Jedro

Ker tožnika glede vseh zahtevkov nista v položaju enotnih (ali celo nujnih) sospornikov, enotna navedba vrednosti spornega predmeta (za prvi in drugi tožbeni zahtevek) za preizkus dovoljenosti predloga za dopustitev revizije ne zadošča. Zahtevka sta medsebojno sicer povezana v smislu določbe petega odstavka 367. člena ZPP, kar bi narekovalo enotno obravnavanje njihove vrednosti, vendar zaradi hkratne subjektivne kumulacije uporaba te določbe ne pride v poštev. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da gre za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi tega sodišča ne zadošča. Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Takšen nedovoljen predlog za dopustitev revizije ima lahko le enake posledice kot nedovoljena revizija, zato ga je v tem delu zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je toženka prekludirana z dokaznim predlogom za zaslišanje T. M. in glede pravice do izvedbe tega dokaza.

Izrek

Predlog se v delu, ki se nanaša na odločitev o prvih dveh tožbenih zahtevkih, zavrže. Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je toženka prekludirana z dokaznim predlogom za zaslišanje T. M. in glede pravice do izvedbe tega dokaza.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožnica lastnica jugozahodnega dela parc. št. 143/0 k. o. ..., ki je opredeljena v elaboratu sodnega izvedenca in dodatnem elaboratu, ki sta sestavni del sodbe (1. točka izreka). Toženki je naložilo naročiti in dopustiti odmero dela nepremičnine iz 1. točke v novo nepremičnino s parc. št. 143/3 k. o. ... (2. točka). Po opravljeni geometrski odmeri se novo nastala parc. št. 143/3 k. o. B. v. vknjiži na prvo tožnico (3. točka). Ugotovilo je še, da sta prva tožnica in drugi tožnik lastnika parc. št. 661/0 in 662/1, obe k. o. ..., vsak do 1/2. Sodišče je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo 5.091,00 EUR, in sicer za plačilo 2.545,50 EUR prvi tožnici in plačilo enakega zneska drugemu tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v 2. in 3. točki zavrnilo, sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: - ali je v primeru, ko je zemljiškoknjižna lastnica in dobroverna posestnica nepremičnin zadnjih 20 let, tožnika pa zatrjujeta lastninsko pravico na istih nepremičninah na podlagi priposestvovanja, toženka dolžna vložiti nasprotno tožbo ali zadostuje ugovor; - ali je sodišče pri presoji dobre vere dolžno upoštevati dejstvo, da sta tožnika, ki zatrjujeta priposestvovanje, zadnjih 25 let vedela, da nista vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika ter da je lastnica toženka, pa nista poskrbela za vpis v zemljiško knjigo; - ali je toženka, s tem ko je šele po prvem naroku za glavno obravnavo izvedela, da je priča, ki bi potrdila njene navedbe (za katero je mislila, da je umrla), še živa, s predlogom njenega zaslišanja prekludirana; - ali je dopustno zavrniti izvedbo predlaganega dokaza (vpogled v pismo priče T. M.) kljub temu, da to ne bi podaljšalo postopka, lahko pa bi bistveno vplivalo na odločitev v zadevi; - ali ravnanje sodišča, ki je navedlo, da družinski člani tožnice izpovedujejo subjektivno in na njihove izpovedbe oprlo sodbo, predlog z zaslišanjem priče toženke pa zavrnilo, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka?

4. Glede postavljenih vprašanj ni sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma odločitev odstopa od sodne prakse tega sodišča oziroma je sodna praksa višjih sodišč neenotna (konkretnih sodnih odločb toženka ni navedla), zato je odločitev o njih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse.

5. Toženka je postala lastnica navedenih nepremičnin v letu 1992, ko jih je podedovala po svojem možu. Od takrat dalje jih uporablja kot lastnica, dovolila je sicer da sosedje travnike kosijo za krmo, ko pa so na njeni parceli 143/0 k.o. B. v. zgradili nov objekt, se je temu uprla. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov ob izpovedi prič, da je tožnica že v letu 1989 oziroma od leta 1990 vedela, da tožnika na spornih parcelah nista vpisana v zemljiško knjigo, pa za vpis nista poskrbela. Tudi če bi bila ugotovitev sodišča, da sta tožnika sporne nepremičnine priposestvovala, pravilna, je toženka „svoje“ nepremičnine priposestvovala nazaj. Ker je že vknjižena v zemljiško knjigo, lastninska tožba ni potrebna.

6. Sodišče ni navedlo vsebine toženkinega zaslišanja in je kot odločilno upoštevalo zaslišanje prve tožnice. Zaslišanja toženke sodišče ni ocenilo in sodbi nižjih sodišč o tem nimata razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). S takšnim ravnanjem je storilo tudi bistveno kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče je izpovedbe prič presojalo arbitrarno, saj je kljub temu, da gre za družinske člane prve tožnice, pričam verjelo, izpovedbe toženke pa iz istega razloga ni štelo za verodostojno. Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7. Pred koncem glavne obravnave je toženka predlagala zaslišanje T. M., ki bi lahko izpovedala o tem, da so tožniki parcele uporabljali na podlagi dogovora z njenim tastom, ki ni vseboval dogovora o tem, da bi Š. postali lastniki spornih nepremičnin. Toženka je ob dokaznem predlogu pojasnila, da dokaza ni mogla predlagati prej, saj je šele v 2014 ugotovila, da je priča še živa in da živi v Italiji pod drugim priimkom. V potrditev teh navedb je predložila pismo, ki ji ga je poslala predlagana priča, do česar se sodišče ni opredelilo in zavrnitve dokaza z vpogledom v pismo ni obrazložilo.

8. Predlog je v delu, ki se nanaša na odločitev o prvih dveh tožbenih zahtevkih, nedovoljen.

9. S prvim tožbenim zahtevkom tožnika zahtevata ugotovitev lastninske pravice prve tožnice na delu parc. št. 143/0 k. o. ..., z drugim tožbenim zahtevkom ugotovitev (so)lastninske pravice na parc. št. 661/0 in 662/1, obe k. o. ..., vsakega do ½, s tretjim tožbenim zahtevkom pa plačilo zneska, ki ga je toženka dobila kot kupnino za prodano parc. št. 1858 k. o. ... Predlagateljica je vrednost spornega predmeta revizijsko izpodbijanega dela odločitve o ugotovitvi lastninske pravice prve tožnice in drugega tožnika na (vseh) spornih parcelah opredelila kot enotno vrednost 10.000,00 EUR. Posebej je opredelila enotno vrednost za denarni zahtevek (5.091,00 EUR).

10. Ker tožnika glede vseh zahtevkov nista v položaju enotnih (ali celo nujnih) sospornikov, enotna navedba vrednosti spornega predmeta (za prvi in drugi tožbeni zahtevek) za preizkus dovoljenosti predloga za dopustitev revizije ne zadošča. Zahtevka sta medsebojno sicer povezana v smislu določbe petega odstavka 367. člena ZPP, kar bi narekovalo enotno obravnavanje njihove vrednosti, vendar zaradi hkratne subjektivne kumulacije uporaba te določbe ne pride v poštev. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da gre za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi(1) tega sodišča ne zadošča. Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Takšen nedovoljen predlog za dopustitev revizije ima lahko le enake posledice kot nedovoljena revizija, zato ga je v tem delu zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

11. Sicer je Vrhovno sodišče ocenilo, da je glede opredeljenega pravnega vprašanja v II. točki izreka tega sklepa v zvezi z odločitvijo o tretjem tožbenem zahtevku za plačilo 5.091,00 EUR izpolnjen pogoj za dopustitev revizije (prvi odstavek 367.a člena ZPP), zato jo je v tem delu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006, II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007 in II Ips 223/2006 z dne 19. 6. 2008.