala, naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, vendar sodišče prve stopnje o njenem predlogu doslej ni odločilo. Po določilu 1. odst. 173. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 172. čl. ZPP o oprostitvi plačila stroškov postopka odloči sodišče prve stopnje. O pravdnih stroških pa bo mogoče pravilno odločiti šele potem, ko bo sodišče prve stopnje pred tem odločilo tudi o predlogu tožeče stranke na oprostitev plačila sodnih taks. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem delu pa je obe pritožbi zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.