Jedro

Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanji, (1) ali gre odvetnika oziroma osebo, ki opravlja odvetniški poklic de facto šteti za t. i. relativno javno osebo in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, (2) kje so meje dovoljenosti poseganja v osebnostne pravice (tudi) relativno javne osebe oziroma, kakšne so dolžnosti medijev, da pri uresničevanju pravice do svobodnega izražanja in tiska ne prekoračijo tistih meja, ki so določene s pravicami drugih subjektov.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo, prvič, zahtevek na ugotovitev, da je toženec (A. A.) kršil pravico do časti in dobrega imena tožnika, drugič, da je toženec dolžan javno umakniti izjavo, zapisano v naslovu članka z dne 8. 1. 2011, in se javno opravičiti, tretjič, da je toženec dolžan javno umakniti izjavo, zapisano v vsebini članka z dne 14. 11. 2012, in se javno opravičiti, in četrtič, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 21.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

3. Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanji, (1) ali gre odvetnika oziroma osebo, ki opravlja odvetniški poklic de facto šteti za t. i. relativno javno osebo in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, (2) kje so meje dovoljenosti poseganja v osebnostne pravice (tudi) relativno javne osebe oziroma, kakšne so dolžnosti medijev, da pri uresničevanju pravice do svobodnega izražanja in tiska ne prekoračijo tistih meja, ki so določene s pravicami drugih subjektov. Glede prvega v bistvenem navaja, da se sam nikdar ni medijsko izpostavljal v zvezi z navedeno zadevo ter da glede tega vprašanja še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Razlogi, ki sta jih navajali nižji sodišči so pravzaprav kriteriji in pogoji, ki jih mora oseba izpolnjevati za opravljanje odvetniškega poklica, ne pa kriteriji za opredelitev relativne javne osebe. V zvezi z drugim pa v bistvenem navaja, da je toženec z oznakama razvpiti in zloglasni posegel v njegove osebnostne pravice. Toženec je ljudi, o katerih je pisal v svojih člankih, „zlorabil“ za navedena sporna opisa tožnika, ki pa sicer z vsebino članka ni povezan, in noben, razen zadnjega članka, ni bil objavljen zaradi dela tožnika. Omemba tožnika je bila postranskega pomena, zapisi pa v danih okoliščinah niso v funkciji obveščanja javnosti in torej ne predstavljajo izvrševanja demokratizacijske funkcije medijev.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).