Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti škodovanja upnikom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče je v paulijanski pravdi pravnomočno odločilo, da je izročilna pogodba s 24. 8. 2009, s katero je A. S. izročil tožencu polovična solastniška deleža na nepremičninah, parc. št. ..., obe k. o. ..., brez pravnega učinka proti tožnici do višine njene terjatve, ki jo izterjuje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VL 66985/2012 (terjatev v višini 198.204,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2001 dalje in izvršilnimi stroški) in da je toženec zaradi poplačila tožničine terjatve dolžan dopustiti izvršbo na solastniška deleža na omenjenih nepremičninah. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložil revizijo. Navaja, da je ves čas postopka uveljavljal, da A. S. (dolžnik) ni vedel in ni mogel vedeti, da s svojim razpolaganjem škoduje upnikom. Določilo tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede vednosti dolžnika ne predpisuje absolutne domneve. Vsaka domneva je izpodbojna. V zvezi s tem izpostavlja mnenje prof. Juharta, da se pridobitelj v primeru dolžnikovih neodplačnih razpolaganj lahko brani z dokazom, da dolžnik ni vedel oz. mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnikov. Tako je tudi stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča – II Ips 181/2013. Dokazni predlog za zaslišanje G. S., s katerim je revident izpodbijal dolžnikovo vedenje o škodljivosti njegovega razpolaganja za upnike, je sodišče zato neutemeljeno zavrnilo. Tožnici – banki je mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je vedela s kakšnim premoženjem je dolžnik ob nastanku menične zaveze razpolagal in se je s tem vseeno zadovoljila. Kot dober strokovnjak bi morala preveriti premoženjsko stanje in potencial dolžnika, kar je tudi storila. Kljub temu je vložila izpodbojno tožbo ter s tem zlorabila ta institut. Če upnik ve, da dolžnik nima premoženja, mora biti to njegov riziko in se zato v kasnejši paulijanski tožbi ne more sklicevati na to, da velja določeno ravnanje dolžnika, za katerega je upnik vedel, za izpodbojno le zato, ker je bilo storjeno v izpodbojnem obdobju. Sodišče druge stopnje se ni izreklo o pritožbenem očitku, da tožnica ni določno prerekala navedb revidenta, da dolžnik ni vedel in ni mogel vedeti, da lahko s kasnejšim prevzemom poroštva škoduje upnikom. Pri tem je ostalo tudi spregledano, da tožnica nima pravnomočne terjatve do toženca in zato tudi ne pravnega interesa za tožbeni zahtevek. Pokojni dolžnik je tudi v izvršilnem postopku podal ugovor in v njem zatrjeval enako, kot se zatrjuje v tej pravdi. Ker revidentu ni bilo omogočeno, da dokazuje, da dolžnik ni vedel oz. ni mogel računati na oškodovanje tožnice in ker tožnica kot banka sploh ni prerekala teh trditev in jih je zato šteti kot priznane, sodiščema očita kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi zmotne materialnopravne presoje glede narave pravne domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ je podana tudi kršitev načela enakosti.

3. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano) so naslednji: A. S. je z izročilno pogodbo s 24. 8. 2009 na toženca (sina) prenesel polovična solastniška deleža na nepremičninah parc. št. ..., obe k. o. ... Tožnica ima zoper A. S. zapadlo terjatev, ki izvira iz njegove poroštvene in menične zaveze za dolg družbe S., d. o. o., po kreditni pogodbi z dne 12. 10. 2010. A. S. nima oz. ni imel (v letu 2012 je umrl) premoženja za poplačilo tožničine terjatve. Izvršba za poplačilo tožničine terjatve zoper dolžnika A. S. ni bila uspešna.

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. OZ pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa kot splošne objektivne, opredeljene v 255. členu in posebne subjektivne pogoje, ki morajo biti praviloma izpolnjeni kumulativno. Pri določanju subjektivnega pogoja zakon(1)ureja različne položaje glede na vsebino in stranke izpodbijanega pravnega dejanja. V skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenimi pravnimi dejanji šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. To pomeni, da mora upnik za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj dokazati zgolj obstoj neodplačanega pravnega dejanja, ne pa tudi vedenje oziroma krivdno nezavedanje dolžnika niti pridobitelja koristi glede možnosti škodovanja upnikom.

7. V konkretnem primeru ni sporno, da je toženec od dolžnika A. S. solastniška deleža na nepremičninah v k. o. ... pridobil neodplačno. Bistvo revizijske graje je osredotočeno na vprašanje, ali se pri izpodbijanju neodplačnih dolžnikovih pravnih dejanj lahko nasprotuje z dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost škodovanja upnikom. Prejemnik koristi kot nasprotna stranka paulijanske tožbe bi torej v takem primeru ne dokazoval lastnega nezavedanja, ampak nezavedanje dolžnika kot druge stranke izpodbijanega pravnega dejanja.

8. V sodni praksi Vrhovnega sodišča enotnega in ustaljenega odgovora na izpostavljeno vprašanje ni najti.(2) V zadevah II Ips 444/2008,(3) II Ips 108/2009(4) in II Ips 181/2013(5) je revizijsko sodišče nanj odgovorilo pritrdilno. Nasprotno pa je bilo v primeru II Ips 297/2010(6) izrecno poudarjeno, da pri izpodbijanju neodplačnih pravnih dejanj glede vednosti dolžnika tretji odstavek 256. člena OZ določa neizpodbojno domnevo. Slednjemu pritrjuje tudi večinska pravna teorija. Blagojević in Krulj(7) menita, da v primeru kvazipaulijanske tožbe za razliko od actio Pauliana familliara domneva glede subjektivnega pogoja na strani dolžnika ni izpodbojna; nasprotni dokaz ni dopusten. Enako se zavzema Vizner, ki poudarja, da zakonski izraz »šteje« jasno govori v prid praesumptio iuris et de iure.(8) Temu pritrjujeta tudi Prelič in Vrenčur.(9) Cigoj meni, da (ne)vednost dolžnika ni pravno pomembna.(10) Da gre za neizpodbojno zakonsko domnevo navajajo še Đorđević,(11) Klarić, Vedriš,(12) Velimirović,(13) Varanelli(14) in Stipković.(15) Drugače meni Juhart, ki brez ozira na nasprotno stališče večinske teorije, domnevo iz tretjega odstavka 256. člena OZ opredeljuje kot izpodbojno. Vrhovno sodišče Hrvaške je v zadevi Rev-412/08-3 z dne 5. 1. 2010 presodilo, da je domneva tretjega odstavka 281. člena hrvaškega zakona o obligacijskih razmerjih(16) (katere zakonsko besedilo je v bistvenem enako kot besedilo tretjega odstavka 256. člena OZ) absolutna, zato nasprotni dokaz, da dolžnik ni vedel za škodljivost svojega razpolaganja, ni dopusten.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti škodovanja upnikom. Pri neodplačnih razpolaganjih, katerih bistvena značilnost je, da kot odmeno zanje dolžnik ne prejme nasprotne dajatve, je to že pojmovno izključeno, saj se dolžnikova škodovalna vednost(17) kaže že s samo neodplačnostjo pravnega posla. Skoraj nemogoče si je namreč predstavljati situacijo, ko se dolžnik ob npr. obdarovanju tretjega ne bi zavedel oz. moral zavedati, da ima to za posledico zmanjšanje njegovega premoženja, s tem pa tudi, da obstaja možnost škodovanja upnikom. Nesprejemljivo bi tudi bilo, da bi bilo možno obstoj objektivnega pogoja (ki pri neodplačnih razpolaganjih zadostuje za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj) izpodbiti s subjektivnimi razlogi. Glede na bistveno značilnost neodplačnih pravnih dejanj je jasno, da je zakonodajalec predpisal blažje pogoje za njihovo izpodbijanje, kot to velja za izpodbijanje odplačnih pravnih dejanj, saj je treba dati prednost varstvu upnika pred interesi pridobitelja (da neodplačno pridobi pravico). Taka zakonska ureditev temelji na načelu nemo liberalis nisi liberatus ter na drugi strani na dejstvu, da varstvo dobre vere pridobitelja koristi ni potrebno, ker sam ni prikrajšan: če mora zaradi izpodbijanja predmet ali del predmeta vrniti, je na istem, kot če ga sploh ne bi dobil v dar. Nenazadnje na takšno razumevanje zakonske določbe tretjega odstavka 256. člena OZ in s tem na razliko v pravni naravi zakonskih domnev, določenih v drugem in tretjem odstavku 256. člena OZ, kaže že samo zakonsko besedilo, ki drugače kot predhodna določba drugega odstavka istega člena (ki se nanaša na odplačno razpolaganja med družinskimi člani) uporablja besedi, da »se šteje«, da je dolžnik vedel, da škoduje upnikom, in ne da se zgolj »domneva« (besedilo drugega odstavka 256. člena OZ(18) ). Škodovalna vednost je torej ob navedeni jezikovni in sistemski razlagi izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožene stranke. Nosilno stališče izpodbijane sodbe se tako izkaže za materialnopravno pravilno, zato toženec ne more uspeti z revizijskimi očitki procesnih kršitev, ker sodišče ni dopustilo dokazovanje škodovalne nevednosti dolžnika.

10. Glede ostalih revizijskih očitkov pa velja izpostaviti, da terjatev upnika, ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje, kot jasno izhaja iz določila prvega odstavka 255. člena OZ, nista povezana s časom kot pogojem izpodbijanja.(19) Izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika pomeni poseg v tujo pravno razmerje, sklenjeno ali izvršeno med dolžnikom in tretjim, zato okoliščina, ki jo izpostavlja revident, in sicer ali ima upnik (pravnomočno) terjatev do pridobitelja koristi, ni pravno relevantna.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi s strani toženca priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. 256. člen OZ.

Op. št. (2): Enako je mogoče ugotoviti tudi za sodno prakso višjih sodišč – v zadevah VSL II Cp 811/2015, II Cp 1756/2014, II Cp 1241/2012 in II Cp 441/2012 je bilo zavzeto, da tretji odstavek 256. člena OZ določa izpodbojno domnevo, v primerih VSL II Cp 186/2015, II Cp 579/2006 in II Cp 2554/2005 pa da gre za neizpodbojno domnevo.

Op. št. (3): Sodba z dne 8. 10. 2009. Op. št. (4): Sodba z dne 23. 2. 2012. Op. št. (5): Sodba z dne 20. 2. 2014. Op. št. (6): Sodba z dne 9. 2. 2012. Op. št. (7): Blagojević, B. T., Krulj, V., Komentar zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija, Beograd 1983, 1. knjiga, str. 991. Op. št. (8): Vizner, B., Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb 1978, druga knjiga, str. 1126 in 1127. Op. št. (9): Prelič, S., Vrenčur, R., Pravno varstvo oškodovanih upnikov, Podjetje in delo, 1995/1, str. 98 in nasl. Op. št. (10): Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, druga knjiga, Ljubljana 1984, str. 993. Op. št. (11): Đorđević, M., Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (pravne osebe), doktorska disertacija, str. 50. Op. št. (12): Klarić, P., Vedriš, M., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2009, str. 175. Op. št. (13): Velimirović, M., Pobijanje pravnih radnji preduzeća, Godišnjak PF u Sarajevu, 1972, str. 167 in 170. Op. št. (14): Varanelli, L., Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, Pravna praksa, št. 5/2003, str. 23. Op. št. (15): Stipković, Z., O pobijanju dužnikovih pravnih djela izven stečaja, Naša zakonitost, 8/1977, str. 49. Op. št. (16): Zakon o obveznim odnosima, N. N., št. 53/91 in nasl. Op. št. (17): Zakon namreč kot pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika zahteva le zavedanje glede možnosti škodovanja upnikom, ne pa namena (namere, naklepa) oškodovati upnike. Ovčak Kos, M., Razdrih, Ž., Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik, št. 11-12/2014, str. 726. Op. št. (18): Glede navedene zakonske domneve v teoriji in praksi ni sporno, da je izpodbojna.

Op. št. (19): Dodati velja, da revizijske navedbe glede tožničinega ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe.