Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentke v reviziji niso navedle, katero naj bi bilo pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča, zato izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazale.

Posledice, ki jih revidentke navajajo, niso in ne morejo biti posledice izpodbijanega akta, s katerim je bila njihova vloga za ureditev meja zavržena, zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentke) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentk zoper I. točko izreka sklepa in odločbe tožene stranke, št. 3532-86/2011-15 z dne 10. 8. 2011. Tožena stranka je v pritožbenem postopku z izpodbijano odločbo (I. točko izreka sklepa in odločbe) dopolnila sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 02113-51/2006-18 z dne 20. 8. 2007 z novo 4. točko izreka, ki se glasi: „Ta sklep nadomešča odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 02112-205/2006-2 z dne 3. 4. 2006“. V upravnem postopku ureditve mej, ki se je začel na zahtevo revidentk, je prvostopenjski organ z odločbo dne 3. 4. 2006 odločil o ureditvi mej. Po pritožbi stranske udeleženke, je upravni organ ugotovil, da pri ureditvi meje ni bila upoštevana zadnja meritev po sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru IR 399/57-8 z dne 31. 1. 1958, zato je revidentke pozval, da dopolnijo elaborat. Revidentke so dopolnitev odklonile. Prvostopenjski organ je zato njihovo zahtevo za ureditev mej s sklepom dne 20. 8. 2007 zavrgel. Z izpodbijano odločbo pa je pritožbeni organ ta sklep o zavrženju dopolnil tako, da ta sklep (to je o zavrženju vloge) nadomešča tudi odločbo o ureditvi mej.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentke uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidentke so navedle, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, vendar pravnega vprašanja niso opredelile. V reviziji niso navedle, katero naj bi bilo pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP, pa bi morale natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje po vsebini zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa bi morale opisati natančno in konkretno. Tega niso storile, zato izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentke niso izkazale.

7. Revidentke uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Da lahko Vrhovno sodišče presodi izkazanost pogoja po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

8. Zelo hude posledice so revidentke utemeljile z navedbo, da je v posledici izpodbijanega akta v katastru evidentiran neobstoj zemljišča s parcelno številko ... k. o. ..., ki jim služi kot edini dostop do gospodarskega poslopja in pripadajočega zemljišča. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentke s temi navedbami zelo hudih posledic niso izkazale. V obravnavani zadevi je namreč sporen sklep o zavrženju vloge revidentk za ureditev meje, ki nadomešča tudi odločbo o ureditvi mej. Na podlagi tega akta (sklepa o zavrženju vloge) pa se podatki v zemljiškem katastru niso spremenili. Zato posledica, ki jo revidentke navajajo (ukinitev parcelne številke), ni in tudi ne more biti posledica odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.

10. Ker revidentke niso izkazale izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Revidentke stroškov revizijskega postopka niso specificirale, zato Vrhovno sodišče o teh stroških ni odločalo. Po določbi drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora namreč stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.