Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,183.303,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Pritožbama pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 600.000,00 SIT, odločitev o stroških pravdnega postopka pa je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka za znesek 1,550.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo dosojena celotna zahtevana odškodnina. Upoštevati je treba dolgotrajno zdravljenje, povezano z mučnim nošenjem ovratnice in bolečinami, ki so trajale dve leti po poškodbi. Tožnica ni utrpela le zvina vratne hrbtenice, temveč tudi zlom trnastega nastavka enega od vretenc. Vse to kaže na utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine zaradi prestanega strahu za izid zdravljenja. Neutemeljeno je znižana tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) terja opredelitev konkretnih tožničinih prikrajšanj zaradi škodnega dogodka, torej individualizacijo primera, pa tudi uvrstitev primera v kategorijo podobnih škod zaradi primerljivosti odškodnin glede na obseg ugotovljenih škod (od lažjih do katastrofalnih). Primerjava pokaže, da je tožničino škodo mogoče uvrstiti v kategorijo številnih primerov poškodb vratne hrbtenice, ki lažje stopnje škode vendarle ne presegajo. Tožnica je sicer utrpela poleg zvina vratne hrbtenice tudi zlom izrastka šestega vratnega vretenca s posledičnimi bolj izraženimi bolečinami in nevšečnostmi, vendar pa je ta okoliščina prišla do ustreznega izraza pri odmeri skupne odškodnine, ki se giblje v zgornjih mejah odškodnin, dosojenih v podobnih primerih.

Zviševanje po sodišču druge stopnje korigirane (znižane) odškodnine ne prihaja v poštev, saj bi tudi po posameznih postavkah odškodnina potem ne bila več primerljiva z odškodninami za škode podobnega obsega. Izvedensko mnenje, na katerega se sklicuje revizija, je bilo pri sodišču druge stopnje pravilno ocenjeno. Stopnja telesnih bolečin in nevšečnosti ter njihovo časovno trajanje je omogočilo odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 600.000,00 SIT, pri čemer je v zadostni meri prišla do izraza okoliščina o pet tedenski imobilizaciji vratne hrbtenice zaradi nošenja vratne ortoze. Glede strahu za izid zdravljenja je izvedenec navedel, da je potek zdravljenja opravičeval le strah lažje narave. Temu primerna je odškodnina v znesku 150.000,00 SIT. Odškodnina za tožničine duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti je za tovrstne škode določena visoko (1,500.000,00 SIT). Pri tem je bila dovolj upoštevana okoliščina, da je pri tožnici podana opazna nestabilnost vratne hrbtenice med 4. in 5. vratnim vretencem s težavami v vsakdanjem in poklicnem življenju. Vse težave te vrste sodba sodišča druge stopnje zajema in se do njih opredeli.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabljeno. Ker revizijsko sodišče v postopku na nižjih stopnjah tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).