Jedro

Pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za prejšnja lastnika in tožnico sta v predmetnem denacionalizacijskem postopku lahko bili dokaza o jugoslovanskem državljanstvu navedenih oseb v času podržavljenja, ko je organ presojal o upravičenosti do denacionalizacije teh oseb ob uporabi določb prvega odstavka 9. člena ZDen in 12. člena tega zakona. Ker je bilo z ugotovitveno odločbo z dne 17. 7. 2003 (pravnomočno z dne 1. 1. 2007) odločeno, da tožnica ni postala državljanka nove Jugoslavije, se sodišče s prvostopenjskim organom strinja, da tudi zanjo - kot osebo iz 12. člena ZDen - v predmetnem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, da je upravičena do denacionalizacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Hrastnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za denacionalizacijo parcele št. 251, hiše na parceli št. 221, parcele št. 708/3, parcele št. 709/2 in parcele št. 717/9, vse k.o. ... in premičnin - zaplenjenega inventarja blaga v trgovini A., po spisku zaplenjenega inventarja z dne 13. 1. 1946 po stanju z dne 17. 9. 1945. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da sta prejšnja lastnika zahtevanega podržavljenega premoženja A.A. in B.B. Prvostopenjski organ je zahtevo za denacionalizacijo njunega premoženja, vloženo 28. 4. 1993, z odločbo z dne 16. 9. 2009 zavrnil, ker prejšnja lastnika in njuna hči ne izpolnjujejo pogoja državljanstva, določenega v prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 1096/2010 z dne 7. 12. 2010 to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. Iz sodbe izhaja, da mora prvostopenjski organ v ponovnem postopku omogočiti tožnici kot vlagateljici, da poda pripombe oziroma dopolnitve k poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. V skladu s takim napotkom sodišča je upravni organ tožnici ponovno posredoval poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 17. 9. 2009 ter ji določil rok 15 dni za pripombe k poročilu. Tožnica je dne 4. 2. 2011 podala predlog za dopolnitev in spremembo navedenega poročila. Komisija za denacionalizacijo je ugotovila, da se je predlog nanašal na postopek ugotavljanja državljanstva. Da se prejšnja lastnika nista štela za jugoslovanska državljana, pa je že bilo odločeno z odločbo Občine Hrastnik z dne 9. 8. 1993, ki je postala pravnomočna 14. 2. 1996. Z odločbo UE Hrastnik z dne 17. 7. 2003, ki je postala pravnomočna 1. 1. 2007 (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1268/2006 z dne 22. 7. 2009), pa je odločeno, da se tudi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo C.C. kot pravna naslednica iz 12. člena ZDen ni štela za jugoslovansko državljanko. Vprašanje državljanstva prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov pa je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje (tretji odstavek 63. člena ZDen) in na pravnomočne odločitve pristojnih organov glede državljanstva je denacionalizacijski organ vezan. Po proučitvi navedb tožnice in upoštevaje prej navedeno komisija v dopolnitvi poročila z dne 4. 3. 2011 ni spremenila svojega zaključka, da pogoji za denacionalizacijo niso izpolnjeni, in svojega predloga, naj se zahteva za denacionalizacijo zavrne. Tožnica je na dopolnjeno poročilo dne 17. 3. 2011 (ponovno) podala predlog za dopolnitev in spremembo poročila. Komisija za denacionalizacijo je 4. 4. 2011 ponovno dopolnila poročilo ter se v njem opredelila do pripomb vlagateljice. Navedla je, da se v denacionalizacijskem postopku jugoslovansko državljanstvo izkazuje le z ugotovitveno odločbo organa za notranje zadeve ali z izpisom iz državljanske knjige (o vpisu v evidenco o državljanstvu); z drugimi dokazili ali z odločitvijo drugega organa to ni mogoče. Predmet postopkov za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva pa je tudi izpodbijanje domneve nelojalnosti. Iz odločbe z dne 18. 7. 2003 je razvidno, da je bilo tožnici v postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva omogočeno, da izpodbija domnevo nelojalnosti. Predlagano zaslišanje prič je zato komisija zavrnila kot nepotreben dokaz. Dne 20. 4. 2011 je vlagateljica ponovno podala pripombe k dopolnitvi poročila. Prvostopenjski organ je z dopisom z dne 27. 5. 2011 pripombe kot neutemeljene zavrnil. Med drugim je v dopisu navedel, da se lojalnost oseb v okviru denacionalizacijskega postopka ugotavlja v primeru uveljavljanja statusa denacionalizacijskega upravičenca po drugem odstavku 9. člen ZDen, ki statusa upravičenca ne veže na dejstvo jugoslovanskega državljanstva prejšnjega lastnika, temveč na okoliščine internacije zaradi verskih in drugih razlogov in aktivno borbo na strani tedanjih jugoslovanskih sil. Navedene okoliščine se uveljavljajo neposredno v postopku denacionalizacije, ker se nanašajo na status upravičenca - kdo je upravičenec do denacionalizacije, pa odloča denacionalizacijski organ. Iz dokumentov v denacionalizacijski zadevi (D 363-9/93 z dne 9. 6. 1994) pa je razvidno, da je vlagateljica zahteve sama navajala, da je s staršema, torej prejšnjima lastnikoma zbežala pred represalijami v Avstrijo - torej niso bili s strani okupatorja internirani zaradi verskih ali drugih razlogov. Takšna ugotovitev je bila za prejšnja lastnika in njuno hči na podlagi pridobljenih dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije in arhiva Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije sprejeta tudi v postopkih ugotavljanja državljanstva. Navedbe tožnice v zvezi z govorom v slovenskem jeziku, nesodelovanjem z okupatorjem ter pomočjo slovenski družini in zdravniku in odstopom od kandidature za župana pa po presoji prvostopenjskega organa ne izkazujejo aktivne borbe na strani protifašistične koalicije. Iz dokumentov zadeve pa tudi izhaja, da sta bila prejšnja lastnika člana B. oziroma mati tudi članica organizacije C. in višja funkcionarka nacistične stranke D. (iz sodbe Vrhovnega sodišča U 774/94 z dne 14. 2. 1996 pa izhaja, da pravilnosti navedenih ugotovitev - članstva in narave navedenih organizacij - vlagateljica ni prerekala). Kljub navedbam vlagateljice o zgolj formalnem članstvu v B. pa po mnenju upravnega organa sam položaj višje funkcionarke D. izključuje oziroma ne napotuje na aktivno borbo na strani protifašistične koalicije. Ker okoliščine, ki jih vlagateljica navaja, ne izkazujejo aktivne udeležbe prejšnjih lastnikov v borbi na strani protifašističnih sil, predlagani dokazi (zaslišanje prič) niso bili izvedeni. Sicer pa vlagateljica zahtevo za priznanje statusa denacionalizacijskih upravičencev za prejšnja lastnika opira na prvi odstavek 9. člena ZDen; zaslišanje predlaganih prič tako ne bi moglo spremeniti dejstva, da prejšnja lastnika v času podržavljenja premoženja nista bila jugoslovanska državljana, zato bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Postopek ugotavljanja državljanstva za vlagateljico pa se je uvedel 14. 4. 2003, to je po sprejetju stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-23/97 z dne 20. 3. 1997, ki je spremenilo dotedanjo upravno sodno prakso, ki je domnevo nelojalnosti razlagala kot pravno fikcijo, zoper katero ni bil možen nasprotni dokaz. Po sprejetju navedenega stališča Ustavnega sodišča je že v postopku ugotavljanja državljanstva mogoče dokazovati lojalnost - tudi z okoliščinami iz drugega odstavka 9. člena ZDen. Iz obrazložitve ugotovitvene odločbe z dne 17. 7. 2003 je razvidno, da je bila vlagateljici v postopku ugotavljanja državljanstva dana možnost izpodbijati zakonsko domnevo o nelojalnosti, vendar je z dokazi, ki jih je predložila, ni izpodbila. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 2102/2005 z dne 22. 7. 2009. Vlagateljici je bila v teku postopka ugotavljanja državljanstva podana možnost, da dokaže svojo lojalnost, torej da dokaže tudi okoliščine, ki jih izpostavlja v postopku denacionalizacije (izpodbijanje domneve nelojalnosti v smeri njene mladoletnosti, opravljanje prisilnega dela v papirnici v Avstriji od 19. 9. 1944 do 3. 4. 1945), vendar tega ni storila, hkrati pa ne navaja opravičljivih razlogov, zakaj jih ne bi mogla uveljavljati že prej. Ugotavljanje statusa na podlagi drugega odstavka 9. člena ZDen pa je v postopku denacionalizacije omejeno na prejšnje lastnike ter pravnih naslednikov iz 12. člena ZDen ne vključuje. Ker vlagateljica v pripombah na poročilo še vedno predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje prič, je bila z dopisom z dne 27. 5. 2011 pozvana, da določno opredeli, katera dejstva bi s predlaganim zaslišanjem dokazovala. Dne 9. 6. 2011 je podala pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da bi sama ali druge priče lahko izpovedale o tem, da je vlagateljica kljub temu, da je bila od 19. 9. 1944 do 3. 4. 1945 na prisilnem delu v papirnici v Avstriji, ohranila svoje znanje materinščine in to znanje uporabljala v praksi, čeprav je bila na tujem in je živela v severnem delu ... v Republiki Avstriji, kjer gre večinoma za nemško govoreče prebivalstvo. V Avstrijo je odšla zato, ker je bila življenjsko ogrožena in preganjana iz političnih ter predvsem verskih razlogov. Slovenski jezik je uporabljala, ko je prevajala v zdravniški ordinaciji svojega moža, kamor so prihajali delavci iz republik bivše Jugoslavije, in jim s tem olajšala ustrezno določitev zdravljenja ter jih hkrati tudi informirala. S predlaganim svojim zaslišanjem in zaslišanjem D.D. in E.E. bi utemeljevala lojalnost in uporabo materinega jezika. Zavrnila pa je tudi očitke, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni izpodbijala domneve nelojalnosti z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi. Predlagano je bilo njeno zaslišanje in tudi izvedeno, zaslišana je bila tudi priča F.F., pri tem pa vsebina izpovedi te priče v sami odločbi ni bila upoštevana. Organ ni pojasnil časovnega poteka pridobivanja državljanstva Republike Avstrije in izgube državljanstva Kraljevine Jugoslavije; iz predloženih listin izhaja, da je vlagateljica pridobila državljanstvo Republike Slovenije 11. 10. 1946 in je do tega dne imela državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in nato FLRJ. Predlaganega zaslišanja prič, s katerimi bi vlagateljica dokazovala lojalnost, pa upravni organ ni izvedel iz razlogov, opredeljenih v dopisu z dne 27. 5. 2011. V zvezi z navedbami vlagateljice o časovnem poteku pridobivanja državljanstva Republike Slovenije pa organ navaja, da gre za nepomembne okoliščine, ob tem ko iz pravnomočnih odločb o ugotovitvi državljanstva izhaja, da se tako starša vlagateljice kot tudi vlagateljica niso šteli za jugoslovanske državljane. Ker pogoj za priznanje položaja upravičencev, določen v 9. in 12. členu ZDen, ni izpolnjen, je upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 14. 3. 2012 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov, navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica najprej graja, da je v drugostopenjski odločbi podan napačen in nerazumljiv pravni pouk. S tem v zvezi uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Uveljavljeni razlog nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tožnica utemeljuje z navedbami, da se ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ v ponovnem postopku nista opredeljevala do tožbenih navedb, kot je to zahtevalo Upravno sodišče v sodbi I U 1096/2010 z dne 7. 12. 2010. Poleg tega pa se tožnici celo očita, da se v pritožbenem postopku ni sklicevala na drugi odstavek 9. člena ZDen. Take navedbe so neresnične, saj se tožnica na četrti strani pritožbe z dne 19. 7. 2011 sklicuje tako na 9. kot tudi na 12. člen ZDen, in to v celoti. Okoliščin, ki jih predvideva drugi odstavek 9. člena ZDen (ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije), tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ nista preverjala. Iz pritožbe z dne 19. 7. 2011, pete strani, izrecno izhaja, da je tožnica navajala, da v denacionalizacijskem postopku niso bile upoštevane njene navedbe glede interniranosti oziroma prisilnega dela od 19. 9. 1944 do 3. 4. 1945, kar je vsekakor razlog izpodbijanja domneve nelojalnosti; tudi predlog za zaslišanje prič je bil podan v tej smeri. Torej tožnica je uveljavljala pogoje skladno z drugim odstavkom 9. člena ZDen. Tožnica je v pripombah na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve posebej izpostavljala predmetne okoliščine in je bil v tem sklopu pred pristojnim upravnim organom izveden tudi postopek zaslišanja priče F.F., dodatno pa je bilo predlagano tudi zaslišanje drugih prič in tudi tožnice. Kako naj bi to pričanje vplivalo na presojo upravičenosti do denacionalizacije, upravna organa ne obrazložita ter navajata, da sta na odločitve o državljanstvu kot odločitve o predhodnem vprašanju vezana. Pri tem pa se upravna organa ponovno ne opredeljujeta do zakonitosti odločb o ugotavljanju državljanstva, čeprav bi se morala do tega izčrpno opredeliti po napotkih sodišča kot tudi glede na tožbene navedbe v tožbi v prejšnjem upravnem sporu. Tožnica je tedaj grajala zanemarjenje načela materialne resnice in Upravno sodišče je v sodbi pozvalo upravni organ, da se opredeli do drugih tožbenih navedb, torej tudi kar se tiče zakonitosti odločb o ugotavljanju državljanstva. Razen tega je tožnica glede na stališče denacionalizacijskega organa, da v postopku denacionalizacije nima možnosti sam odločati o ugotavljanju državljanstva oziroma da odloči o predhodnem vprašanju državljanstva, pričakovala odgovor tega organa v povezavi z njenim grajanjem zakonitosti odločb o ugotavljanja državljanstva, in sicer da bi se opredelil do uporabe določb prvega in drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ in o tem, da je tožnica pridobila državljanstvo Republike Avstrije 11. 10. 1946 ter da je očitno predhodno imela državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in s tem tudi jugoslovansko državljanstvo; pomembno je torej presoditi dejstvo in časovni okvir pridobivanja državljanstva Republike Avstrije hkrati z izgubo državljanstva Kraljevine Jugoslavije. Pri tem se tožnica sklicuje tudi na sodbo tega sodišča U 624/2003. V zvezi s sklicevanjem drugostopenjskega organa v obrazložitvi odločbe na tretji odstavek 63. člena ZDen pa tožnica dodaja, da iz navedenega tretjega odstavka 63. člena ZDen jasno in nedvoumno izhaja, da v postopku, v katerem organ za notranje zadeve izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Glede na tako zakonsko določbo bi moral prvostopenjski organ ugotavljati lojalnost v nadaljnjem denacionalizacijskem postopku. V tej smeri je tudi tožnica večkrat podala pripombe na poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. V postopku denacionalizacije se skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDen najprej ugotavlja jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja premoženja (v predmetnem primeru na dan 13. 1. 1946) in nadalje, ali je bilo to jugoslovansko državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V predmetnem primeru je očitno tožnica po 9. 5. 1945 imela jugoslovansko državljanstvo, saj ji to niti z zakonom niti z mednarodno pogodbo v danem trenutku ni bilo odvzeto. Tožnica je pridobila državljanstvo Republike Avstrije 11. 10. 1946 ter je očitno predhodno imela državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in s tem tudi jugoslovansko državljanstvo. Kot je razvidno že iz samih trditev, gre za pridobitev oziroma ohranitev jugoslovanskega državljanstva po dnevu 9. 5. 1945. Razlogov, zakaj naj ne bi bilo z zakonom ali mednarodno pogodbo priznano jugoslovansko državljanstvo, upravna organa ne navajata, čeprav je časovni potek pridobivanja državljanstev v tem primeru izrednega pomena in ena izmed odločilnih okoliščin. S tem tako ostaja odprto vprašanje dokazovanja zaradi izpodbijanja domneve nelojalnosti v postopku denacionalizacije in s tem utemeljeno predlaganje dodatnih dokazov glede izpodbijanja domneve nelojalnosti v denacionalizacijskem postopku. Tudi v ponovnem postopku niso bila upoštevana navodila Upravnega sodišča glede dolžnosti presoje tožbenih navedb tožnice v prejšnjem upravnem sporu. S tem v zvezi ni pomembno sklicevanje drugostopenjskega organa na določbe Zakona o državljanstvu DFJ, ki mu je sledil Zakon o državljanstvu FRJ; v ugotovitvenih odločbah namreč ni razvidno, katero državljanstvo je imela vlagateljica v času podržavljenja. Na to je tožnica že večkrat opozorila, nazadnje v pritožbi. Tožnica sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi ter izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi, zadevo pa vrne temu organu v ponovni postopek; zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi E., F., G. in družbi H. d.o.o. Ljubljana, vendar odgovorov na tožbo stranke niso podale.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno, ali je z izpodbijano odločbo o upravičenosti do denacionalizacije premoženja, podržavljenega kot prejšnjima lastnikoma A.A. in B.B. (parc. št. 251, hiše na parc. št. 221, parc. št. 708/3, parc. št. 709/2, parc. št. 717/9, vse k.o. ... in premičnin - zaplenjenega inventarja blaga v trgovini A., po spisku zaplenjenega inventarja z dne 13. 1. 1946 po stanju z dne 17. 9. 1945), odločeno ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 9. člena ter 12. člena ZDen.

Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da sta bili v teku denacionalizacijskega postopka na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdani ugotovitveni odločbi o državljanstvu za prejšnja lastnika (odločba z dne 9. 8. 1993, ki je postala pravnomočna postala 14. 2. 1996) in tožnico kot njuno pravno naslednico oziroma dedinjo prvega dednega reda (odločba z dne 17. 7. 2003, ki je postala pravnomočna 1. 1. 2007), in v katerih je ugotovljeno, da se navedeni po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in nasl., v nadaljevanju ZDRS), niso šteli za jugoslovanske državljane. S tema odločbama se glede na določbe ZDen (točka b drugega odstavka 62. člena in tretji odstavek 63. člena) dokazuje državljanstvo upravičenca v postopku denacionalizacije. Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan, mora upravni organ postopek za denacionalizacijo po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu - ter navedenega predhodnega vprašanja ne more reševati sam (tretji odstavek 63. člen ZDen). Pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za prejšnja lastnika in tožnico sta torej v predmetnem denacionalizacijskem postopku lahko bili dokaza o jugoslovanskem državljanstvu navedenih oseb v času podržavljenja (ter se denacionalizacijski organ glede na stvarno nepristojnost in glede na pravne posledice materialne pravnomočnosti upravne odločbe do zakonitosti teh odločb ni mogel opredeljevati, kar tožnica zmotno očita kot kršitev), ko je organ presojal o upravičenosti do denacionalizacije teh oseb ob uporabi določb prvega odstavka 9. člena ZDen (ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo) in 12. člena tega zakona (ki določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona). Vendar pa je iz razloga, ki ga sodišče navaja v nadaljevanju, za prejšnja lastnika upravičenost do denacionalizacije treba presojati ne zgolj na podlagi prvega odstavka 9. člena ZDen, pač pa v povezavi še z drugim odstavkom tega člena (za tožnico pa zgolj na podlagi prvega odstavka 9. člena ZDen v zvezi z 12. členom tega zakona, ker gre za pravno naslednico prejšnjih lastnikov). Glede na določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen, po kateri v postopku za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, in v zvezi s katero je Ustavno sodišče v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 zavzelo stališče, da ne more predstavljati pravne fikcije, pač pa domnevo (nelojalnosti), zoper katero je mogoč in dovoljen nasprotni dokaz (dokazovanje lojalnosti), mora namreč za prejšnja lastnika - ki jima je bila ugotovitvena odločba o državljanstvu izdana 9. 8. 1993, pravnomočna pa je postala 14. 2. 1996, torej vse pred tem, preden je bila objavljena prej navedena odločba Ustavnega sodišča - veljati, da je dokazovanje lojalnosti lahko predmet (samega) denacionalizacijskega postopka. Za tožnico to ne more veljati, ker ji je bila ugotovitvena odločba o državljanstvu izdana (šele) dne 17. 7. 2003 (torej po objavi prej navedene odločbe Ustavnega sodišča, iz katere izhaja stališče, kako je treba pravilno razlagati in uporabiti prej navedeno določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen), iz odločbe pa je tudi razvidno, da je bilo tožnici dokazovanje lojalnosti omogočeno.

Iz prej navedenih ugotovitvenih odločb o državljanstvu izhaja, da sta bili izdani (v skladu z določbo 39. člena ZDRS) ob uporabi prvega po vojni sprejetega Zakona o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije (Ur. list DFJ, 64/45, s kasnejšimi novelami, v nadaljevanju ZDrž), ki je bil tisti zakon, katerega pogoje so osebe morale izpolnjevati, da so se štele za jugoslovanske državljane v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen. ZDrž je v prvem odstavku 35. člena (sicer) določal, da so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona (28. 8. 1945) jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih (to je po zakonu o državljanstvu z dne 21. 10. 1928), po noveli pa je v drugem odstavku 35. člena določal (še), da niso postale državljani nove Jugoslavije osebe nemške narodnosti, ki so bile na dan 28. 8. 1945 v tujini, med vojno ali pred njo pa so se s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne interese narodov FLRJ. Zato tožnica, za katero je bilo v postopku za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu z dne 17. 7. 2003 razlogovano, da pogojev za priznanje državljanstva ni izpolnila ter odločeno, da (po ZDrž) ni štela za jugoslovansko državljanko (nove Jugoslavije), brez podlage ter neutemeljeno ugovarja, da iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu ne izhaja, katero državljanstvo je imela v času podržavljenja (13. 1. 1946) ter da bi se denacionalizacijski organ moral opredeliti glede njenih navedb v postopku, da je imela državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in s tem jugoslovansko državljanstvo do 11. 10. 1946, ko je pridobila državljanstvo Republike Avstrije oziroma da je državljanstvo po 9. 5. 1945 še imela, saj ji ne z zakonom ne s pogodbo ni bilo odvzeto ter da organ ne navaja razlogov, zakaj ji jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo ni bilo priznano.

V skladu z že navedenim v točki 8 obrazložitve bi tako v postopku denacionalizacije dokazovanje lojalnosti za prejšnja lastnika A.A. in B.B. po določbi drugega odstavka 9. člena ZDen moralo biti dopuščeno. Po navedeni zakonski določbi namreč fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Ob taki zakonski dikciji je dokazno breme glede okoliščin, ki bi dopuščale zaključevanje o internaciji iz verskih ali drugih razlogov oziroma borbo na strani protifašistične koalicije, na strani oseb, ki na tej podlagi uveljavljajo upravičenost do denacionalizacije. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je tožnica (kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo) kot okoliščine za uveljavljanje upravičenosti do denacionalizacije prejšnjih lastnikov na podlagi drugega odstavka 9. člena ZDen navajala govor v slovenskem jeziku, nesodelovanje z okupatorjem, pomoč slovenski družini in zdravniku ter odstop od kandidature za župana. To pa pomeni, da že zatrjevana dejstva in okoliščine niso take, da bi jih bilo, tudi če bi bila dejstva in okoliščine izkazane, mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan drugega odstavka 9. člena ZDen. Po presoji sodišča je zato organ pravilno ocenil, da s takimi okoliščinami, tudi če bi bile izkazane, ni mogoče dokazovati internacije iz verskih ali drugih razlogov oziroma aktivne borbe na strani protifašistične koalicije. Le navedeni okoliščini pa sta po prej navedeni zakonski določbi okoliščini, ki bi v smislu te določbe utemeljevali zaključek o lojalnosti razlaščenih oseb (z narodnimi in državnimi interesi jugoslovanskih narodov) in s tem o njihovi upravičenosti do denacionalizacije, ne glede na to, da te osebe zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. členu ZDrž (nemška narodnost in na dan 28. 8. 1945 bivanje v tujini, domneva nelojalnega ravnanja zoper narodne in državne interese jugoslovanskih narodov) niso bile vpisane v državljansko knjigo. Ob taki trditveni podlagi, ki ni obsegala dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na podlagi drugega odstavka 9. člena ZDen ugotoviti upravičenost prejšnjih lastnikov do denacionalizacije, je zato prvostopenjski organ iz razlogov procesne ekonomije mogel opustiti izvedbo s strani tožnice predlaganih dokazov, ne da bi bilo s tem kršeno načelo materialne resnice. Poleg tega pa se sodišče s prvostopenjskim organom strinja, da so članstvo prejšnjih lastnikov v okupatorjevi nacistični organizaciji B. in za prejšnjo lastnico položaj višje funkcionarke v nacistični stranki D. ter vpisanost prejšnjih lastnikov na seznamu pobeglih oseb okoliščine (vse pa izkazane z dokumenti Arhiva Slovenije in Arhiva Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, kot izhaja iz ugotovitvene odločbe z dne 9. 8. 1993 in odločbe organa druge stopnje z dne 16. 3. 1994, ki sta bili potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča U 774/94 z dne 14. 2. 1996, iz katere pa izhaja tudi, da tožnica tedaj ni niti prerekala ugotovitev upravnega postopka za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu v zvezi s prejšnjima lastnikoma, njenima staršema, da sta bila člana B. ter mati tudi funkcionarka D.), ki ne dajejo podlage za zaključevanje (pač pa ga izključujejo) o internaciji iz verskih ali drugih razlogov oziroma aktivni borbi na strani protifašistične koalicije (česar pa sicer tožnica eksplicitno niti ni zatrjevala, razen kolikor se je sklicevala na drugi odstavek 9. člena ZDen). Po presoji sodišča je tako prvostopenjski organ zaključek o tem, da prejšnja lastnika nista upravičenca do denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 9. člena ZDen, sprejel na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter temu zaključku kot pravilnemu sodišče tudi pritrjuje. Ob povedanem sodišče kot neutemeljene presoja tožbene navedbe, da organ ni preverjal obstoja okoliščin iz drugega odstavka 9. člena ZDen. Glede tožnice pa po povedanem obstoja takih okoliščin niti ni bil dolžan ugotavljati, saj je to že bilo predmet postopka za izdajo ugotovitvene odločbe o njenem državljanstvu; zato je denacionalizacijski organ dokaze, ki so bili predlagani za izkazovanje takih oziroma zatrjevanih okoliščin v zvezi z njo, mogel zavrniti kot nepotrebne. Ker je bilo z ugotovitveno odločbo z dne 17. 7. 2003 (pravnomočno z dne 1. 1. 2007) odločeno, da tožnica ni postala državljanka nove Jugoslavije, se sodišče s prvostopenjskim organom strinja, da tudi zanjo – kot osebo iz 12. člena ZDen - v predmetnem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, da je upravičena do denacionalizacije.

Kot neutemeljene presoja sodišče tudi navedbe tožnice, da bi se organ moral opredeliti do njenih tožbenih navedb, ki jih je uveljavljala v prejšnjem upravnem sporu, ki je bil končan s sodbo I U 1096/2010 z dne 7. 12. 2010, v skladu z napotki v sodbi, vendar se ni. V navedeni sodbi podana stališča sodišča je namreč treba razumeti v smislu določb ZUP v pomenu, da bo tožnica imela možnost uveljavljati take navedbe, kot jih je podala tedaj v tožbi (pa se sodišče do njih v sodbi ni opredelilo, ker je bilo to glede na kršitev, ki jo je ugotovilo, preuranjeno), v ponovnem postopku ter da jih bo tedaj, če bodo uveljavljane v upravnem postopku, upravni organ tudi dolžan presoditi.

Kolikor pa tožnica kršitve pravil postopka in zakona očita tudi drugostopenjskemu organu, sodišče odgovarja, da je v primeru, ko je drugostopenjski akt odločba, s katero je zavrnjena pritožba, akt, ki ga je v skladu z 2. členom ZUS-1 dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu, prvostopenjskega odločba. Drugostopenjske odločbe zato v tem upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati, niti morebitna nepravilnost v drugostopenjski odločbi ni podlaga za ugoditev tožbi. Zato se sodišče do tožbenih navedb v zvezi z drugostopenjsko odločbo, ker so za odločitev v zadevi (preizkus zakonitosti prvostopenjske odločbe) pravno nerelevantne, posebej ne opredeljuje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je zakonitost izpodbijane odločbe moglo preizkusiti, ne da bi v upravnem postopku izvedene dokaze moralo ponavljati ali dopolnjevati (59., 51. člen ZUS-1).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.