Jedro

Za izpodbijanje neodplačnih pravnih poslov ni potrebno, da bi bilo tretjemu (pridobitelju) znano, da se s poslom škoduje upnikom. Zakon daje prednost varstvu upnika (da ohrani svojo pravico) pred interesom pridobitelja (da neodplačno pridobi pravico). Glede dolžnika pa se na osnovi navedenega zakonskega določila šteje, da je vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom. V triletnem roku po sklenitvi neodplačnega pravnega posla mora vsak dolžnik računati, da je njegovo, sicer prosto razpolaganje s premoženjem, lahko omejeno oziroma neučinkovito zaradi varstva upnikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „2.a) Izročilna pogodba z dne 24.8.2009, s katero je A. S., roj ..., umrl ..., izročil M. S., roj. ..., ½ solastninski delež nepremičnin z ID znakom 001 (parcela št. 2511/15 k. o. X; ID 001) in z ID znakom 002 (parcela št. 2511/14 k. o. X; ID 002), je brez pravnega učinka (ex tunc) napram tožeči stranki do višine terjatve, ki jo izterjuje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 66985/2012 (t.j. znesek 198.204,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2001 dalje do plačila, izvršilni stroški 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter morebitni nadaljnji izvršilni stroški) ter stroškov tega pravdnega postopka.

2.b) Tožena stranka je dolžna dopustiti izvršbo na ½ nepremičnin z ID znakom 001 (parcela št. 2511/15 k. o. X; ID 001) in z ID znakom 002 (parcela št. 2511/14 k. o. X; ID 002) za izterjavo terjatve tožeče stranke, ki jo izterjuje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 66985/2012 (t.j. znesek 198.204,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2001 dalje do plačila, izvršilni stroški 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter morebitni drugi izvršilni stroški) ter stroške tega pravdnega postopka.

3. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 2.778,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da nima pravnega učinka med tožencem in njegovim očetom A.S. sklenjena izročila pogodba glede nepremičnin z ID znakom 001 in ID znakom 002 do višine terjatve 198.204,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2001 dalje in izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi ter pravdnih stroškov (2. točka izreka). Za izterjavo te terjatve je tožena stranka dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnini z ID znakom 001 in ID znakom 002 (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 2.960,00 EUR (4. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na odločitev, da je z A.S. sklenjena pogodba v celoti neučinkovita in da je toženec dolžan dopustiti izvršbo na vse nepremičnine do celote; torej ne le na nepremičnine, ki jih je z izročilno pogodbo prejel od očeta A.S., ampak tudi na nepremičnine, prejete od matere M.S. Prezrto je, da sta starša tožencu izročila vsak 1/2 navedenih nepremičnin. Opozarja, da je bila izročilna pogodba sklenjena 24.8.2009, lastninska pravica na osnovi te pogodbe pa je bila na toženca vknjižena 26.8.2009. Dolžnik A.S. pa je šele 12.10.2010, torej 14 mesecev po sklenitvi pogodbe, prevzel menično poroštvo za obveznost družbe S. d.o.o. iz kreditne pogodbe. Ker se je v teku postopka tudi sodišče strinjalo, da pogojev za izpodbijanje ni, je drugačna odločitev presenečenje – sodba presenečenja. Poudarja, da je bil A.S. zgolj drugi porok, poleg sina G.S., ki je bil direktor S. d.o.o. Poroštvo je bilo ustanovljeno z gospodarsko pogodbo, pri sklepanju katere je morala tožeča stranka ravnati s posebno skrbnostjo – tako pri sklepanju kreditne pogodbe kot pri preverjanju premoženjskega stanja porokov. Tožeča stranka je torej vedela, da za svojo menično obveznost A.S. lahko jamči le s svojo pokojnino in nepremičnino na D. Tožeča stranka je bila v razmerju do A.S. v prevladujočem položaju; A.S. se je lahko zanesel, da je tožeči stranki njegovo premoženjsko stanje znano. Tožeča stranka se je ob prevzemanju poroštva zadovoljila s premoženjem, ki ga je A.S. ob prevzemu poroštva imel. Opozarja, da tožena stranka ni prerekala trditve, da A.S. ni vedel, da s sklenitvijo izročilne pogodbe 14 mesecev pred prevzemom meničnega poroštva škoduje tožeči stranki. To dejstvo bi moralo sodišče na osnovi 214. čl. ZPP šteti za priznano ali izvesti dokaze, predlagane zaradi dokazovanja tega dejstva. Ne soglaša z neizpodbojnostjo domneve iz tretjega odstavka 256. čl. Obligacijskega zakonika. Sklicuje se na pravno teorijo (Komentar OZ, GV Založba, stran 263) in sodno prakso (II Ips 108/2009 in II Ips 444/2008), ki sta zavzeli stališče, da ne gre za neizpodbojno domnevo. Materialno pravo je bilo zato nepravilno uporabljeno. Dolžnik ni mogel vedeti, da z razpolaganjem škoduje tožeči stranki. Ob sklepanju izročilne pogodbe A. S. ni imel pojma, da škoduje kasnejšemu upniku, saj družba S. d.o.o., za terjatev katere je prevzel poroštvo, tedaj finančnih težav še ni imela. Teh težav ni imela niti ob sklepanju kreditne pogodbe s tožečo stranko, saj sicer družba S. d.o.o. kredita sploh ne bi najemala. G.S. je bil navzoč pri sklepanju izročilne in kreditne pogodbe, bil pa je tudi prvi porok za obveznosti svoje družbe. Ker družba ni imela težav, je bil prevzem poroštva zgolj formalizem. Toženec za posle družbe S. d.o.o. in dejanja svojega očeta po sklenitvi izročilne pogodbe ni vedel. Za očetove dolgove je izvedel šele po očetovi smrti in sicer od G.S., ki bi lahko pojasnil okoliščine sklepanja obeh pogodb in izpovedal o odsotnosti vedenja A.S., da s sklepanjem izročilne pogodbe škoduje tožeči stranki. Družba S. d.o.o. je imela dovolj premoženja za najem in plačilo kredita. G.S. bi izpovedal tudi, da toženec ni vedel ničesar o očetovem podpisu menične izjave in ničesar o dolgu družbe S. d.o.o. Potrdil bi tudi, da ima tožeča stranka priznano terjatev v postopku prisilne poravnave, kar vpliva na višino porokove obveznosti. Dokaz z zaslišanjem G.S. je neutemeljeno zavrnjen. Da bi bil toženec prokurist S. d.o.o., ni bilo zatrjevano, tega tudi listine ne izkazujejo. Zatrjuje pomanjkljivo in zmotno dokazno oceno in absolutne ter relativne bistvene kršitve postopka. Trdi, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, da A. S. ni vedel, da škoduje tožeči stranki. Tega kljub zakonski domnevi ni mogel vedeti niti toženec. S stališčem, da gre za neizpodbojno domnevo, je kršeno materialno pravo. Toženec je dokazoval nasprotno, sodišče pa tega ni upoštevalo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Z izročilno pogodbo SV 1788/09, sklenjeno dne 24.8.2009, sta A. S. in M. S. tožencu (sinu) izročila vsak svoj ½ idealni delež na nepremičnini, ki je imela v času sklepanja pogodbe parc. št. 2511/6 k. o. X, sedaj pa parc. št. 2511/15 in parc. št. 2511/14, obe k. o. X. Tožeča stranka izpodbija zgolj pravno dejanje svojega dolžnika A. S., ki je z izročilno pogodbo razpolagal z ½ solastninskim deležem nepremičnine. Na sedmi in osmi strani sodbe sodišče prve stopnje to ugotavlja, spregleda pa, da z zahtevkom tožeča stranka posega na celotno nepremičnino parc. št. 2511/15 in parc. št. 2511/14, obe k. o. X; torej tudi na polovico, ki ni bila predmet pogodbe med dolžnikom A. S. in tožencem. Iz oblikovalnega dela zahtevka (1. točka zahtevka oz. 2. točka izreka sodbe) ni mogoče razbrati, da se odreka učinek zgolj pravnemu poslu, katerega predmet je ½ navedenih nepremičnin. Tudi z dajatvenim delom zahtevka oz. sodbe (2. točka zahtevka oz. 3. točka izreka sodbe) je dovoljen poseg z izvršbo na celotno nepremičnino in ne le na ½ solastninski delež. Ker tožeča stranka izpodbija zgolj pravno dejanje svojega dolžnika A. S., je sodba spremenjena tako: – da je brez učinka zgolj pravni posel, s katerim je toženec od očeta A.S dobil ½ solastninski delež parcel št. 2511/15 in 2511/14, obe k. o. X in – da je toženec dolžan dopustiti izvršbo le na ½ solastninski delež parcel št. 2511/15 in 2511/14, obe k. o. X (358. čl. ZPP). Zahtevani poseg z izvršbo na ½ solastninski delež nepremičnine, ki jo je toženec pridobil od matere M.S., glede katere tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila njena dolžnica in ne izpodbija njenega pravnega dejanja, je zavrnjen.

5. Naslednje pravno pomembno dejstvo je, da je toženec ½ solastninski delež nepremičnine pridobil neodplačno. Tega zaključka pritožba ne izpodbija. Za izpodbijanje neodplačnih pravnih poslov ni potrebno, da bi bilo tretjemu (pridobitelju) znano, da se s poslom škoduje upnikom. Zakon daje prednost varstvu upnika (da ohrani svojo pravico) pred interesom pridobitelja (da neodplačno pridobi pravico). Glede dolžnika pa se na osnovi navedenega zakonskega določila šteje, da je vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom (tretji odstavek 256. čl. Obligacijskega zakonika). V triletnem roku po sklenitvi neodplačnega pravnega posla mora vsak dolžnik računati, da je njegovo, sicer prosto razpolaganje s premoženjem, lahko omejeno oz. neučinkovito zaradi varstva upnikov. Ker zakon ne govori o domnevi, ki se lahko izpodbija, ampak o tem, da se šteje, da je dolžnik vedel za škodljivost svojega razpolaganja za upnike, je pravno nepomembno, kar opozarja pritožba: da je bil dolžnik A. S. drugi porok; da ni mogel vedeti, da s svojim ravnanjem škoduje tožeči stranki; da podjetje S. d.o.o. v času sklepanja izročilne pogodbe ni imelo finančnih težav; da tožeča stranka dolžnikove dobrovernosti ni prerekala. Dokaz z zaslišanjem G. S., s katerim tožena stranka izpodbija dolžnikovo vedenje o škodljivosti njegovega razpolaganja za upnike, je zato utemeljeno zavrnjen. V zadevah II Ips 108/2009 in II Ips 444/2008 se revizijskemu sodišču o obravnavnem problemu ni bilo treba izreči, ker sodišči nižjih stopenj dolžnikovega nezavedanja o upniku škodljivem razpolaganju nista ugotovili. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. O tem vprašanju se je revizijsko sodišče izreklo z odločbo II Ips 297/2010. 6. Ker se ne zahteva, da bi bilo pridobitelju (tožencu) znano, da se s pravnim poslom škoduje upniku, je povsem nepomembno tudi dejstvo, ali je bil toženec prokurist družbe S. d.o.o. ali ne. S pritožbeno grajo te ugotovitve, ki jo je prvostopenjsko sodišče, ki je materialno pravo sicer pravilno razlagalo, zgolj navrglo (15. točka sodbe), se zato pritožbeno sodišče ne ukvarja.

7. Pravno nepomembne so tudi pritožbene navedbe o tem: da bi morala biti tožeča stranka pri sklepanju kreditne pogodbe in njenem zavarovanju s poroki ter pri preverjanju premoženjskega stanja porokov bolj previdna; da je vedela, da dolžnik A. S. za prevzeto obveznost lahko jamči le s svojo pokojnino in nepremičnino na D. Ne glede na to, da je tožeča stranka terjatev zavarovala s porokom A.S.(dolžnikom), ki v času sprejema poroštva ni bil lastnik obravnavnih nepremičnin, ji ni mogoče odreči pravnega varstva zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Zakon namreč dovoljuje izpodbijanje dolžnikovih dejanj vsem upnikom, ne glede na čas nastanka njihovih terjatev (prvi odstavek 255. čl. Obligacijskega zakonika). Dejstvo, da je dolžnikova obveznost nastala štirinajst mesecev kasneje, kot je bila sklenjena obravnavana izročilna pogodba, zato ne preprečuje njenega, zaradi varstva upnika dovoljenega izpodbijanja. Ni namreč potrebno, da bi dolg obstajal že v trenutku, ko je bilo dejanje v škodo upnika storjeno. To je v 19. točki sodbe natančno obrazložilo sodišče prve stopnje ter se sklicevalo tudi na pravno teorijo, ki to stališče utemeljuje oz. zagovarja.

8. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika S. d.o.o. (zaradi sklenjene prisilne poravnave) ne vpliva na višino obveznosti A.S. (drugi odstavek 1022. čl. Obligacijskega zakonika).

9. Z očitkom sodbe presenečenja ni mogoče soglašati. Tudi če je prvostopenjsko sodišče tretji odstavek 256. čl. Obligacijskega zakonika tekom postopka interpretiralo drugače kot v sodbi, škodljivih posledic za pritožnika ni. Ker zakon določa, da je dolžnik vedel, da s svojim razpolaganjem škoduje upnikom, tožena stranka nasprotnega ne more dokazati. Stališče o izpodbojnosti tega vedenja je toženo stranko lahko izzvalo kvečemu k večji procesni aktivnosti, ni pa ji moglo škodovati.

10. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). V odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ni potrebno posegati, saj je višina zahtevka determinirana z višino tožničine terjatve, ki je izkazana v zatrjevani višini. Tožeča stranka je z zahtevkom za varstvo svoje terjatve v celoti uspela. Neutemeljeno je uveljavlja zgolj svojo upravičenost do posega z izvršbo na celotno nepremičnino in v oblikovalnem delu zahtevka preširoko (nepravilno) opredelila obravnavni pravni posel. Ker zaradi obravnave tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški, je odločitev o stroških pravilna. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz 20. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da znašajo 2.960,00 EUR.

11. Tudi v pritožbenem postopku je uspeh strank merilo za odločitev o stroških postopka. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je delen. Poseg na njeno nepremičnino je uspela omejiti na polovico, z ostalimi ugovori pa ni bila uspešna. Pritožbeno sodišče zato njen uspeh ocenjuje za polovičen. V tem obsegu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek 1.912,00 EUR (tar. št. 3210 Odvetniške tarife), 22 % DDV 420,64 EUR, sodna taksa za pritožbo 3.225,00 EUR, skupaj 5.557,64 EUR.