Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, nezakonit, ker tožena stranka postopka odpovedi ni izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, predpisan z določbami ZDR-1. Odpoved je sicer pravilno izrazila v pisni obliki, v njej obrazložila dejanski razlog za njeno podajo in tožnika obvestila glede obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve ter o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tožena stranka tožnika pred podajo odpovedi ni pisno obvestila o razlogu za odpoved, kot tudi mu v zvezi s tem omogočila zagovora, kot ji to nalaga določba 85. člena ZDR-1. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo oziroma nadomestilo plače za to obdobje obračunala, ne pa tudi izplačala, saj jo je pobotala s terjatvijo, ki naj bi jo imela zoper tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 136. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek), delodajalec pa svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja. Ker pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega soglasja za pobot ni imela, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku izplačati vse zneske, ki jih je samovoljno pobotala z domnevno terjatvijo zoper tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o ugotovitvi prenehanja delovnega razmerja z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja redno odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe plačati plačo za obdobje od 1. 6. 2016 do 6. 6. 2016 in nadomestilo plače za obdobje od 7. 6. 2016 do vključno 18. 7. 2016 v znesku 4.481,08 EUR, oziroma skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 9. 3. 2017 v znesku 4.584,11 EUR, zmanjšano za 114,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 3. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti 825,67 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da tožnik za vodenje tega individualnega delovnega spora nima pravnega interesa. Na podlagi sklepa z dne 23. 6. 2016 mu namreč delovno razmerje ni prenehalo, zato ga na podlagi tega sklepa tudi ni odjavila iz obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Tožnik je bil pri njej zaposlen za nedoločen čas, v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002 pa je bilo dogovorjeno, da mu je tožena stranka po prenehanju mandata direktorja dolžna ponuditi drugo ustrezno delovno mesto. Z izpodbijanim sklepom zato ni bilo poseženo v pravice ali pravni položaj tožnika. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijani sklep mogoče šteti kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je sklep v resnici predstavljal le povzetek odločitve, ki je bila sprejeta na skupščini dne 6. 6. 2016. Tudi dejstvo, da je bil tožnik v obdobju po prejemu sklepa v bolniškem staležu, ki ga je tudi podaljšal, potrjuje njene navedbe, da ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je znesek plače za vtoževano obdobje neutemeljeno pobotala z istovrstno terjatvijo, ki jo ima zoper tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepa z dne 23. 6. 2016 in utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo plače oziroma nadomestila plače v obdobju od 1. 6. 2016 do vključno 18. 7. 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 16. 1. 1984 dalje. S sklepom skupščine tožene stranke z dne 13. 12. 2001 je bil imenovan za poslovodjo družbe za mandatno dobo štirih let, 1. 1. 2002 pa je s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor. Mandat tožnika je, ne glede na določilo v pogodbi o zaposlitvi, trajal najmanj 5 let, saj je bilo tako določeno v 15. členu družbene pogodbe. Med strankama ni bilo sporno, da tožniku mandat direktorja tožene stranke po izteku štirih oziroma petih let ni bil nikoli podaljšan ter da mu je tožena stranka 23. 6. 2016 vročila sklep, iz katerega izhaja, da mu je 6. 6. 2016 prenehalo delovno razmerje. Nadalje tudi ni bilo sporno, da tožena stranka tožnika 6. 6. 2016 ni odjavila iz obveznih zavarovanj, temveč je to storila šele 18. 7. 2016 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere zakonitost ni predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da tožnik za ugotovitev nezakonitosti sklepa z dne 23. 6. 2016 ni imel pravnega interesa. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč te navedbe obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene. Pritožba neutemeljeno uveljavlja materialnopravno zmotnost stališča, da tožnik za uveljavljanje nezakonitosti izpodbijanega sklepa nima pravnega interesa. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik utemeljeno štel, da mu je delovno razmerje na podlagi izpodbijanega sklepa prenehalo, v skladu z določbo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) pa lahko delavec v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pred pristojnim sodiščem zahteva ugotovitev njene nezakonitosti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je sklep z dne 23. 6. 2016 v resnici predstavljal le povzetek odločitve o prenehanju mandata direktorja tožniku, ki je bila sprejeta na skupščini 6. 6. 2016. Da to ne drži, izhaja tudi iz jasne in nedvoumne vsebine izpodbijanega sklepa, saj je v izreku in obrazložitvi navedeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 6. 6. 2016, da se je ta zato dolžan v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja prijaviti v evidenco brezposelnih oseb ter da je zoper sklep v roku 30 dni dovoljeno zahtevati sodno varstvo pred Delovnim sodiščem v Celju. Pravilnost stališča, da izpodbijani sklep smiselno predstavlja odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, utemeljuje tudi dejstvo, da je besedilo sklepa pripravila odvetniška družba, ki pozna pravno izrazoslovje, zato iz tega razloga ni mogoč niti zaključek, da je pri oblikovanju vsebine sklepa prišlo do očitne pomote. Pritožba nasprotno stališče utemeljuje tudi z navedbami, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002 sklenjena za nedoločen čas, da je bila tožniku v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata direktorja dolžna ponuditi drugo ustrezno delovno mesto ter da tožnika na podlagi izpodbijanega sklepa ni odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker vse navedeno na naravo izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva, so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Tudi dejstvo, da je tožnik po prejemu sklepa podaljšal bolniški stalež, v tej zvezi ni pravno relevantno, zato sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do teh navedb tožene stranke ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, nezakonit, ker tožena stranka postopka odpovedi ni izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, predpisan z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Odpoved je sicer pravilno izrazila v pisni obliki, v njej obrazložila dejanski razlog za njeno podajo in tožnika obvestila glede obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve ter o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tožena stranka tožnika pred podajo odpovedi ni pisno obvestila o razlogu za odpoved, kot tudi mu v zvezi s tem omogočila zagovora, kot ji to nalaga določba 85. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti ni jasno razvidno, ali gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali za odpoved iz krivdnega razloga (v obrazložitvi sklepa je namreč najprej navedeno, da je tožniku že 13. 12. 2006 potekel mandat direktorja tožene stranke, kar bi lahko utemeljevalo razlog nesposobnosti, v nadaljevanju pa, da se je tožnik od poteka mandata dalje neupravičeno predstavljal kot direktor tožene stranke, kar kaže na krivdni razlog), vendar to za odločitev niti ni bistveno. V obeh primerih je namreč delodajalec v postopku odpovedi delavcu dolžan omogočiti zagovor, tožena stranka pa tega tožniku nesporno ni zagotovila.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje odločitvi v II. točki izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 6. 2016 do vključno 18. 7. 2016 izplačati plačo oziroma nadomestilo plače v skupnem znesku 4.469,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo oziroma nadomestilo plače za to obdobje obračunala, ne pa tudi izplačala, saj jo je pobotala s terjatvijo, ki naj bi jo imela zoper tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 136. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek), delodajalec pa svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja. Ker pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega soglasja za pobot ni imela, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku izplačati vse zneske, ki jih je samovoljno pobotala z domnevno terjatvijo zoper tožnika. Vse nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je neutemeljeno tudi pritožbeno nasprotovanje odločitvi o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Tožnik je namreč v postopku na prvi stopnji v celoti uspel, zato je sodišče prve stopnje v skladu z načelom pravdnega uspeha iz 154. člena ZPP toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).