Jedro

Odvetnik, ki zastopa stranko, ki je vpletena v zadevo, o kateri ima javnost pravico biti obveščena, mora računati s tem, da se bo v tem kontekstu lahko v medijih poročalo tudi o njem. V tem obsegu je namreč relativno javna oseba, zato je njegovo polje pričakovane zasebnosti primerno ožje.

Napoved sodnih postopkov iz ust odvetnika novinarju predstavlja pritisk, zato je novinar o tem lahko pisal in pri tem uporabil besedo „grožnja“. Toženec je namreč vedel, da je tožnik po poklicu odvetnik in ima kot tak vsakodnevno opravka z vodenjem sodnih postopkov, zato je tožnikovo napovedovanje sodnih postopkov lahko razumel kot grožnjo oziroma pritisk na svoje medijsko delo in o tem tudi obvestil javnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo, prvič, zahtevek na ugotovitev, da je toženec kršil pravico do časti in dobrega imena tožnika, drugič, da je toženec dolžan javno umakniti izjavo, zapisano v naslovu članka z dne 8. 1. 2011, in se javno opravičiti, tretjič, da je toženec dolžan javno umakniti izjavo, zapisano v vsebini članka z dne 14. 11. 2012, in se javno opravičiti, in četrtič, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 21.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožniku je v plačilo naložilo toženčeve pravdne stroške v znesku 1.859,43 EUR.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uvodoma navaja, da je izpodbijana sodba nesklepčna, saj so dejstva in navedbe, povzete v obrazložitvi, v nasprotju z izrekom. Neselektivno navajanje sodne prakse oziroma opiranje odločitve sodišča v konkretnem primeru na sodno prakso slovenskih sodišč in prakso ESČP, ki je po naravi stvari povsem drugačna od konkretnega primera, predstavlja kršitev ZPP, ki rezultira v napačni uporabi materialnega prava in vodi v ustvarjanje napačne sodne prakse v bodoče. Sodišču očita preuranjeno odločitev in neupravičeno zavrnitev tožbenega zahtevka, ne da bi pred tem natančno raziskalo dejansko stanje. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik v obravnavanem telefonskem pogovoru tožencu napovedal sprožitev sodnih postopkov, saj je tožnik v okviru svojega zaslišanja prepričljivo in verodostojno izpovedal, da tožencu v njunem telefonskem pogovoru ni grozil ali mu napovedoval kakršnih koli sodnih postopkov, temveč ga je samo prosil, da naj ne objavlja več fotografij z njegove poroke. Med njima ni bilo nikoli nobenih nesoglasij, ravno nasprotno, pravdni stranki sta v preteklosti preko znancev celo prijateljevali, kar po mnenju tožnika daje zadostno podlago za to, da tožencu ne gre verjeti, da bi lahko imel na podlagi njunega telefonskega pogovora občutek, da mu je tožnik grozil. V konkretnem primeru je za tožnika žaljiv ravno naslov objavljenega članka, v katerem je toženec kot novinar namerno uporabil besedo »groziti«, pa čeprav bi lahko toženec isto »kritiko« izrazil drugače, na način, ki bi bil manj žaljiv, a hkrati tudi manj populističen. Ravno zaradi zasledovanja cilja populizma se je toženec namerno in hote odločil, da bo o tožniku v naslovu članka 8. 1. 2011 raznašal neresnice, s čimer si je toženec obetal večjo branost svojega prispevka. Sodišče ne pojasni, ali je imel toženec za takšno objavo kakšno realno podlago v dejstvih, kar je po prepričanju tožnika posledica pomanjkanja trditvene in dokazne podlage toženca. Ne strinja se z zaključkom sodišča, češ da (upoštevajoč celoten članek) z zapisom v naslovu ni bil storjen protipraven poseg v njegove osebnostne pravice.

Tožnik se zaveda, da po splošno sprejeti praksi ni vsak poseg v ugled določene osebe nedopusten, a je meja med dovoljenim in nedovoljenim posegom odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb. Če so novinarjeve besede žaljive in so nepotrebne za izražanje negativnega mnenja, novinar pa bi lahko isto kritiko izrazil na drugačen, manj žaljiv način, potem tako poročanje ni v javnem interesu in so presežene meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.

S sodiščem se tožnik ne strinja niti v delu, ko svojo odločitev opre na vrsto in status medija, v katerem je bil žaljiv zapis objavljen, pri čemer niti ni jasno, ali naj bi slednje predstavljalo obteževalno ali olajševalno okoliščino za tožnika in/ali toženca. Če je imelo sodišče »v mislih«, da gre za resen, seriozen in verodostojen medij, si takšen medij neresničnih izjav ne more privoščiti, objavljanje takšnih izjav pa v nobenem pogledu ne pripomore k javnemu interesu. Če pa je sodišče imelo »v mislih« nesuveren medij, pa gre že iz tega razloga sklepati, da je toženec zasledoval zgolj populističen cilj, brez kakršnegakoli javnega interesa. Tako sodba tudi v tem delu ne omogoča pritožbenega preizkusa, poleg tega pa je zaradi odsotnosti potrebne kritične in dokazne presoje, pomanjkljiva in nerazumljiva. Opozarja še, da sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj se v enem delu obrazložitve sklicuje na »javni interes« in »pravico javnosti do obveščenosti«, po drugi strani pa toženčev medij označi kot »rumeni, tabloidni medij«, za katerega ni mogoče trditi, da spada v vrsto medija, katerega cilj je obveščanje širše javnosti o zadevah, ki so v javnem interesu.

Poudarja, da je sodba pomanjkljiva, neobrazložena in ne omogoča pritožbenega preizkusa niti v delu, v katerem je sodišče zaključilo, da besedilo »maščevanje s sprožanjem sodnih postopkov« ni objektivno žaljivo. Prav tako se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka v delu, ki se nanaša na toženčev zapis o tožnikovi razvpitosti in zloglasnosti. Izjave, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti, temveč je za presojo sodišča bistveno, ali je imel toženec zanjo zadostno dejansko podlago, česar toženec ni niti trdil niti dokazal. Nadalje je sodišče zmotno označilo odvetnika kot relativno javno osebo, ki je (lahko) iz tega razloga podvržena kritikam v »širšem« pomenu. Tožnik se zavestno izogiba medijem in se v njih ne pojavlja. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je označitev tožnika kot zloglasnega in razvpitega odvetnika objektivno žaljiva, pri čemer pa izrecno poudarja, da takšna označba tožnika po njegovem mnenju izraža prezir in podcenjevanje ter jo vsak povprečen bralec razume kot negativno vrednostno sodbo. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da se noben od objavljenih zapisov neposredno ne nanaša na delo tožnika, na podlagi česar je mogoče zaključiti, da so bili sporni zapisi toženca usmerjeni v javno diskreditacijo in diskvalifikacijo tožnika kot odvetnika.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podredno njeno spremembo, vse s stroškovno posledico.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporen obstoj toženčevih objav in vsebin člankov, v katerih je toženec (med drugim) zapisal, da mu je tožnik grozil po telefonu s sodnimi postopki, da je tožnik sprožil kazenski postopek zoper toženca zaradi »navadnega« maščevanja ter označil tožnika kot razvpitega ter zloglasnega odvetnika. Za tožnika ostaja sporno ključno vprašanje tega postopka: ali je toženec z objavami člankov s sporno oziroma (domnevno) neresnično vsebino posegel v tožnikovo čast in dobro ime, ki sta ustavno varovani kategoriji.

6. Tožnik skuša prepričati pritožbeno sodišče, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker to ni dovolj natančno raziskalo dejanskega stanja. To tezo pritožbeno sodišče zavrača in pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva z zadostno stopnjo prepričanja. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v obravnavane članke in se prepričalo o naravi toženčevih zapisov o tožnikovi zloglasnosti, razvpitosti in o zapisu, da gre pri vložitvi kazenske »tožbe« za »navadno« maščevanje ter se v sodbi do vsega tega tudi opredelilo (21., 23., in 24. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene ter v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču neselektivno navajanje sodne prakse slovenskih sodišč in sodne prakse ESČP ter sprejetje odločitve brez potrebne individualne dokazne presoje konkretnega primera. Pritožbeno sodišče te (posplošene) pritožbene navedbe zavrača in pripominja, se sodba sodišča prve stopnje opira na ustrezno sodno prakso, ki sotvori materialnopravno podstat izpodbijane sodbe.

8. Pritožnik izpostavlja, da toženec za zapis v naslovu članka »K. zaradi S. grozil po telefonu, pri A. pa je bil tiho« ni imel podlage v resničnih dejstvih. To ne drži. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik tožencu po telefonu napovedal sprožitev več sodnih postopkov, pri čemer je toženec kot novinar to dojel kot grožnjo oziroma pritisk na svoje (medijsko) delo (22. točka obrazložitve). Da napoved sodnih postopkov iz ust odvetnika novinarju predstavlja grožnjo, ne more biti dvoma. Tožnikovo zatrjevanje, da sta s tožencem v preteklosti prijateljevala, zaradi česar toženec (po tožnikovem mnenju) njegovega ravnanja ni mogel razumeti kot grožnje, pritožbenega sodišča ne prepriča, saj v dokaznem gradivu za to ni najti opore. Glede na to, da je toženec vedel, da je tožnik po poklicu odvetnik in ima kot tak vsakodnevno opravka z vodenjem sodnih postopkov, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec tožnikovo napovedovanje sodnih postopkov resnično razumel kot grožnjo oziroma pritisk na svoje medijsko delo.

9. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je v času, ko so bili sporni članki objavljeni, opravljal svojo odvetniško dejavnost, niti ne zanika poslovnega sodelovanja z znanima družbama B. in P. Prav to zadošča za sklep, da gre za temo v javnem interesu, zaradi česar je imel novinar v interesu javnosti pravico pisati o (nenavadnem) pobotu terjatev družbe B., ki ga je izvedel P. kot družba v (ne)posredni državni lasti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega, da v obravnavanih člankih ni v ospredju blatenje, zaničevanje ali osebna diskreditacija tožnika, ampak je temeljni namen članka razkritje (morebitnih) nepravilnosti pri poslih med tožnikom kot odvetnikom in družbama B. in P., zato toženec ni presegel meje, ki ločuje dopustno resno kritiko od nedopustne. Toženec z objavo članka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni posegel v osebno dostojanstvo, duševno celovitost in zasebnost tožnika. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnosti toženčevega ravnanja.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim tudi v delu, ko je tožnika ocenilo kot relativno javno osebo. Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom/dejavnostjo za javnost zanimivi zgolj začasno(1), medtem ko so absolutno javne osebe zaradi svoje vloge in funkcije v družbi ves čas pod drobnogledom javnosti.(2)(3)(4) Tožnik je po poklicu odvetnik, opravlja izjemno odgovorno delo, delo visokih etičnih meril in z velikim družbenim pomenom, zato ima javnost pravico, da se (prek medijev) seznani z dejstvi, o katerih je v spornih člankih pisal toženec kot novinar – da je tožnik zastopal eno od strank v zvezi z zgoraj navedeno temo. Javne osebe imajo manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti; zato je pravno neodločilno, ali se je tožnik sam (zavestno) izogibal javnemu prostoru in nastopanju v medijih. Pritožbeno sklepanje, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi moral vzeti v zakup in sprejeti kritične in neprijetne ocene, ki se nanašajo na njegovo funkcijo (dejavnost), je torej pravno zgrešeno.

11. Ocena objektivne žaljivosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženca in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Glede na to, da je besedilo, da je tožnik zoper toženca sprožil kazenski postopek z namenom »navadnega« maščevanja, zapisal novinar pri opravljanju svojega novinarskega poklica, da je tožnik relativno javna oseba in da je poročal o temi v javnem interesu (poročanje o spornem poslovanju znanih podjetij), pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega, da takšne (sporne) besede niso in ne morejo biti objektivno žaljive. V sodni praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da je razžalitev dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši.(5) Nič od tega ne velja za konkreten primer. Prav tako je treba pri presoji objektivne žaljivosti besedila izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila. Pritožbeno sodišče je prepričano, da povprečen bralec spornega besedila ni razumel kot napad na osebnost ali osebnostne lastnosti tožnika, torej kot napad, ki pomeni podcenjevanje, sramotitev, prezir, skratka negativno vrednostno sodbo o tožniku kot odvetniku.

12. Tožnik izpostavlja tudi domnevno nasprotje med javnim interesom in pravico do obveščenosti na eni strani in toženčevim »rumenim oziroma tabloidnim« medijem, za katerega po tožnikovem mnenju ni mogoče trditi, da zasleduje cilj javnega interesa, na drugi strani. Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodna praksa že izoblikovala stališče, da tudi t. i. zabavni (rumeni, tabloidni) tisk (lahko) služi oblikovanju javnega mnenja, zato tudi takšen tisk uživa ustavno pravno varstvo v okviru pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave).(6) Poleg tega v konkretnem primeru ni šlo za iznašanje informacij iz tožnikovega privatnega življenja, ampak so se vse informacije nanašale na tožnikovo odvetniško dejavnost in njegovo (domnevno sporno) poslovanje z dvema (znanima) gospodarskima družbama, kar brez vsakega dvoma predstavlja objektivno pomembna dejstva, ki so v javnem interesu.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno pretehtalo kolizijo zavarovanih pravic: pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) in pravico s področja varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Glede vseh, za tožnika spornih zapisih, je imela javnost upravičen interes, da do teh informacij pride, tožnikova javna podoba pa zožuje njegov lasten pričakovan obseg zasebnosti, kar sočasno pomeni, da je pravica novinarja (ki javnosti posreduje informacije, do katerih ima ta pravico) do svobode izražanja manj omejena. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

Op. št. (1): V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

Op. št. (2): Podrobneje glej v Žel, T., Absolutne in relativne javne osebe, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Maribor, 2012. Op. št. (3): Več o oblikah zahtevkov glej v Lampe, R., Varstvo splošne osebnostne pravice (in posebnih osebnostnih pravic) v nemškem civilnem pravu, Podjetje in delo, št. 3/2002, str. 6. Op. št. (4): Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2144/2012 z dne 20. 3. 2013. Op. št. (5): Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1736/2013 z dne 15. 1. 2014. Op. št. (6): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 30388/2010-105 z dne 12. 12. 2013.