Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije nosi revident. Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Zato niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pravno vprašanje, ki ga zastavlja revidentka, je splošno in ne izpolnjuje standarda opredeljenosti, pojasnjenega v 9. točki te obrazložitve. Poleg tega pa se nanaša na postopek ugotavljanja državljanstva na podlagi določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen, medtem ko je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba o denacionalizaciji, zato ne gre za vprašanje, pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, revidentka ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Hrastnik, št. 363 D-9/93-74 z dne 30. 6. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4902-22/2009 z dne 14. 3. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo A. A. za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin v k. o. ... in premičnin (blago v trgovini B. po spisu zaplenjenega inventarja z dne 13. 1. 1946 po stanju z dne 17. 9. 1945). Iz izpodbijane pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da prejšnja lastnika podržavljenega premoženja ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev položaja upravičenca po določbah prvega in drugega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), njuna pravna naslednica pa ne izpolnjuje pogojev za pridobitev položaja nadomestne upravičenke na podlagi določbe 12. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

7. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka ne navaja, da je poleg zahteve za vračilo premoženja v naravi za primer, če vračilo v naravi ne bi bilo možno, postavila tudi podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na njeni strani, revidentka zgolj s trditvijo, da vrednost spora v tej zadevi presega 20.000 EUR, tega bremena ni izpolnila. Zato niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih odločbah, kot npr. X Ips 724/2008, X Ips 712/2008, X Ips 71/2009, X Ips 763/2008, X Ips 570/2008, X Ips 454/2009, X Ips 43/2011. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Revidentka navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje „izpodbijanja fikcije lojalnosti v sklopu ugotavljanja državljanstva in s tem upravičenosti do povrnitve premoženja v denacionalizacijskem postopku“.

11. Pravno vprašanje, ki ga tako zastavlja revidentka, je splošno in ne izpolnjuje standarda opredeljenosti, pojasnjenega v 9. točki te obrazložitve. Poleg tega pa se nanaša na postopek ugotavljanja državljanstva na podlagi določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen, medtem ko je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba o denacionalizaciji, zato ne gre za vprašanje, pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč organ v postopku odločanja o vračanju premoženja glede državljanstva upravičenca vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, ki jo izda v samostojnem postopku organ, pristojen za notranje zadeve (prim. npr. I Up 1530/2005, I Up 579/2003, I Up 445/2005, I Up 1827/2006 z dne 3. 10. 2007 in I Up 1800/2006). Navedeno stališče ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (kar sicer uveljavlja revidentka), saj se ta nanaša na možnost (pravico) stranke, da v postopku ugotavljanja državljanstva, ki ga vodi za to pristojen organ za notranje zadeve, dokazuje obstoj lojalnosti. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, ki upošteva, da so bile ob odločanju v obravnavani zadevi odločbe o državljanstvu za oba nekdanja lastnika podržavljenega premoženja in njuno pravno naslednico že pravnomočne, od navedene upravnosodne prakse ne odstopa, zato po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je revidentka tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. X Ips 249/2012, X Ips 317/2012, X Ips 348/2012, X Ips 376/2012, X Ips 400/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zato zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, revidentka ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

15. Glede na to, da je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.