Jedro

V sporni pogodbi sta nastopala dva "zastavitelja kot poroka" in bila glede na člen 8 pogodbe hkrati poroka. Dokazno breme, da je njuna obveznost skupno znašala 1/2, je bilo na toženi stranki. Iz 8. člena pogodbe, ki je podlaga obveznosti tožene stranke, ne izhaja, da bi bil dogovor glede odgovornosti za dolg med poroki drugačen, kot ga določa člen 1005 ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva toženka M.K. dolžna plačati tožeči stranki 6.776.095,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.739.463,16 SIT od 16.9.1999 do plačila in od zneska 36.596,96 SIT od 23.11.1999 do plačila vse v 15-ih dneh. Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 36.596,96 SIT od 16.9.1999 do 22.11.1999 je zavrnilo. Toženim strankam M.K., D.K., T.K.Č. in M.K. pa je naložilo, da so solidarno dolžni plačati znesek 6.776.095,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.739.463,16 SIT od 16.9.1999 do plačila in zneska 36.596,96 SIT od 23.11.1999 do plačila vse v 15-ih dneh in tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 36.596,96 SIT od 16.9. do 22.11.1999 zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.179.251,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2004 do plačila v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo predložene dokazne listine. V pogodbi št. 25/95 so se pogodbene stranke L. d.o.o, B., d.d. in zastavitelja obvezali, da sprejmejo napram banki vse obveznosti, ki jih bo banka sprejela napram LHB. V ta namen sta se L. d.o.o. in B., d.d. obvezala, da bosta za zavarovanje zastavljenih deviznih sredstev banki izročila ustrezna sredstva zavarovanja; vsi L. d.o.o, B. d.d. in zastavitelja pa so se zavezali zavarovati terjatev garanta iz te pogodbe z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank. Tožeča stranka je plačala vtoževani znesek na podlagi vnovčitve akceptnega naloga, torej zavarovanja, glede katerega tožena stranka ni prejela nobenih obveznosti. Zato meni, da je v nasprotju s pogodbenimi določili zaključek sodišča prve stopnje, da so z vnovčitvijo akceptnega naloga nastale obveznosti tudi za toženo stranko iz naslova poroštva. Gre za povsem ločena instituta zavarovanja obveznosti, ki so sicer dana na podlagi iste listine, vendar temeljijo na različni pravni podlagi in imajo različne pravne posledice. Izenačevanje porokov in zastaviteljev ni mogoče in dopustno. Banka si je izgovorila več instrumentov. Tožeča stranka bi regresno lahko tožila toženo stranko samo, če bi prišlo do realizacije plačila z njene strani iz naslova zavarovanja, ki ga je dala tudi tožena stranka. Stranke pogodbe so imele različne obveznosti. Glede akceptnega naloga tožena stranka ni imela nobenih obveznosti, zato s tožečo stranko ni bila v notranjem razmerju. Samo takšno razmerje bi opravičevalo tožečo stranko k zahtevku za povračilo plačanega dolga. Tožena stranka je pogodbo podpisala samo kot zastavitelj in ne kot porok in plačnik. Pogodbena razmerja so v pogodbi št. 25/95 urejena izključno med banko in ostalimi pogodbenimi strankami, tožena stranka je v pogodbi nastopila samo kot en zastavitelj in ne kot dva samostojna zastavitelja, kot zmotno ugotavlja sodišče. Sodišče odločitve ne bi smelo upreti na določbo 1018. člena ZOR. Iz člena 8. pogodbe bi, če bi ga pravilno interpretiralo, moralo zaključiti, da sta se zastavitelja zavezala le kot poroka in ne kot poroka in plačnika, kar pomeni, da bi morala banka kot upnik izpolnitev obveznosti zahtevati najprej od dolžnika in šele v primeru, če dolžnik ne bi plačal od poroka. Sodišče zaradi zmotnega stališča, da sta se zastavitelja zavezala kot poroka v tej smeri ni ugotavljajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo postopek. Pritožba očita kršitev iz 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Glede na zadnje popravljeni tožbeni zahtevek pa je sodišče odločilo tudi ekstra petitum. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 13.552.119,72 SIT s pp od 16.9.1999 dalje do plačila od M.K. solidarno s toženima strankama D.K., K.Č.T. in M.K. ter plačilo 6.776.095,86 SIT s pp od vseh toženih strank solidarno. Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe odločilo drugače. Tudi s tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Iz vseh teh razlogov tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in novo odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožba ne konkretizira očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev je pritožbeno sodišče dolžno paziti že po uradni dolžnosti. Vendar tudi ob tem preizkusu sodbe te kršitve ni našlo. Izrek je razumljiv, ugotovljena in razumljivo pojasnjena so vsa odločilna dejstva tega spora. Tudi kakšnega nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in listinah, ki so v spisu, ni. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka sicer oblikovala nekoliko drugače, kot mu je sodišče ugodilo z izrekom sodbe (list. št. 131 in 132 spisa). Ni pa s takšnim izrekom prekoračilo postavljenega tožbenega zahtevka, saj toženi stranki ni naložilo v plačilo več kot je od nje terjala tožeča stranka, ampak manj. Prvi toženki je naložilo v plačilo polovico zneska, kot ga je zahtevala tožeča stranka v tožbenem zahtevku, ko je uveljavljala plačilo od obeh zastaviteljev, zakoncev, ki sta v pogodbi št. 25/95 prevzela tudi poroštvo za bančno garancijo. Ker je drugi porok in zastavitelj umrl, pa je iz razloga, ker zapuščina še ni razdeljena, drugo polovico terjatve, ki odpade nanj, naložilo v plačilo vsem dedičem po pokojnem pogodbeniku. S tako preoblikovanim zahtevkom, ki je v okviru postavljenega, se le bolj jasno razbere, kolikšen znesek mora vrniti v tem regresnem sporu posamezen od porokov tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi dejansko stanje bilo v sporu pravilno in popolno ugotovljeno. Tožeča stranka je od tožene stranke zaradi soporoštva za dolg, ki ga je plačala garantu glavnega dolžnika, terjala vračilo deleža, ki odpade na druga dva poroka. Pri tem ni bilo sporno, da je znesek, ki ga iztožuje, tožeča stranka plačala, prav tako ni bila sporna višina plačila, niti dejstvo, iz katerega premoženja tožeče stranke je bilo plačilo opravljeno. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba zato neutemeljeno uveljavlja.

Sporna pa je pravna presoja zadeve. Tožena stranka je namreč ves čas trdila, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pogodbo št. 25/95, ki pomeni pravno podlago za obveznost tožene stranke. Pri tem se opira samo na določbi 9. člena pogodbe, s katero se je tožeča stranka obvezala posredovati akceptne naloge in menice in 10. člena, s katerim se je tožena stranka zavezala zavarovati terjatev garanta z zastavno pravico na nepremičnini. Prezre pa določbo 8. člena te pogodbe, iz katere nedvoumno izhaja, da je tožena stranka prevzela tudi solidarno in nerazdelno poroštvo za obveznosti glavnega dolžnika. Odločitev o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke proti toženi temelji na tej pogodbeni določbi. Iz te določbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka nastopala v pogodbenem razmerju, ne le kot zastavitelj, ampak tudi kot porok. Ker se je obvezala solidarno in nerazdelno poravnati, skupaj s solidarnim porokom (tožečo stranko) vse obveznosti, ki bi jih bil dolžan po tej pogodbi poravnati prejemnik garancije, je potem, ko je solidarni porok plačal obveznost garantu, že na podlagi zakona (1018. člena ZOR) lahko zahteval od ostalih dveh solidarnih dolžnikov (porokov), naj mu vrneta del, ki odpade nanju. Zaradi takšnega razmerja med vsemi tremi poroki, tudi ni pomembno, iz katerega premoženja tožeče stranke je bil plačan dolg upniku.

V skladu z določbo 1005. člena ZOR je odločitev, da sta toženi stranki dolžni vrniti tožeči stranki 2/3 denarnega zneska, ki ga je plačala tožeča stranka. V sporni pogodbi sta nastopala dva "zastavitelja kot poroka" (zastavitelja sta za dolg jamčila vsak s svojim solastninskim deležem do 1/2 na nepremičnini) in bila glede na člen 8 pogodbe hkrati poroka. Dokazno breme, da je njuna obveznost skupno znašala 1/2, je bilo na toženi stranki. Iz 8. člena pogodbe, ki je podlaga obveznosti tožene stranke, ne izhaja, da bi bil dogovor glede odgovornosti za dolg med poroki drugačen, kot ga določa člen 1005. ZOR. Zato tudi to odločitev pritožba neutemeljeno napada. Ker je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).