Jedro

Z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete (kot element oziroma sestavni del lastnega žalovanja in ohranjanja spomina na umrlega). Pri tem je za premoženjsko škodo, za katero je povzročitelj škode dolžan plačati odškodnino, šteti le prvo navedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in (ne vsakršne, ampak) krajevnim razmeram primerne dostojne krasitve, največ za čas žalovanja. Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrže. V preostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in se le-ta spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 2503,75 EUR (600.000 SIT) odškodnine za vzdrževanje groba namesto 7302,62 EUR (1.750.000 SIT) ter mu namesto 1613,45 EUR (386.694 SIT) povrniti 944,85 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje; tožnik pa mora toženi stranki povrniti 258,37 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik mora toženi stranki povrniti 290,85 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi smrti otroka, za katero odgovarja tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega v celoti potrdilo.

Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je po njenem prepričanju podan zato, ker je denarna satisfakcija za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, ki sta jo nižji sodišči tožniku prisodili v višini 3.000.000 SIT, previsoka za 800.000 SIT in ker je odškodnina za vzdrževanje groba, pravnomočno prisojena v višini 1.750.000 SIT previsoka za 1.150.000 SIT. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč z znižanjem denarne satisfakcije in odškodnine za zgoraj navedena zneska.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dovoljena.

V premoženjskopravnih sporih (med katere sodijo tudi odškodninski spori) je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 4.172,93 EUR oziroma 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožena stranka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija glede zneska 8137,20 EUR (prej 1.950.000 SIT), od katerega 3338,35 EUR (prej 800.000 SIT) odpade na nepremoženjsko škodo in 4798,85 EUR (prej 1.150.000 SIT) na premoženjsko škodo. Izpodbija torej odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tako v konkretnem primeru revizija v tistem delu, ki izpodbija odločitev o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za znesek, ki je nižji od zgoraj navedenega revizijskega praga, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).

V preostalem je revizija utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.750.000 SIT denarne odškodnine za vzdrževanje sinovega groba. Višina odškodnine za tovrstno premoženjsko škodo je posledica ocene, da bo tožnik grob, ker je sin umrl v najnežnejših otroških letih, vzdrževal še 35 let in da mu bo upoštevaje cene ob izdaji prvostopenjske sodbe iz tega naslova letno nastalo 50.000 SIT stroškov (216. člen ZPP). Tožena stranka se plačilu odškodnine za tovrstno škodo nad zneskom 600.000 SIT protivi: zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede vprašanja, za kako dolgo časovno obdobje je sploh mogoče stroške vzdrževanja groba naložiti v breme povzročitelja škode, je bila oškodovancu prisojena previsoka odškodnina.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka in ga je v konkretnem primeru treba uporabiti skladno s predhodno določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), v tretjem poglavju sedmega odseka z naslovom „Posebej o povrnitvi gmotne škode v primeru smrti, telesne poškodbe in okvare zdravja“ v 193. do 197. členu vsebuje pravila o povrnitvi premoženjske škode, ki nastane kot posledica povzročitve telesne poškodbe, prizadetosti zdravja ali smrti določene osebe(1). Gre za posebna pravila o povrnitvi škode, ki se razlikujejo od splošnih pravil o povrnitvi premoženjske škode, vsebovanih v 185. do 192. členu ZOR, kar je nujna posledica nekaterih posebnosti odškodninskih primerov, v katerih nastaja (tudi) tovrstna škoda.(2) Posebej urejene vrste škod, ki nastanejo zaradi smrti določene osebe, so: 1.) pogrebni stroški, 2.) stroški, ki jih je imel zaradi poškodbe kasneje umrli (stroški zdravljenja, izgubljeni zaslužek) in 3.) škoda, ki jo imajo zaradi smrti neke osebe posredni oškodovanci zaradi izgubljenega preživljanja(3). Stroški vzdrževanja groba v zakonu niso predvideni kot samostojna oblika premoženjske škode. V preteklosti izoblikovana sodna praksa o pravici do odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba umrlega svojca je izpeljana iz določbe prvega odstavka 193. člena ZOR, ki določa, da mora tisti, ki povzroči, da nekdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb. Ker je smrt posledica škodnega ravnanja oziroma škodnega dogodka, mora tisti, ki je zanjo odgovoren, povrniti stroške pogreba umrlega in sicer osebi, ki je te stroške krila. Smrt (tudi) finančno prizadene bližnje umrlega.

Sicer skromne (zgoraj povzete) zakonske določbe o povrnitvi običajnih stroškov za pogreb je sodna praksa bogato (in delno tudi različno) razlagala. Ni pa bilo dvoma, da gre za pojem, širši od pojma nujnih stroškov pogreba(4).

V sodni praksi se kot običajni stroški pogreba priznavajo: – stroški nakupa oziroma zakupa grobnega mesta, – stroški pogreba vključno s stroški nakupa cvetja oziroma vencev v skladu s krajevnimi običaji, in stroški krajevno običajnega načina obvestitve o smrti, – stroški krajevno običajne pogostitve udeležencev pogrebnega obreda, – stroški nakupa žalnih oblačil bližnjih svojcev, – stroški ureditve in vzdrževanja groba.

Na 40. skupni seji bivšega Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je bila od 23. do 25. maja 1989 na Ohridu, je bilo sprejeto načelno stališče:(5) „Med običajne pogrebne stroške iz prvega odstavka 193. člena ZOR spadajo poleg nujnih stroškov tudi stroški pogrebnega obreda (ceremoniala), vključno tudi z drugimi običajnimi stroški, zvezanimi s pokopom, stroški za žalno obleko zakonca umrlega in za najbližje sorodnike, kot tudi stroški ureditve groba neposredno po pogrebu, stroški vzdrževanja groba, ki jih je treba v skladu s predpisi plačati ob zagotovitvi grobnega prostora in stroški postavitve nagrobnika.

Ob odločanju o zahtevku za povrnitev pogrebnih stroškov mora sodišče presojati, ali so bili ti stroški izdani v skladu s krajevnimi običaji in s potrebno (dolžno) pieteto za umrlim in ali je višina teh stroškov v mejah povprečnih pogrebnih stroškov v kraju pokopa. Sodišče ne bo prisodilo povrnitve stroškov za tisti obred (ceremonial), za katerega oceni, da nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali...ali če so bili izdani v drugačnem namenu in ne zaradi izražanja dolžne pietete za umrlim.

Odškodnina za nagrobnik se lahko prisodi tudi takrat, kadar tožnik izkaže za verjetno, da bo postavil nagrobnik.“ Za odločitev o reviziji v konkretnem primeru je odločilna opredelitev pravnega standarda stroškov vzdrževanja groba kot sestavnega dela običajnih pogodbenih stroškov. Ker stroški nakupa ali zakupa grobnega mesta in postavitve krajevnim običajem primernega spomenika predstavljajo samostojen, vedno ločeno prikazan del običajnih pogrebnih stroškov, termin „vzdrževanje“ zajema predvsem ureditev groba neposredno po pokopu, čiščenje in ohranjanje primerne stopnje urejenosti ter okraševanja (s cvetjem, svečami ipd.). Vprašanje pa je, v katerem obsegu in za katero obdobje je mogoče s tem nastale stroške prevaliti na povzročitelja škode. Starejša sodna praksa je bila do povrnitve tovrstne škode odklonilna(6), novejša pa sicer ni povsem odklonilna, a je omejevalna, kar je razvidno tudi iz zgoraj citiranega načelnega stališča. Restriktiven pristop nedvomno narekuje že poudarjena okoliščina, da priznavanja odškodnine za „vzdrževanje“ groba ni neposredno urejeno z zakonom, ampak je interpretativna izpeljanka določbe prvega odstavka 193. člena ZOR; omejevalno razlago navedene norme pri prisoji odškodnine za stroške, pretrpljene zaradi izkazovanja naklonjenosti do umrlega svojca pa narekujejo tudi moralno-etične norme in družbene vrednote. Slednje se ne nanaša toliko na stroške ureditve groba po pokopu (ker so enkratni, neizogibni in v sodni praksi praviloma neproblematični) kot na temu časovno sledeče stroške ohranjanja določenega nivoja urejenosti in krasitve (s cvetjem, svečami ipd.). V kulturnem in socialnem okolju, ki mu pripada tožnik, je po ugotovitvah nižjih sodišč običajno dolgotrajno izkazovanje naklonjenosti bližnjim umrlim z obiskovanjem in krasitvijo groba. Revizijsko sodišče ne dvomi, da bo tako ravnal tudi tožnik.

Vendar pa je z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete (kot element oziroma sestavni del lastnega žalovanja in ohranjanja spomina na umrlega). Pri tem je po mnenju revizijskega sodišča za premoženjsko škodo, za katero je povzročitelj škode dolžan plačati odškodnino, šteti le prvo navedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in (ne vsakršne, ampak) krajevnim razmeram primerne dostojne krasitve, največ za čas žalovanja(7). Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja. To pa je tudi razlog, zaradi katerega tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče prisoditi odškodnine za pokritje stroškov vzdrževanja groba za zahtevanih 35 let, pač pa zgolj krajši čas po smrti, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj. In znesek 600.000 SIT, katerega plačilu se tožena stranka ne protivi, po ugotovitvah sodišča prve stopnje te izdatke ne le dosega, ampak tudi presega, zato je revizijsko sodišče (ki pravnomočno sodbo preizkusi le v izpodbijanem delu 371. člen ZPP), odločitev o odškodnini za obravnavano vrsto premoženjske škode spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodilo in jo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek nad zneskom 600.000 SIT zavrnilo.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). To je moralo revizijsko sodišče storiti tudi v konkretnem primeru, ko je na podlagi revizije tožene stranke delno spremenilo sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča. O stroških postopka sodišče odloči upoštevaje uspeh stranke v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) in potrebnost stroškov za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče do zaključka glavne obravnave odmerilo tožnikove pravdne stroške na 1.613,65 EUR (386.694 SIT), čemur tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala. Toženi stranki je v postopku pred prvostopenjskih sodiščem nastalo 1.431,55 EUR (343.059 SIT) pravdnih stroškov, ki jih predstavljajo stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi (sestava odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge po 600 točk, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 600 točk, na naroku za glavno obravnavo 7.4.2004 450 točk in na naroku za glavno obravnavo 5.5.2004 vključno z urnino 350 točk, vse povečano za 20 % DDV, neutemeljeno pa je bila predlagana nagrada za prejem in pregled izvedeniškega mnenja dr. B. V., ki ni bilo izvedeno kot dokaz in ga v procesnem gradivu sploh ni) ter sodna taksa za odgovor na tožbo, odmerjena po Taksni tarifi na znesek 109,70 EUR (26.288,50 SIT). Po spremembi sodbe je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel z 79,13 % svojega zahtevka, uspeh tožene stranke pa je bil 21,87 %. Vsaka od pravdnih strank je upravičena do povrnitve svojemu uspehu sorazmernega dela stroškov postopka. Tako je tožnik upravičen do 79,13 % od 1613,65 EUR, kar znaša 1276,88 EUR, tožena stranka pa do 21,87 % od 1518,30 EUR, kar znaša 332,05 EUR ter je dolžna po pobotu tožena stranka tožniku povrniti 944,83 EUR. V pritožbenem postopku, v katerem je bila sporna odškodnina v višini 1.950.000 SIT, je po spremembi sodbe sodišča druge stopnje tožena stranka uspela glede zneska 1.150.000 SIT; uspeh tožene stranke torej znaša 58,97 % in uspeh tožnika 41,03 %. Toženkini stroški pritožbenega postopka znašajo 438,15 EUR (105.000 SIT) in predstavljajo stroške zastopanja (nagrada za sestavo pritožbe, odmerjena po Odvetniški tarifi na 500 točk in povečana za 20 % DDV) in sodna taksa za pritožbo, odmerjena po Taksni tarifi. Tožnik na pritožbo ni odgovoril in mu stroški pritožbenega postopka niso nastali. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve 58,97 % svojih stroškov pritožbenega postopka, to je do 258,37 EUR.

Tudi v revizijskem postopku je sporna odškodnina v višini 1.950.000 SIT, uspeh pravdnih strank pa je enak tistemu, kakršnega sta dosegli v pritožbenem postopku. In tudi v revizijskem postopku tožniku pravdni stroški, ker na revizijo ni odgovoril niso nastali, stroški tožene stranke pa znašajo 493,23 EUR (118.200 SIT) ter jih sestavljajo stroški zastopanja (nagrada za sestavo revizije po Odvetniški tarifi odmerjena na 600 točk, povečanih za 20 % DDV) in sodne takse, odmerjene po Taksni tarifi. Tožnik mora glede na uspeh v revizijskem postopku toženi stranki od navedenega povrniti 290,85 EUR.

Op. št. (1): Enake določbe vsebuje OZ v 172. do 176. členu.Op. št. (2): Jasna Brežanski, Naknada materialne štete u slučaju smrti, tjelesne povrede in oštečenja zdravlja, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Rijeki 1/2000, stran 401. Op. št. (3): Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Ur. l. RS, Ljubljana 1996, stran 212 in sledeče. Op. št. (4): Boris Strohsack, citirano delo, stran 213 in sledeče; enako Jasna Brežanski, že citirano delo, stran 403 ter Ivica Crnjič in Jadranko Crnjič, Zakon o obveznim odnosima, Narodne novine, Zagreb 1991, stran 176. Op. št. (5): Načelno stališče je objavljeno v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 2/89 ter v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, Prva knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 994. Op. št. (6): Tako je npr. Hrvaško sodišče v sodbi REV 2710/82 z dne 19.4.1983 tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da „stroški obiskov groba in vzdrževanja groba niso običajni pogrebni stroški in za takšne izdatke odškodnina ni predvidena.“ Op. št. (7): Vrhovno sodišče Bosne in Hercegovine je npr. v sodbi opr. št. REV 564/86 z dne 11.6.1987 zavzelo stališče, da stroški vzdrževanja groba „dokler traja pieteta sorodnika do umrlega“ spadajo med običajne pogrebne stroške.