Jedro

Res je sicer, da v sklepu nikjer ni uporabljen izraz odpoved pogodbe o zaposlitvi in da v njem navedeni razlogi niso razdelani tako, kot bi se lahko pričakovalo od prava vešče osebe, vendar to ne spremeni dejstva, da je sklep po svoji vsebini in obrazložitvi sklep o prenehanju delovnega razmerja in s tem tudi o prenehanju za nedoločen čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik pisnega soglasja k pobotanju ni dal, zato njegova terjatev iz naslova nadomestila plače ni mogla prenehati na podlagi enostranskega pobota tožene stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo plače za obdobje od 1. 6. 2016 do 6. 6. 2016. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke z dne 23. 6. 2016 o prenehanju delovnega razmerja, ki smiselno predstavlja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača plačo za obdobje od 1. 6. 2016 do 6. 6. 2016 in nadomestilo plače za obdobje od 7. 6. 2016 do 18. 7. 2016 v višini 4.401,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 9. 3. 2017, v skupni višini 4.584,11 EUR, zmanjšano za 114,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2017 do plačila. Zahtevku za ugotovitev nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja je ugodilo na podlagi ugotovitve, da sklep glede na njegovo vsebino in obrazložitev smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je nezakonita ne glede na to, ali se presoja kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali kot izredna odpoved. Plačilo za obdobje od 1. 6. 2016 do 18. 7. 2016 je sodišče dosodilo na podlagi ugotovitve, da obveznost plačila in njegova višina med strankama nista sporna, da pa ni možno upoštevati ugovora tožene stranke, da je vtoževani znesek pobotala z izplačilom, ki je bilo tožniku neupravičeno izplačano 6. 6. 2016. Sodišče se je pri tem sklicevalo na določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o tem, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2016, s katerim se ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 6. 6. 2016, predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje tega postopka. Tožniku je mandat direktorja potekel 13. 12. 2006, kar med strankama ni sporno. Sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2016 predstavlja povzetek sklepa skupščine, ki je ugotovila, da je tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehalo 6. 6. 2016. Tožena stranka tožnika na podlagi tega sklepa ni odjavila iz obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in je bil tožnik tudi po 6. 6. 2016 zaposlen pri toženi stranki. Da se je zavedal, da ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, izhaja tudi iz tega, da je bil tožnik tudi po prejemu navedenega sklepa v bolniškem staležu oziroma ga je podaljšal. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo oziroma ga je le pavšalno zavrnilo, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Napačna je tudi odločitev sodišča glede pobota, ki ga je izvršila tožena stranka. Tožena stranka je znesek plače za junij in julij 2016 pravilno pobotala z drugo istovrstno terjatvijo, ki jo je imela do tožnika.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V tem sporu tožnik izpodbija sklep tožene stranke, da mu delovno razmerje preneha 6. 6. 2016 in zahteva plačilo plače oziroma nadomestilo plače za čas od 1. 6. 2016 do 18. 7. 2016. Navedeno pomeni, da je spor o plačilu nadomestila plače za čas od 7. 6. 2016 do 18. 7. 2016 treba opredeliti kot sestavni del spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj se nanaša na obdobje, v katerem naj bi tožniku delovno razmerje že prenehalo na podlagi izpodbijanega sklepa z dne 23. 6. 2016. V skladu z 2. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004) je revizija vselej dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, zato je dovoljena tudi glede reparacijskega zahtevka, ki je vezan na predhodno ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Denarni zahtevek za plačilo plače za čas od 1. 6. 2016 do 6. 6. 2016 pa ni sestavni del spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj se nanaša na čas pred dnevom, ko naj bi tožniku na podlagi izpodbijanega sklepa prenehalo delovno razmerje. Zato bi bila v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka revizija dovoljena le, če bi vtoževani znesek presegel revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, ali pa če bi jo sodišče dopustilo v skladu s 367.a členom ZPP. Nič od navedenega ni podano, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo plače za čas od 1. 1. do 6. 6. 2016. 8. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa z dne 23. 6. 2016. Sodišče druge stopnje se je namreč do tega ugovora izrecno opredelilo v 7. točki obrazložitve, sodišče prve stopnje pa v 4. točki obrazložitve. Tožena stranka očitno ne soglaša z argumenti sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je bil tožnik tudi po prejemu sklepa z dne 23. 6. 2016 v bolniškem staležu. Navedeno dejstvo naj bi dokazovalo, da se je tožnik zavedal, da je še vedno v delovnem razmerju in da sklep z dne 23. 6. 2016 ni odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje tega sklepa. Vendar pa okoliščina, da je bil tožnik tudi po 28. 6. 2016, ko mu je bil vročen sporni sklep tožene stranke, še naprej v bolniškem staležu, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Delavec ne more izgubiti pravnega interesa za izpodbijanje akta, s katerim je tožena stranka posegla v njegov delovnopravni status, zgolj zato, ker ga delodajalec še ni odjavil iz zavarovanj in delavec v tem času uveljavlja pravice iz naslova bolniškega staleža. 11. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede odločilnih dejstev predvsem naslednje: – tožnik je 1. 1. 2002 s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, v kateri je določeno, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas in da je bil s sklepom skupščine tožene stranke imenovan za poslovodjo družbe za mandatno obdobje 4 let od 13. 12. 2001 dalje; – obe stranki sta bili soglasni, da je glede na družbeno pogodbo mandat direktorja trajal 5 let; – po izteku 4 oziroma 5 let tožniku mandat ni bil podaljšan, kljub temu pa je bil tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke v sodnem registru vpisan še do 28. 7. 2016; – na skupščini tožene stranke 6. 6. 2016 je bil sprejet sklep, da se ugotovi, da je tožniku 13. 1. 2006 potekel 5-letni mandat direktorja in da se za direktorja tožene stranke za mandat petih let imenuje A. A.; – tožena stranka je 23. 6. 2016 sprejela sklep, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 6. 6. 2016 in da se je delavec dolžan v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja prijaviti v evidenco brezposelnih ter uveljaviti pravice, ki mu gredo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

12. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2016 obravnavalo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrek sklepa se glasi na ugotovitev prenehanja delovnega razmerja, kar je tista posledica, ki jo delodajalec hoče doseči z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi opozorilo tožniku na uveljavljanje pravic na Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja in možnost uveljavljanja sodnega varstva zoper navedeni sklep v roku 30 dni pred sodiščem kažeta na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Oboje namreč pomeni realizacijo obveznosti delodajalca iz tretjega odstavka 87. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delodajalec ob odpovedi delavca pisno obvestiti o pravnem varstvu in o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve.

13. Da je sklep tožene stranke po svoji vsebini odpoved pogodbe o zaposlitvi, nadalje izhaja tudi iz njegove obrazložitve. V njej je tožena stranka navedla, da je tožnik kot direktor imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da mu je mandat potekel 13. 12. 2006, da se je od tega dne dalje neupravičeno predstavljal za direktorja, da je tožena stranka v skladu s pogodbo o zaposlitvi ponudila delovno mesto zastopnika, kar pa je tožnik zavrnil, da na voljo ni bilo nobenega drugega ustreznega delovnega mesta, ter da zato tožena stranka tožniku ob prenehanju individualne pogodbe o zaposlitvi ne more zagotoviti ustreznega dela. Tožena stranka nato zaključi, da glede na vse navedeno delovno razmerje tožnika pri toženi stranki preneha 6. 6. 2016. Res je sicer, da v sklepu nikjer ni uporabljen izraz odpoved pogodbe o zaposlitvi in da zgoraj povzeti razlogi niso razdelani tako, kot bi se lahko pričakovalo od prava vešče osebe, ki je sklep dejansko sestavila, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je sklep po svoji vsebini in obrazložitvi sklep o prenehanju delovnega razmerja in s tem tudi o prenehanju za nedoločen čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno sodišče utemeljeno ni sledilo neprepričljivemu zatrjevanju tožene stranke, da je sklep z dne 23. 6. 2016 le poočitev sklepa, ki je bil sprejet na skupščini tožene stranke dne 6. 6. 2016. Na skupščini tožene stranke je bil sprejet zgolj sklep, da se ugotovi, da je tožniku 5-letni mandat direktorja potekel 13. 1. 2006 (pravilno 13. 12. 2006) in da se je tožnik od tega dne dalje protipravno predstavljal za poslovodjo - direktorja družbe. Skupščina ni odločala o delovnem razmerju tožnika in tudi ne o prenehanju za nedoločen čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi razumljivo, saj to ni njena pristojnost. 14. Zmotno je revizijsko sodišče, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa tožene stranke z dne 23. 6. 2016. S tem sklepom je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja, zoper takšno odločitev pa ima tožnik sodno varstvo na podlagi določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Ta določa, da delavec pred pristojnim delovnim sodiščem lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

15. Na obstoj pravnega interesa tožnika za izpodbijanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja ne more vplivati okoliščina, da tožena stranka tega sklepa ni uresničila tako, da bi tožnika s 6. 6. 2016 tudi dejansko odjavila iz obveznih zavarovanj, temveč je to storila šele 18. 7. 2016 na podlagi kasneje podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Revizija ne izpodbija materialnopravne presoje sodišča druge stopnje o nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršitve pravice do zagovora (tožena stranka uveljavlja zgolj to, da tožnik nima pravnega interesa za njegovo izpodbijanje oziroma, da sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče šteti kot odpoved pogodbe o zaposlitvi) zato revizijsko sodišče ne sme preizkusiti utemeljenost te presoje.

17. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožnikova terjatev iz naslova nadomestila plače za junij in julij 2016 (glede plače za čas od 1. 6. do 6. 6. 2016 revizija ni dovoljena, kakor je že razloženo zgoraj) prenehala, ker jo je tožena stranka zunaj pravde pobotala s svojo terjatvijo. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 136. člena ZDR-1, ki določa izjemo od splošnega pravila 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) o materialnopravnem pobotanju, saj izrecno določa, da je delodajalec brez pisnega soglasja delavca ne sme pobotati svoje terjatve do delavca, s svojo obveznostjo plačila. Tožnik pisnega soglasja k takšnemu pobotanju ni dal, zato njegova terjatev iz naslova nadomestila plače ni mogla prenehati na podlagi enostranskega pobota tožene stranke.

18. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP tožniku dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 257,03 EUR (nagrada za odgovor na revizijo 450 točk oziroma 206,55 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške v višini 2 % nagrade 4,13 EUR in 22 % DDV 46,35 EUR).